ČUSTVENA ZRELOST

[tadej pretner]

Ker dolgih sestavkov nihče ne bere, bom tule nekaj o čustveni zrelosti v
več nadaljevanjih. Vmes seveda veljajo komentarji …

Vpliv čustvene zrelosti na delovanje v kolektivni realnosti (čustvena zrelost kot nezavedni motivacijski dejavnik)

V preteklosti je prevladovalo
prepričanje, da so ljudje dobrih
intelektualnih sposobnosti posledično tudi čustveno
zrelejši od tistih, s povprečnimi, a
temu seveda ni tako. V preteklih sestavkih smo videli, da zaznavamo svet skozi čustveni
filter, ta pa ni neposredno odvisen od intelektualne razvitosti. Dejstvo namreč je, da
se lahko intelektualno razvijamo doma, skozi branje različnih
knjig, gledanjem poučnih oddaj, poslušanje
misli raznih duhovnih učiteljev, skratka, ločeno od življenja.
Za razliko od intelektualnega, pa prihaja do čustvenega
razvoja skozi interakcijo z ljudmi in dogodki v vsakdanjem življenju.
To seveda pomeni, da lahko na intelektualni ravni vemo o življenju
res ogromno, živeli pa ga bomo v skladu s
svojo čustveno razvitostjo/zrelostjo,
ki je posledica življenjskih izkušenj. Ali
povedano z drugimi besedami – na intelektualni ravni lahko razumemo, da
partnerja zares ljubimo takrat, ko mu znamo brez odporov dopustiti, da nas
zapusti, na čustveni ravni pa to zmore redko
kdo. Enako relacijo najdemo tudi na ravni fizičnega
zdravja; le to je v korelaciji s tem, kako življenje
živimo, ne pa s tem, kako
mislimo, da bi ga morali. Življenje živeti
ali o njem razpravljati, sta dve povsem različni
stvari.

Na stopnjo čustvenega razvoja sicer poleg zorenja, učenje na intelektualni ravni
sicer vpliva, dejstvo pa je, da v določenih življenjskih situacijah prihaja
do popolnih miselnih blokad, kot tudi to, da določeni tipi življenjskih situacij
determinirajo čustveno-mentalne odzive, ki so v večji ali manjši meri odvisne od stopnje čustvene zrelosti

Glede na našo čustveno zrelost, resoniramo s posameznimi nizko in visoko vibracijskimi
polji realnosti. Skromnejša je čustvena zrelost, bolj smo pod
vplivom nizko vibracijskih polj in bolj so destruktivna. To seveda vpliva tudi
na naše ciljne strukture. Da svoje cilje izbiramo po svobodni volji, je v
veliki meri zgolj privid. Ameriški profesor psihologije Clare
W. Graves pa je odkril nekakšno motivacijsko strukturo,
skozi katero naše ciljne strukture ne le odražajo določene potrebe, ampak imamo
globinsko potrebo, da jih realiziramo po določenem vrstnem redu. Pri tem gre
tako za dejstvo, da pri ciljih višjega ali abstraktnega tip ne
moremo biti zares uspešni, če nimamo zadovoljenih
nekaterih osnovnih potreb, kot tudi to, da cilje, ki jih osvojimo, spremljajo
določeni vedenjski modeli, ki izhajajo iz čustvene zrelosti. Na
Gravesovih postavkah temelji devet stopenjski model čustvenega zorenja in njegovega
vpliva na ciljne strukture, ki ga navajam:

