Reply To: Prepustiti se Življenju
Irena wrote: Odpiram novo temo, kjer morda na strnjenem mestu “obdelamo” prepuščanje Življenju.
Če se razvije debata, bo v njej sigurno tisto, kar verjetno imam “pred nosom” pa ne vidim, ne slišim, ne začutim, ne zagrabim… da bi se cela pomaknila v smer prepuščanja…Moj problem: prepuščanja ne zmorem brez “nadzora” in ne v “kompletu”
Zaupati! Čemu? Komu? Kaj? Kako? Kdaj?Verjetno brezpogojno zaupati, a ne?Irena
Za začetek ozavesti, kaj se v tebi dogaja, ko skušaš situacije nadzirati in kaj takrat, ko si spontana.
– Dobro se sprosti in si zamisli situacijo, v kateri si se trudila, da se nekaj zgodi ravno tako, kot si želela, ali da se recimo nekaj ne zgodi. Kako si se počutila? Kakšni so bili občutki v telesu?
– Spet se sprosti in si zamisli situacijo, v kateri si bila spontana in se je vse zgodilo ravno tako, kot je bilo prav. Kako si se počutila v njej? Kakšni so bili tokrat telesni občutki?
mojka wrote:
Ko kaj počneš to početi z celim sabo. Ko pa imaš čas za ta tuhtanja pa raje ‘samo’ dihaj, ker si itak vse že stokrat okrog obrnila. počakaj, da se samo zloži in ne tumbaj
Super Mojka. Z enim stavkom si zadela dve resnici:
– Če takrat, ko se vate naselijo slabe vibre/čustva/misli globoko dihaš in jih znaš opazovati, bodo šle skozi tebe.
– Vse se začne s slabo vibro v telesu, ki ji sledi destruktivno čustvo in temu primerne misli (vsi trije elementi tvorijo t.i. depresijsko spiralo). Če skušamo zadevo rešiti tako, da o njej razmišljamo, se spirala obrne – misli vplivajo na telesno vibro in jo okrepijo, čustveni odmev je še močnejši, novi val misli posledično še bolj črn. In tako zdrsnemo še globlje v bad feeling.
AVATAR wrote:
A ljubezen bi rada…to iščeš…Brezo ti je čist prav napisal…brez dlake na jeziku…če bi sprejemala vse v življenju…bi v bistvu ves drek letel na tebe…tvoje osebnosti…sploh več ne bi bilo…
Ko tole berem, se resno sprašujem, na kakšen način sploh razumeš pojem osebnosti. Da pa pojma sprejemanje (še vedno) ne razumeš, se pa itak iz aviona vidi. Sprejemanje nujno ne pomeni, da se s stvarmi/ljudmi/okoliščinami strinjaš, da ti ni do tega, da se kaj spremeni … Pri sprejemanju gre za to, da naboj nekega dogodka … prepustiš skozi sebe. Ni torej cilj niti to, da ga sploh ne občutiš – cilj je, da na čustvena stanja, do katerih pride kot odmev na vibracijski naboj nekega dogodka, nisi vezan. Bolečino občutiš, ji dovoliš, da ekspandira in gre. Ne upiraš se ji s telesnimi napetostmi, ne prežvekuješ njenega mentalnega odmeva …