Zdravila ali zgodba o prevari?

Član

Mladina, 2010 / 06 / intervju

/morda ne berete Mladine, tudi zame jo tole novo! In me
spomni nato, kako je prijatelj po letu zdravega življenja, bicikliranja in
drugega športanja »zbil« svoj holesterol s 5,8 na 5,7 – kar je lahko tudi
standardna laboratorijska napaka pri meritvah/

Lidija Gajski, zdravnica in avtorica
knjige Zdravila ali zgodba o prevari

Urša Marn

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po
več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo Zdravila ali zgodba o
prevari, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro
kritizira zdravnike in politike, ki se tej industriji brez pomisleka udinjajo.
V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od
širjenja definicije bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do
komercializacije medicinske znanosti, kar vse prispeva k podražitvi zdravstva.
Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega
združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

V
enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom
strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno
analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo
praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja
knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo
hrvaško ministrstvo za znanost.

Farmacevtska
industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja
zdravil razvila v tako dober posel?

Eden od razlogov izvira iz
kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in
osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo
iracionalno, je medicina edino področje, kjer je mogoče prodati nekoristne,
precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem, ki daje
prednost zasebnemu podjetništvu, je v medicini in zdravstvu našel plodna tla za
zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso
postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi
na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala.
Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo in to so izkoristili tako, da so v
zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema, od
medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike,
deloma pa tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva
znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški
zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih
družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred
tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37
milijard.

Kako,
če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček
farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera
najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent
za veliko prodajno uspešnico – zdravilo prozac.

Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi
izteka patentov, vendar ne samo zaradi tega. Farmacevtska industrija je cene
spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih
blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v
kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega
ni nič prihranila, saj je medtem občutno narasla poraba zdravil, s čimer se je
kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič
manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

Zakaj
je potrošnja zdravil tako narasla?

Ker je farmacevtska industrija dosegla limit
pri prodaji zdravil bolnim, je vstopila med zdrave in jih naredila odvisne od
zdravil in drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v
tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za
zdravilo. Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo.
Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Gre za to, da človeka, ki nima
zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako
se pri holesterolu ustvari tveganje za infarkt, pri krvnem tlaku tveganje za
možgansko kap, pri sladkorju pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Če
hkrati znižaš normalno vrednost holesterola, krvnega tlaka in sladkorja, dobiš
ogromno populacijo, ki je razglašena za rizično. Tej množici nato zagotavljaš
zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se
danes kar 70 do 80 odstotkov starejše populacije v razvitem svetu zaradi ravni
holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja zdravi s preventivnimi preparati.

Verjetno
ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje
za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi
za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh
krvnega tlaka, nižjega[1] od
140/90, ni smiselno zdraviti, ker ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje.
Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju
s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred
desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95,
danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so
ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če
pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je zelo vprašljivo, ali je smiselno
posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih
vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi
preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi
ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom
ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa,
ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od
agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi
večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

Kot
primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je
osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih
petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

To je mogoče, ker je medicinska industrija
zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze
ni prepoznal kot bolezen vse do leta 1994, ko so za normalno razglasili gostoto
kosti pri ženski, stari od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem
izgubljajo kalcij, zato je pri ženski, starejši od petdeset let, velika verjetnost,
da ugotovijo osteopenijo[2], pri
ženski, starejši od sedemdeset let, pa osteoporozo. Toda tu gre za fiziološki
proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen koncipiramo tako, pomeni, da
smo bolni vsi, starejši od petdeset let.

Ali
ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Seveda je legitimno. Toda ko analizirate
učinkovitost zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo
vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v nekaterih primerih izkazala celo za
škodljiva, poleg tega pa so draga. Pri čemer se sploh še nisva dotaknili
vprašanja, kaj je mineralna gostota kosti. Glede tega parametra znotraj stroke
obstaja spor. Celo profesorji, ki so kariere zgradili na področju osteoporoze,
priznavajo, da mineralna gostota kosti pogosto nima zveze z dejansko čvrstostjo
kosti in zlomi. Obstajajo ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil
za osteoporozo povečala, pa tudi ženske, pri katerih je gostota kosti kljub
zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

Osteoporozo
je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena
organizacija, ne pa kaka farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez
dvoma pa drži, da je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal
konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki – znanstveniki, klinični
akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, pa tudi institucije – strokovna
združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna
zdravstvena organizacija. Dejstvo je, da v proračunu WHO narašča delež
sredstev, ki jih za delo te institucije prispevajo zasebna podjetja.

Kot
umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto
slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in
ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Z raziskavami je bilo dokazano, da pri
ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja. Za žensko je torej popolnoma
vseeno, koliko holesterola ima, ker to ne vpliva na dolžino njenega življenja
ali na pojav katere koli bolezni. Zato so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos
holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je le
majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni – angino pektoris
ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola
poslabša ali da doživijo infarkt. Toda tudi v teh primerih je vprašljivo, ali
se res splača posredovati. Kljub temu so danes na vrhu porabe med vsemi
zdravili prav preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer se v glavnem
misli na statine – pripravke za zniževanje ravni holesterola.