1. Najnižje čustveno stanje je povezano predvsem z aktivnostjo reptilskih možganov, zanj pa je značilno to, da imamo v fokusu
golo preživetje in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Gre torej
za fizični obstanek (hrana, dom, denar za preživetje…). Čustvena potreba te ravni je
ljubezen na fizični ravni, telesna bližina, potreba po dotiku, nežnosti in izpolnitev skozi
spolni odnos, kot tudi vse druge oblike telesnih aktivnosti, ki vodijo v stanje
ugodja. Da bi obvladovali to stopnjo čustvene zrelosti, moramo torej
imeti izgrajen odnos do materialnega na vseh ravneh, na to, kako ga bomo
izgradili, pa vplivajo naši starši/vzgojitelji, v najbolj
zgodnji fazi, kot tudi to, da določenih potreb v sebi ne
zatiramo, kar je spet v veliki meri, ne pa povsem, odvisno od vzgoje v zgodnji
fazi. Če torej otrok v tej fazi ne izkuša ljubezni in topline, če ga učijo, da je svet poln
nevarnosti ipd., kot tudi če bo kasneje, kot odrasel
zatiral nekatere potrebe, ki izhajajo iz te ravni, je velika verjetnost, da na
ravni čustvene zrelosti te ravni ne bo osvojil. Če se ne počutimo varne in nimamo
zadovoljene določene stopnje telesnega ugodja, ne le da v ciljih višjega spektra ne moremo biti
uspešni, ampak zanje celo nimamo interesa. Dober primer tega dejstva je bil
evidenten v vojni na Hrvaškem, kjer so številne begunce, od katerih so
nekateri komaj ohranili življenje, večina pa je bila priča vojnim strahotam, ki so
vodile v različne traume. Zato so jim zagotovili vrhunske psihoterapevtske
strokovnjake, med katerimi so bili tudi ameriški in nemški. Rezultat pa je bil praktično ničen ¨C ti ljudje so rabili občutek varnosti, vizijo, kje in
kako bodo v prihodnosti lahko živeli, ne pa psihoterapije. V
kaj vodi zatiranje nekaterih naravnih potreb, pa vidimo v številnih aferah pedofilije, ki
se nanašajo na nekatere krščanske duhovnike. Kaj je
pravzaprav v ozdju te problematike?

Potreba po spolnem odnosu je naravna in normalna in če jo prekinemo s celibatom, ki
torej prepoveduje kakršnekoli spolne odnose, to v
nekaterih posameznikih povzroči notranji pritisk, ki mu niso
kos. A zakaj so opredelitev številnih otroci in ne osebe
nasprotnega spola? Odgovor na to vprašanje tiči v začetku tega teksta, kjer sem
govoril o tem, da o življenju na mentalni ravni
lahko vemo vse, živimo pa ga v skladu s čustveno zrelostjo, do katere
prihaja skozi življenjske izkušnje. Duhovniki vedo na
intelektualni ravni o življenju zelo veliko, vendar
pa je njihov način življenja takšen, da do nekaterih izkušenj preprosto ne pride.
Sposobnost vzpostavitve globljega oziroma seksualnega odnosa z osebo
nasprotnega spola poteka skozi začetne nespretnosti in
nerodnosti, duhovniki pa teh izkušenj nimajo. Poleg tega jim je
avtoriteta, ki jo predstavljajo, dodatna ovira pri vzpostavitvi intimnega
odnosa z nasprotnim spolom, saj imajo občutek, da bi jim določene nespretnosti, do katerih
bi pri tem najverjetneje prišlo, spodkopavajo
avtoriteto. Zato se v primerih
neobvladljive spolne sle številni raje »spravijo« nad
otroke, nad katerimi zlahka vzpostavijo notranjo gotovost, potrebno za spolni
odnos.

Moč te čustvene ravni vidimo tudi v vsakdanjem življenju. Ljudje morajo za
enak ali manjši denar delati vedno več, mediji pa so polni novic o
takšnih in drugačnih katastrofah in ogroženostih. To ljudem zoži fokus na golo preživetje, v katerem ljudje
izgubijo zanimanje na številne druge aspekte življenja, pri tem pa trpijo
predvsem odnosi.

