Reply To: 5. teden procesa prisotnosti
Brane wrote: Tadej, prav lepa hvala za izcrpne odgovore, ki si jih posredoval in tako potesil mojo radovednost in malo odstrl temo mojega neznanja.
Neznanja? Hm, ko sem ob tvoji prijavnici za našo šolo videl vpisane tvoje “kvalifikacije”, sem bil iskreno impresioniran.
Brane wrote:
V bistvu mi tole z telesom bolecine se ni cisto jasno, bom zato raje povprasal kaj vec naslednji teden na predavanjih.
Ja, žal si na prvih dveh predavanjih manjkal, tako, da si dobil samo povzetke. Mislim pa, da ena od sošolk svoje zapiske iz predavanj pretipkava in ima precej pregledne zapiske predavanj – bova to naslednji vikend, ko se vidimo, preverila.
Brane wrote:
V bistvu pa, ko takole premisljam o tem, se mi zdi -ko sva ravno pri vojni-, da so Tibetanci (predvsem budisticni menihi) na nek svojstven, pasiven nacin protestirali, se uprli brez orozja (se vedno) proti vpadu, zasedbi in prikljucitvi Tibeta kitajski in tako stransformirali in sprocesirali ogromn nasilja, jeze in agresije. Je pa pravzaprav tezko zares natancno povedat kako so bili in so se dandanes miselno naravnani v tej zadevi, se posebno v casu najtezjih preizkusenj;mucenj, unicevanja templjev, pobijanja.
Drug primer pa je, ko v vsakdanu kdaj opazim nekatere tezko bolne ljudi ali preizkusane od zivljenja in vsega hudega z nasmehom na obrazu in polnega miru v sebi se sedaj vprasam ali je ta mir, pozitivnost in volja do zivljenja povezana tudi s procesiranjem telesa bolecine. Hvala in lp
V življenju so pogostokrat situacije, glede katerih je gledano “od zunaj” težko opredeliti “kvaliteto” reakcije posameznika ali skupine. Če se spet dotakneva Jezusa, je glede na uradno verzijo dogodkov jasno, da bi se križanju lahko ognil, a je imel svoje vrednote tako prelite v vrline, da se mu ni – in na ta način je človeštvu “poslal” zelo močno sporočilo in “povzročil” velike premike. Po drugi strani – če bi se šli sedajle Tibetanci oborožen boj, bi jih Kitajci zradirali.
Če se rodiš recimo na okupiranem področju, kolonizirane področju, področju, kjer traja “stoletna” vojna, imaš kot posameznik zelo omejeno možnost spremembe razmer. Lahko pa k spremembam podaš svoj prispevek, saj prispevek vsakega posameznika vpliva na kolektivno zavest. Pri tem gre za dva momenta – “prepuščanje” bolečine, ki jo povzročajo neugodne življenjske razmere skozi sebe in rast zavesti v smislu zavedanja povezanosti. Vojna recimo lahko nek proces “preseka” in razmere se spremenijo razmeroma hitro, včasih traja “slabo” stanje desetletja in pride do sprememb tudi na osnovi pritiskov množic, ki niso vpletene (recimo demonstracije po različnih delih sveta), včasih je za spremembo potrebno oboje …
Na ravni pogojenega uma si težkih, pogostokrat “podedovanih” bolezni ali recimo telesnih hib nismo sami izbrali, in tu je podobna zgodba kot pri življenjskih okoliščinah – na razmere kot takšne (recimo invalidnost) kaj dosti ne moreš vplivati, lahko pa vplivaš na odnos do tega. Ko je tak odnos povezan s kompleksi, nesrečnostjo …, seveda govorimo o telesu bolečine – če naš napetosti, ki jih takšna stanja povzročajo prepustiti skozi sebe, pa govorimo o procesiranju telesa bolečine.
V šoli si v generaciji, kateri bom predaval bistveno več, zato se bomo lahko igrali z nekaterimi stvarmi, s katerimi se s prejšnjimi generacijami nismo. Dejstvo jee, da večja je tvoja identifikacija s fizičnim telesom, bolj si podvržen dednim boleznim. In za vašo generacijo priravljam sklop vaj, ki vodi k sistematični deidentifikaciji od telesa – v primernih okvirih, seveda-