Če
tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

Debelost in holesterol sta dve različni
stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, vendar tudi tu
povezava ni tako preprosta, kot si navadno predstavlja laična javnost. Tako na
primer ženski tip debelosti s širokimi boki in z veliko zadnjico, t. i.
hruškasta debelost, ne pomeni nikakršnega tveganja za bolezni ali krajše
življenje. Pričakovanje, da je z zdravili za hujšanje mogoče omejiti bolezni,
ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo
nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da to zdravilo sicer res
zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, toda hkrati
povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Kako
verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko
porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov
kliničnih preizkusov.

Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo
vedeti, da danes že okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili,
financira farmacevtska industrija, raziskave, opravljene v zasebni režiji, pa
so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da so izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske
družbe, štirikrat do petkrat bolj pogodu sponzorju kot izsledki raziskav, ki se
financirajo iz javnih virov. Če znanost poveličuje dobre strani zdravil
in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil.
Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost.
Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na
katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus se namenoma izberejo tisti, pri katerih
je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih
zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša.
Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, ker je pri
njej manj stranskih učinkov. Izsledkom se prilagaja tudi trajanje raziskav. Na
primer, celotna raziskava traja pet let, pri čemer so lahko izsledki tretje
leto boljši kot peto. Zato se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. To
manipulacijo so uporabili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s
trga umaknjeno po tem, ko je bilo dokazano, da podvaja tveganje srčnih bolezni.
Za izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila, se ne vzamejo
najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja
za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa se za izhodišče vzamejo surogati,
na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje
telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj je pri teh izhodiščih lažje demonstrirati
učinek. Potem pa se pri
takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo
dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni
sibutramin. Ena od največjih manipulacij se dogaja pri prikazu izsledkov
raziskav. Tipičen preventivni preparat zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za
okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska
industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. To, kar se ne komentira, je
veliko manj impresivno zmanjšanje absolutnega tveganja, ki se skriva v ozadju
že omenjenih 30 odstotkov. Resnično zmanjšanje tveganja za kardiovaskularne
bolnike je z okoli 4 na 2,5 odstotka, za zdrave pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka
na leto, torej le za okoli odstotek ali manj. Če se izsledki raziskave
predstavijo tako, zdravil za osteoporozo ni težko prikazati kot učinkovitih in
koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov.
Toda resnica je, da tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

Zapisali
ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj
sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

Posledice komercializacije in privatizacije
medicinske znanosti ter instrumentalizacije te znanosti za potrebe ustvarjanja
dobička so širjenje indikacij za zdravila, širjenje mej bolezni in izumljanje
novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so se včasih
predpisovala samo majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih je mogoče
predpisati tako rekoč vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let.
Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes imajo
dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih
bolezni, kot je astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami
dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto
fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni
sindrom, erektilne disfunkcije. Vsa ta stanja so bila razglašena za bolezenska.
S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske,
spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu
zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govor o ‘impotenci‘ sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti,
da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost to vse manj zanimajo
vzroki bolezni, iz česar nujno izhaja terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v
farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z
odkritjem penicilina ali inzulina. Farmacevtsko industrijo označujejo za
inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja
precej večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji kot pa
raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih
ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za
razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila
registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je
torej vse manj inovativnosti in vse več trženja. To je po svoje tudi
logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna
zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako
je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi
zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v
revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna
zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je
glavna ‘lastnica‘ medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno
zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa
farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna,
se pa z njimi dobro služi.

Zapisali
ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Naša civilizacija se opira na znanost.
Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse
naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in
instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom
države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in
zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je
moj odgovor pogosto – ne vem.

Kako
je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto
ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi
boleznimi, ki so ljudem povzročale težave, na primer temperatura, bolečine ali
slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o
njegovi učinkovitosti. Odkar se je medicina posvetila preventivi in se ukvarja
z ljudmi brez subjektivnih motenj, pa se niti zdravnik niti bolnik ne moreta
več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri
koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol
zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so
klinične raziskave. Te pa so neverodostojne.

Če
se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko
škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo
kakovostni?

To je mogoče, ker se farmacevtski industriji
niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda
ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si
prizadevajo za čim večji zaslužek in da so za dosego tega cilja pripravljena
manipulirati in potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so
uslužbenci, plačani iz javnih virov. To pa so predvsem klinični profesorji in
zdravstveni politiki. Njihova naloga ni, da so podaljšana roka farmacevtske
industrije, pač pa, da tej industriji postavljajo meje in delujejo v obče
dobro. Žal pa se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje,
služijo s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi
na gradnjo poklicne kariere. Danes
ne morete narediti kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s
farmacevtsko ali kako drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste
dobili denarja za raziskave. Tudi izobraževanje in strokovno
izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija.
Poleg tega ima farmacevtska industrija velik vpliv na zdravstveno politiko, in
to na vseh ravneh – zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih obstajajo
veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske
predvolilne kampanje. V evropskem parlamentu obstajajo interesne skupine
za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom,
da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo
omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