Se nadaljuje …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Druga
stopnja globinske čustvene
motivacije se nanaša
na našo
usmerjenost na družino,
ki stopi v ospredje čim
imamo potešene
primarne potrebe, vezane na preživetje.
Gre za globinsko potrebo po čustveni
varnosti, ki nam jo daje občutek,
da družini
pripadamo in nas ta na vseh ravneh podpira. V fazi odraščanja
je v otroku ta potreba močnejša
kot potreba za tem, da je samosvoj, zato dele sebe pogostokrat zataji, da bi
dobil jasnejši
občutek
sprejetosti v družino
oziroma občutek,
da je od družine
ljubljen. Svoje mnenje v tej fazi torej zataji in oblikuje nazore glede na nazore
»plemenskega poglavarja«. V tej fazi meni, da je zanj dobro tisto, kar je dobro
za družino. Čustveno
varnost si torej skuša
zagotoviti tako, da se drži običajev in vrednot družine oziroma plemena, ki jih
je pripravljen tudi za vsako ceno braniti, če so od zunaj ali znotraj kakorkoli
ogrožene. Primer: v določenih okoljih se zgodi, da recimo potem, ko oče
spolno zlorabi mladoletno hčerko in ta to pove mami, le ta skuša potem hči
prepričati, da se to ni zgodilo. Do tega pride zaradi potrebe po ohranjanju podobe
o vrednotah družine tako navzven kot navznoter.

V psihično
zdravo osebo bo načeloma
otrok odrasel le če
mu družina
daje podporo pri uresničevanju
idej, doseganju ciljev, oblikah vedenja in mu pomaga oblikovati pomembnejše življenjske
načrte.
Številni
strokovnjaki celo menijo, da je treba otroka podpreti tudi pri nekaterih
deviantnih oblikah vedenja/delovanja, recimo pri kajenju. Številne
raziskave so namreč
pokazale, da otrok številne
deviantne oblike vedenja opusti sam, če
se starši
proti njim ne borijo, ampak mu jih »dovolijo«, s tem, da mu dajo tudi jasno in
nedvoumno informacijo o tem, kakšen
vpliv ima cigareta ali kaka druga oblika deviantnega vedenja na njegovo
zdravje, razvoj …

Težnja
po zadovoljitvi potreb družine
pride v ospredje tudi v odraslosti, ko ima človek
lastno družino,
njene potrebe in odnosi v njej pa niso zadovoljene. Velik del travmatskih
izkušenj, ki jih doživljamo, je povezanih s pomanjkanjem čustvene podpore s
strani družine, zato tudi zdravljenje družinskih odnosov sodi v to raven
čustvenih potreb. Na tej ravni gre torej za težnjo po čustveni varnosti, ki jo
dobimo skozi podporo članov družine.

– Razvoj osebne moči

Potrebi za občutkom pripadnosti družini sledi potreba, da se uveljavimo tudi
izven kroga družine, ves čas pa v nas tli tudi potreba po tem, da smo
samosvoji. Vse to je povezano z občutkom samospoštovanja, ki se razvija na
osnovi razmerja med tistim, kar mislimo/čutimo da bi morali biti in tistim, kar
skozi reakcije drugih na naša dejanja čutimo, da smo. Zato je najpogostejši
motivacijski moment te faze težnja, da določene stvari dokažemo drugim in sebi,
seveda pa tudi potreba po izražanju svoje bazične samosvojosti. Skozi njihovo
realizacijo začnemo segati prek inkodiranih meja, ki izhajajo iz specifičnih
družinskih okolij in njihovih »pravil«. Če je recimo družina v kolektivni
identiteti žrtve, nas načeloma ne bo podprla pri uresničevanju samostojnih
poslovnih projektov, saj bo prepričana, da drsimo v propad.

