Odgovori na: OGLEDALA razmerij
ČETRTO OGLEDALO:
ODSEVI NAŠE TEMNE NOČI DUŠE
“Če daješ, kar je v tebi, te bo to rešilo.
Če daješ, česar nimaš v sebi, te (bo) ubija(lo).”
V vseh vrstah razmerij lahko obstaja možnost, da se držimo statusa quo, vse dokler se na naši poti ne pojavi pač kaj boljšega. Taka navezanost je lahko rezultat, ko se ne zavedamo kaj počnemo, ali pa obstaja zato, ker se bojimo “zapustiti varen pristan” in se soočiti z negotovostjo tega, da ne vemo kaj sledi. To predstavlja določen vzorec v nas, ki se ga ne zavedamo, a vseeno se ga trdno držimo in ostajamo v življensjskih situacijah v katerih nismo zadovoljni in tega vseeno ne povemo ljudem v našem življenju. Temu vzorcu lahko sledimo na večih življenjskih področjih, tako v različnih tipih odnosov, kot tudi v službi ali še kje. In četudi ves svet verjame, da naše življenje poteka po dobri poti, lahko mi navznoter kričimo po spremembi in se počutimo frustrirane, saj ne vemo, kako to potrebo deliti s tistimi, ki so nam najbližji.
Ta vzorec gradi negativnost. Naša resnična čustva so zakrinkana kot napetost, sovražnost in včasih tudi kot odsotnost razmerja. Vsak dan mehansko in s pomanjkanjem interesa opravljamo svoje delo v službi ali delimo svoje življenje in dom z drugo osebo, medtem pa smo čustveno odsotni in v nekem drugem svetu. Naj imamo problem s svojim šefom, ljubimcem/ko ali celo s samim seboj, to opravičujemo, delamo kompromise in čakamo. Nato pa se nekega dne, kar tako – bum! – zgodi. Navidezno kot strela iz jasnega se pojavi prav tista stvar, na katero smo čakali in hrepeneli v življenju. Ko se pojavi morda planemo po njej, kot da bo jutri konec sveta. Ampak ko s tem dejanjem za sabo puščamo nerazrešeno praznino, se kaj kmalu ta nova stvar (ljubimec/ka, služba,…) začne razblinjati, rušiti, gradovi v oblakih padejo in tako naenkrat porušimo nov in stari svet, saj nov sploh ne obstaja, starega pa smo zaradi obljube novega zavrgli in uničili. V tej situaciji večina zapade v samopomilovanje in želi le staro življenje pridobiti nazaj.
Je pa to točka v življenju, ko ne gre sploh za to, da bi morali, to kar smo izgubili, dobiti nazaj.. Situacija, ki si jo na ta način ustvarimo, nas vodi precej globje vase, od družine ali službe.. Prebudi se sila znotraj osebe, ki lahko postane njen najmočnejši zaveznik. Ko oseba prebrodi to izkušnjo, pridobi notranjo moč in tudi samozavest, ki je ni mogoče več zamajati. Ko oseba vstopa v tako obdobje, je to obdobje, ki so ga starodavni ljudje imenovali temna noč duše.
Temna noč duše je tisti čas v življenju, ko smo pritegnjeni v položaj, ki nam predstavlja naše najbolj grozne strahove. To pa nastopi takrat, ko to najmanj pričakujemo in ponavadi brez opozorila. A vseeno smo pritegnjeni v tako dinamiko življenja le takrat, kadar naše mojstrstvo življenja signalizira, da smo za to pripravljeni ! Ravno takrat ko se zdi, da je življenje popolno, bo ravnovesje ki smo ga dosegli, postalo znanilec, da smo pripravljeni za spremembo. Takrat bo čar po spremembi poskrbel, da nas bo povleklo na pot spremembe.
Prvi čar je lahko le obljuba, da se bomo v življenju premaknili naprej. Tudi ko se v nadaljevanju življenje zakomplicira in povsem podre, lahko nato le korakamo naprej.. Čeprav globoko v sebi vemo, da smo zmožni preživeti vse kar nam življenje vrže na pot, ni v naši naravi, da se nekega jutra zbudimo in rečemo: “Hmmm …, mislim, da se bom danes odpovedal vsemu, kar ljubim in mi je drago, in tako vstopil v temno noč duše.” Očitno pač ne delujemo tako. Zato največji preizkusi naše temne noči, nastopijo takrat, ko jih mi najmanj pričakujemo.
Verjetnost, da nam življenje prinese točno to, kar potrebujemo in točno takrat, ko to potrebujemo, je povsem smiselna. Podobno kot ne moremo zapolniti skodelice z vodo, vse dokler ne “odpremo” vodne pipe, poln čustveni “zaboj” predstavlja sprožilec, ki pipi življenja signalizira, naj ustvari spremembo. Dokler ne sprožimo toka, se ne more nič zgoditi. Druga stran te dinamike pa je v tem, da ko se znajdemo v temni noči duše, nas morda tolaži vedenje, da je edini način, kako smo se znašli na tem mestu v življenju, ta, da smo mi tisti, ki smo premaknili ročico. Ne glede na to, ali smo to vedeli ali ne, smo vedno pripravljeni na vse, kar nam življenje postreže.
NAŠI NAJVEČJI STRAHOVI
Namen temne noči duše je v tem, da izkusimo in zacelimo naše največje strahove. Ker so strahovi ljudi med seboj različni, je zanimiva stvar pri temni noči duše ta, da to, kar je strašljiva izkušnja za neko osebo, ne bo za nekoga drugega niti malo grozno. Ljudje včasih postanejo mojstri okoliščin, le zato, da jim te ne bi uspele predočiti njihovih njaglobljih strahov. Ampak ta strah skozi različne ponavljajoče izkušnje postaja manj in manj subtilen in leze bolj in bolj na površje. Nazadnje življenje pripelje osebo do točke, kjer je to čustvo tako močno prisotno v njenem življenju, da se je z njim treba spopasti, šele nato mu je dovoljeno nadaljevati.
V času svojega življenja smo lahko doživeli že veliko temnih noči duše, vendar je prva ponavadi najbolj težka. Pravtako pa je prva pogosto najbolj močan povzročitelj spremembe. Ko enkrat razumemo, zakaj tako zelo trpimo, izkušnja dobi nov pomen. Ko prepoznamo kažipot temne noči duše, lahko rečemo: “Aha! Ta vzorec pa poznam! Ja, to je nedvomno temna noč duše. Okej, pa poglejmo kaj tokrat zahteva od mene. Kaj moram tokrat obvladati?”
So tudi ljudje, ki pridobijo toliko moči, ko zacelijo svoje izkušnje temne noči, da nato skorajda izzivajo vesolje, naj jim pošlje naslednjo. To naredijo preprosto zato, ker vedo, da če so preživeli prvič, lahko preživijo vse. Le takrat, ko doživimo take izkušnje in jih ne razumemo, kaj sploh so in zakaj jih imamo, lahko ostanemo vklenjeni v njih več let ali celo celo življenje. Oseba se zapre v stare omejene vzorce, ki jo zaradi nezmožnosti soočiti se s tem delom življenja, nato okradejo prav tistih stvari v življenju, ki so ji najbolj drage – lahko tudi življenje samo.
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