Kako
globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je,
da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni
listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske
družbe so tiste, ki agenciji plačajo postopek registracije zdravil.
Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je varovano kot poslovna skrivnost in je
zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci.
Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se v zadnjih
dvajsetih letih roki za registracijo zdravil občutno skrajšali, standardi za
registracijo zdravil pa razrahljali. V Veliki Britaniji se je povprečen
čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšal s 154 na 44 dni. S
takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna
presoja varnosti oziroma neškodljivosti teh zdravil. Ko gre za učinkovitost, je
sporno, da se zdravila pogosto ne registrirajo na podlagi dejanskih, kliničnih
učinkov, torej na podlagi tega, ali podaljšujejo življenje in zmanjšujejo
tveganje za bolezen. Poleg tega so pogosto vprašljiva tudi klinična merila. Za
učinkovite se razglašajo preparati, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za
odstotek ali še manj na leto.

Kako
rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Ena od najpomembnejših potez bi bila
vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini, torej
ne le zdravil, pač pa tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema
bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda
obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila. O tem ni dvoma. Težava
je, da ni vzpostavljen sistem vrednotenja, ki bi omogočal objektivno
preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba
zmanjšati na najmanjši možni obseg. Še posebej nujno pa bi bilo, da bi
medicinskim raziskavam in izobraževanju zagotovili pretežno javno financiranje.

Je
ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni
sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno
iz javnih virov?

Prepričana sem, da bi umik zasebništva
pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi lahko prihranili morda polovico
denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakor koli poslabšali zdravje
ljudi. Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri
omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih
storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

Sodoben
način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob.
Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu
želimo.

To drži. Zelo težko je nehati kaditi,
zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati …
veliko lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, ampak tudi za
zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

Prišli
smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

Imate prav, toda takšno razumevanje moramo
spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino
zdravil, ki se jim ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno.
Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako
hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti
holesterola … Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah
neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

Je
po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe
razglasila prehitro?

Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi
zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me
presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod
vplivom proizvajalcev cepiv.

Javnost
živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske
gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z
okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da gre pri prašičji
gripi za bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske
gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno
grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje
smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali
predvsem kronični bolniki, ki bi lahko v dveh tednih ali dveh mesecih umrli
tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega
vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus
prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v
laboratoriju. Sumljiv je že tale scenosled: ena od večjih farmacevtskih družb
je že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za
registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab
mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki. To je preveliko
naključje, da bi ne bili sumničavi.

Se
strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj
sta kraja in genocid?

Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da
bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta,
dokazala, da gre za manipulacijo, in nam zato ne bo treba plačati ogromnih
zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne bo zgodilo, nam bo ostalo
manj denarja za druge zdravstvene potrebe in nekateri ljudje bodo trpeli škodo.
Kar se tiče zarote, naj
rečem samo to, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne,
danes pa se moramo nad njimi zamisliti.

Kakšne
so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče,
da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki,
kot je rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je
znano, da so stranski učinki pri cepljenju proti prašičji gripi pogostejši kot
pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja pa večja težava. Vse več je
alergijskih bolezni, ki jih še pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je, da je
na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je
pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so
avtoimunske bolezni, na primer revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. Gre za
bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na
lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s
cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem,
spodbudimo imunski odgovor, to pa bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske
bolezni.

Zadnja
leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B
ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja,
na primer proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu, sploh še smiselno izvajati, saj
ni jasno, ali so sploh kaj prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni.
Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te
bolezni tako rekoč izkoreninjene,
še preden se je zanje uvedlo obvezno cepljenje. Kar se tiče novih cepiv,
pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali
uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje
proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, pozneje pa se je
preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem
mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni
pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje
proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških
zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, in to kljub
močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih
struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati precej učinkoviteje.
Na primer tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju in da ženske
redno hodijo na ginekološke preglede. Poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka
na materničnem vratu. Gre za naravni interferon, ki pa se ne proizvaja.
Ko je govor o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o
njegovi učinkovitosti. The
Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza
medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski
gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo
pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

Zelo
dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo.
Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi
farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to
ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj
oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača, da vsebino prezre, kot da se
spušča v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki,
zdravniška stroka jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje,
na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije.
Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak
ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega
sistema. Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša
dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.

[1] Najbrž je pravilno
»višjega« (op. Miloš)

[2] Blažja oblika,
predhodnica, osteoporoze (op. Miloš)

Lepo je če deliš

Zdravila ali zgodba o prevari?

V enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Farmacevtska industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja zdravil razvila v tako dober posel?

Zakaj je potrošnja zdravil tako narasla?

Verjetno ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

Kot primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

Ali ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Osteoporozo je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena organizacija, ne pa kaka farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Kot umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Če tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

Kako verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov kliničnih preizkusov.

Zapisali ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

Zapisali ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Kako je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Če se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo kakovostni?

Kako globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je, da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Kako rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Je ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno iz javnih virov?

Sodoben način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob. Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu želimo.

Prišli smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

Je po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe razglasila prehitro?

Javnost živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj sta kraja in genocid?

Kakšne so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče, da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Zadnja leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Zelo dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo. Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi farmacevtske industrije in zdravniške stroke?