Ta potreba se prvič pojavi v puberteti in adolescenci, ki sta torej procesa, ki
tičita v njenem ozadju (puberteta je bolj telesna, adolescenca pa
bolj čustvena). V
tej fazi je sila pomembno, da se znamo izraziti in dobimo od družine/družbe povratno informacijo, da so naše težnje dobro sprejete. Družinski odnosi, v katerih je
potreba odraščajočih za lastnim izrazom konstantno
omalovaževana, ne
vodi v razvoj osebe, ki bi bila v odraslosti psihično stabilna. Če namreč pozitivne povratne informacije
ni, postane posameznik introverten, ali pa skuša pozornost/potrditev izsiliti
celo z nasiljem. To je pogostokrat prisotno med otroci, kjer so nasilneži običajno tisti, ki se niso znali
uveljaviti na noben drug način.
Kvaliteta te življenjske
faze se odrazi tudi kasneje v življenju,
saj se lahko le tisti, ki so se naučili
udejanjati potrebo po lastnem izrazu, kreativno vklopijo v družbo, ostali pa običajno igrajo vloge žrtev ali upornikov. V kontekstu
potrebe po potrditvi okolice tudi vzgoja v pretirani skromnosti ni najboljša. Ravno ljudje, ki so bili
vzgajani na ta način,
se kasneje sila pogostokrat razvijejo v bahate in egoistične osebe, v čustvenih vezah pa skušajo partnerja in njegovo
delovanje na vseh ravneh nadzirati. V vseh teh primerih gre seveda za poskus
kompenzacije pomanjkanje potrditve v fazi, ko je bila le ta zanjo zelo
pomembna.

– Položaj in občutek varnosti v družbi

Ko imamo
zadovoljene potrebe, vezane na preživetje, občutek čustvene varnosti in smo se
do neke mere afirmirali v smislu samopotrditve, se pojavi spontana potreba po
vključitvi v družbo, vezana običajno na obdobje delne ali popolne
osamosvojitve. Čustvena potreba te ravni
je izpolnitev skozi skladno ljubezensko vezo. Medtem ko adolescent
pogostokrat teži k samopotrditvi skozi številne kratkotrajne ljubezenske veze
in jih zato tudi ne jemlje preveč resno, na tej ravni išče partnerja za resno
vezo z vsemi spremljajočimi vrednotami. Takšna veza je temelj za izgradnjo
družine.

Na osebnem nivoju torej skušamo osnovati družino ter v lastno življenje vnašamo
nekakšen red. Življenju damo strukturo, ki odraža cilje, pričakovane
rezultate, na katere se lahko zanesemo.

V takšnem okolju težimo za ekonomsko in pravno varnostjo.

Ker skušamo svoji družini zagotoviti varnost, nam je
v interesu oblikovanje družbe, v kateri bo to mogoče zato smo tudi energijo
pripravljeni usmerjati na način, da družba na vseh ravneh boljše funkcionira.
Postanemo del nje in sicer tako, da se začnemo na enak način, kot smo se v zgodnji fazi
otroštva prilagajali pravilom družine, sedaj prilagajati pravilom družbe, se
zavedati dolžnosti in odgovornosti, ki jih vključitev vanjo prinaša,
spoštovanja družbene hierarhije, avtoritet, zakonov …

Glede na to, da pri nas v kolektivnem smislu prevladuje zavestnost žrtve, je
sila veliko ljudi, ki vse življenje »obtiči« na tej ravni čustvene zrelosti in
nezavednih motivacijskih gibal.

se nadaljuje …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

– Težnja po osebni
realizaciji in osebnem uspehu v družbi

Bistvena
značilnost predhodne (četrte) ravni je bila prilagajanje družbi in želja po
tem, da bi družba na vseh ravneh adekvatno delovala. Lastne globinske želje je
torej človek na četrti ravni zataji v želji po tem, da ustrezno deluje družba,
njegova partnerska veza … Na peti ravni pa človek družbene danosti in svoj
položaj v družbi doživlja kot odskočno desko za to, da se razvije in/ali
ekonomsko uspe sam. To običajno realizira na enega od treh načinov:

– skuša si izboriti prostor/ustrezen status v takšnem podjetju, kjer mu bo
omogočeno ne le to, da dela stvari, ki ga globinsko izpolnjujejo, ampak tudi ustrezno
napredovanje in s tem povezan višji status v družbi;

– se spusti v vode samostojnega podjetništva, kjer je odvisen sam od sebe in
svojega dela, pod pogojem seveda, da se ukvarja ali proizvaja stvari, za
katerimi vlada v družbi določena potreba;

– kombinacija prvih dveh načinov (razna managerska in druga samostojna dela,
vezana na določena podjetja in ustanove).

Cilj vseh treh načinov je ne le družben položaj, ampak tudi otipljiv finančni
učinek. Vlaganje energije v določeno delo osebam na tej ravni ni problem, a le
pod pogojem, da je takoj viden tudi učinek vložene energije oziroma pod
pogojem, da je z delom, ki ga opravlja, moč ustrezno zaslužiti. Oseba želi
delati, ampak le če je z delom moč zaslužiti. Teži tudi k odgovarjajočem statusu v družbi in se ne
počuti dobro, če ga ne doseže. Seveda tudi na družbo kot takšno sedaj gleda
drugače. Če je na četrti ravni v družbi iskal varnost oziroma se vključil
vanjo zato, da bi na nek način ona zanj »poskrbela«, ga na tej ravni zanima
struktura in ureditev družbe, v kateri bo imel posameznik čim več možnosti za
uspeh, samorazvoj in velik zaslužek. Sebi in svojim bližnjim skuša torej
omogočiti dober dobro življenje izven omejitev, ki jih diktira družba. Pri tem
pogostokrat pride tudi do skušnjave, vezane na kršenje etičnih, moralnih in
zakonskih pravil družbe.

Posamezniki, ki se na tej ravni uspešno razvijejo, dobijo spontano potrebo po
tem, da svoj uspeh navzven pokažejo s kopičenjem luksuznih avtomobilov,
stanovanjskih objektov ipd. S tem, ko so realizirani vsi materialni pogoji, se
pri tistih, ki potomcev še nimajo, pojavi želja po tem, da bi jih imeli.
Čustveno izpolnitev potem iščejo skozi
ljubezen do otrok. Generalno pa lahko rečemo, da je čustvena/motivacijska
potreba te ravni požeti plodove svojega dela, ne glede na to, za kakšno delo
gre; ti plodovi so torej lahko materialni, čustveni ali duhovni, pri vsem
skupaj pa je seveda pomemben tudi ustrezen družbeni status.

Ko v polnem pomenu besede
živimo peto stopnjo čustveno-motivacijske ravni, imamo torej izpolnjene osnovne preživetvene, čustvene in
izpolnitvene postavke na ravni pogojene ravni življenja in medsebojnih odnosov.
Če se razvijamo še naprej, se to zgodi v duhovno, nepogojeno smer, v kateri se
začnemo globinsko zavedati povezave z vsem stvarstvom. Glede na to, da se na
čustveni ravni razvijamo le skozi delovanje in vedno nove izzive, ni
presenetljivo, da številni posamezniki, ki veljajo za duhovne učitelje,
ustrezne čustvene zrelosti pravzaprav nimajo. Takšne stvari se dogajajo
predvsem tistim, ki niso v polni meri izživeli vseh do sedaj naštetih
čustveno-motivacijskeh ravni, ampak so se znašli v statusu duhovnega učitelja
tako, da so do tega prišli po intelektualni in ne po izkustveni poti, ali pa
tako, da so v preteklosti razvoj nekaterih plati osebnosti preskočili ali celo
zaradi nesposobnosti, da jih adekvatno razvijejo, izbrali duhovne vode za beg
pred pogojeno realnostjo, v kateri se niso znašli. Zato se dogaja, da najdemo v
vrstah tistih, ki veljajo za duhovne učitelje številne takšne, ki so obsedeni s
seksom, materialnim bogastvom ali lastnim egom. Pri tem niso imuni niti najbolj
razvpiti duhovni učitelji. Osho je recimo zbiral luksuzne avtomobile (Rolls
royce). Imel naj bi jih 93. Njegova nagnjenost h kopičenju luksuznih
avtomobilov torej kaže na dejstvo, da je bil na ravni čustvene zrelosti oziroma
motivacijskih čustvenih gibal na peti ravni (od devetih). Mnogi od tistih, ki
ga zagovarjajo pravijo, da je avtomobile sicer res imel, a nanje ni bil vezan.
A pri čustveni zrelosti ne gre za to, da
si na nekaj vezan ali ne, pač pa za to, da se v tebi pojavi impulz po kopičenju
materialnega, ki pač izhaja iz pete ravni. Čustveno zrelejši človek, ki se
dejansko izkustveno zaveda povezanosti z vsemi živimi bitji in pozna podatek,
koliko ljudi recimo vsak dan umre od lakote, bi viška denarja zanesljivo ne bi
uporabljal za kopičenje avtomobilov, ampak bi našel način, da ga plasira tako,
da bi se učinek odrazil na »celoti«

se nadaljuje

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Prejšnji del sem zaključili s ciklom, ki se nanaša na stanja, pri katerih smo
v veliki meri vezani na nizkovibracijska polja realnosti. Dokler skozi ta
stanja čustveno ne dozorimo, se sicer seveda lahko ukvarjamo tudi s t.i.,
višjimi stanji, vendar pa nam bo pozornost ves čas uhajala na segmente nižjih
stanj, ki jih nismo v resnici izživeli in s tem dosegli ustrezne čustvene
zrelosti. Peta stopnja (težnja po osebni realizaciji in osebnem uspehu v družbi)
je pravzaprav mejna in vsebuje številne elemente višjih in nižjih stanj.

Stanja
visokovibracijskih motivacijskih gonil, ki ne prihajajo od zunaj, ampak iz nas
samih, pa so:

– Težnja da s
svojim delovanjem prispevamo k dobrobiti vseh

Ko torej
dozorimo skozi petih nižjih stanj, se v nas pojavi
spontana potreba po tem, da skušamo prispevati h kvaliteti dužbenega razvoja in
življenja nasploh. Običajno se začne tako, da začnemo opažati vseprisotne
destruktivne segmente evolucije narave in človeštva – vojne, lakoto, revščino,
verske in rasne probleme in druge oblike neenakosti, ekološke probleme kot
posledice neprimernega izkoriščanja naravnih resursov …, potem pa najdemo
način, da se vključimo v proces kreiranja humanejše družbe. Čustvena potreba te
ravni je ljubezen ne le do bližnjih, ampak družbe in narave kot celote, ki
zamenja racionalizem nižjih stanj. Oseba se na tej ravni zavzema za
enakomernejše razporejanje dobrin, socialno varnost, čisto tehnologijo,
reševanje problemov v naravi, zaradi globinskega zavedanja vsesplošne
povezanosti na večih ravneh in hkrati čara raznolikosti, pa do uresničevanja
ciljev ne skuša le prek dogovorov, vključevanja v humanitarne akcije ipd.,
ampak se poslužuje tudi energijskih pristopov iz domene duhovnosti.

–
Potreba za osebnim razvojem

Na prejšnji ravni dobi oseba jasno vedenje o
večplastni povezanosti, a čuti, da v praksi ne more izkoristiti vseh
potencialov tega dejstva. Zato jo začne zanimati predvsem lastni napredek,
katerega bi potem lahko dala v službo celote. Fokus zato spet usmeri nase, tako
da začne pospešeno razvijati sposobnost samoopazovanja, se skoznjo zavedati
identifikacij s potrebami, ki izhajajo iz materialnega sveta, iskati smisel
življenja, njene namere pa se nanašajo predvsem na transformacijo zaznanih
lastnih slabosti oziroma na večplastni razvoj osebnih potencialov. Odprta je do
novih informacij, ki jih zna kvalitetno selekcionirati in povezovati, neodvisno
od vseh trendov in mnenj splošno priznanih avtoritet. Materialne dobrine jo
torej v tej fazi več ne zanimajo, zato pa postane spontana in se nauči
povezovati različna znanja, ki jih skozi lastno izkušnjo udejanja v številnih
segmentih življenja, ki presegajo materialni svet, hkrati pa je sposobna
delovati v vseh družbenih procesih, ne da bi se pri tem ujela v past identifikacij,
ki jih ti nosijo s seboj. Ta neodvisnost se odraža tudi v čustveni sferi. Šele
na tej ravni čustvene razvitosti znamo človeku, ki ga imamo radi, dovoliti da
odide, brez pojava osebne bolečine v primerih, ko gre za osebo, ki nam je bila
zelo blizu. Pri tem seveda ne gre za čustveno hladnost, ampak za to, da živimo
večplastno povezanost z vsemi, v okviru tega pa spontano upravljamo z ritmi
stanj, kakšna so čustveno približevanje in oddaljevanje.

– Potreba po globalnem razvoju

Ko človek razvije gornje sposobnosti se pojavi spontana potreba da jih plasira
v dejavnosti, ki so v dobrobit vseh. Zaveda se, da povezanost ne pomeni izgube
individualnosti in da je ravno ta individualnost vsakega dela celote ključen
element napredka. Osredotoči se torej na dejavnosti, ki prispevajo k evoluciji
celote, pri tem pa ne išče nujno različnih leaderskih funkcij, saj se zaveda
potencialov in moči delovanja iz ozadja. Pri tem delovanju ji je pomemben
planet kot tak, saj se zaveda, da smo ga že tako izčrpali, da svojih napak v
zvezi s tem zgolj z delovanjem v materialnem segmentu verjetno ne moremo več
popraviti, zato išče tip duhovnosti ki bo resnično osvobodil človeštvo in
planet. Če ne igra vidne vloge v kateri od organizacij, ki imajo globalne
humanitarne cilje, običajno deluje kot duhovni učitelj. Čustveno izpolnitev
čuti, kadar sebe in druge in svet osvobodi bolečine, omejitev in problemov.

– Popolna izpolnitev

Razsvetljenost – zavest, da je vir
vseh problemov v ločenosti od celote. Včasih deluje kot duhovni zdravilec, včasih
kot umetnik … Čustvena potreba – popolna nedolžnost, stanje brez krivde
(koren krivde se nahaja v ločenosti od celote)

Ob koncu se vračam k meji med nizkovibracijskimi
in visokovibracijskimi polji, s katero sem v temle delu začel. Neko polje realnosti,
ki jo izkušamo, ima več podpolj. Ko smo na peti stopnji, stopnji osebne
realizacije in osebnega uspeha, prav gotovo izkušamo tako visokovibracijska kot
tudi nizkovibracijska polja. Nizkovibracijska zato, ker smo kot del celote
fokusirani nase, visokovibracijska pa zato, ker nas delo izpolnjuje. Če nas je
ustrezna življenjska doba, intelektualni in čustveni razvoj usmeril k potrebam
višje stopnje, nismo pa do konca izživeli potreb nižjih stopenj, jih kasneje
enostavno moramo izživeti. Kadar se recimo odrasli obnašajo otročje, je to
zato, ker je niso izživeli takrat, ko je bil čas za to. To je tudi v ozadju
krize srednjih let, ko se posameznikom »trga« in se obnašajo kot pubertetniki. Če nismo
izživeli svoje seksualnosti, dosegli materialnega statusa, dobili potrditev od
okolice, bomo to skušali dobiti slej ko prej, ne glede na to, s kakšnim tipom
»duhovnosti« se trenutno ukvarjamo in kako intenzivno.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki