Reply To: grigori grabovoi
janko wrote: […. prihodnost, kakršna koli že se bo zgodila, bo za vse ista. in še enkrat-govorim o skupni prihodnosti.
in deževno poletje je bil nežen primer. kaj pa mogoče svetovna vojna?
in ne glede na to, kako jo vsak kot posameznik doživi, ostaja dejstvo, da živi v času in prostoru svetovne vojne.
kot seweda tudi drži, da če masa skreira ljubeče in prijazne pogoje za življenje, bomo istih pogojev deležni prav vsi.
in tudi za te človeku prijazne pogoje velja, da se v okviru njih vsak znajde po swoje.
Ja no pa saj tudi če je svetovna vojna ali le deževen dan.. To kar ti opisuješ, da smo ljudje zmožni le majhnh nianse med doživljanji ene in iste stvari, to po moje ne drži.. ljudje smo dejansko svetovi za sebe (ki ni nujno da se sploh dotikajo več..), vsak človek doživlja svet tako unikatno, da je nekomu sredi svetovne vojne lahko tudi 3krat boljše kot mogoče na en čist povprečen dolgočasen dan..
O nekih dejstvih, ki jih daješ za referenco tega kar opisuješ; to so za mene le nalepke, ki jih ljudje lepijo na svoje individualne dogodke, ker mislijo, da to velja čisto isto za vse,.. nekdo ki ne daje takih nalepk na posamezne dogodke, verjetno tudi vojne ne doživlja kot vojne.. A recimo za živali v gozdu, ki ne bodo deležne bojišča, a za njih tudi pomeni, da so definirane s to neko vojno? katero se bo recimo le peščica bitij na Zemlji odločila se jo iti med sabo?
Ja v zgodovinskem učbeniko bo pisalo, da o vsi takrat živeli v VOJNI ja.. ampak če vojna ni del tebe in tudi taki učbeniki ne,.. kaj pol ima to s tabo.. tudi če si človek..
Vsak je lahko bolj ali manj nečesa deležen, odvisno od lastnih vsebin, ki jih nosi v sebi in tudi perspektive, ki jo izbere ob dogodku.. Lahko recimo nekaj kar je samoumevno za eno skupino ljudi, druga skupina sploh opazila ni, čeprav je bilo kao ”pred očmi”.. Jaz tudi recimo nikdar v življenju nisem s sabo nosil dežnika v življenju, nikdar me pa vseeno ni napralo, nisem verjel niti da me bo, pa tudi ko je bil dež se mi je tako izteklo, da sem ravno takrat prišel nekam pod kap.. In recimo meni je bilo skozi smešno, da ljudje se sploh ukbarjajo z vremenom, če je itak vedno vse tako urejeno, da je popolno in da ne rabiš sploh skrbeti za to.. Ampak sem kasneje opazil, da pa drugi ne delijo takega mnenja z mano..
Če smo že začeli pri filmih imaš v filmu Avstralija eno odlično vojno sceno, ko je največje klanje na bojišču, iz letal padajo bombe, vse leti po zraku, ljudje meče v koščke, vojaki v paniki letajo sem in tja, skoraj vsakega drugega raztrešči itd.. en aboriđin pa v tem istem trenutku razstreljevanja (ker se pač znajde tam) se ustavi, stoji sredi dežja bomb, se ne premika, stoji v nekem svojem zenu, nato pa čez par trenutkov mirno odkoraka vstran (ali nekaj takega), za mene ta aboriđin ne izkuša vojne, izkuša le življenje iz svoje perspektive, počuti se isto varen kot že prej, nič drugače se ne počuti kot vedno, ker ve da njegova varnost ne izhaja iz zunanjih okoliščin ampak le iz njegovega njemu naravnega Stanja in njegove perspektive ne zmotijo bombe, ki švigajo naokoli,.. brezverni belci, ki vseeno skoz v imenu neke ”vere, ljubezni” in še česa kar le izgovarjajo z usti, pa v trenutku bombnega napada vse izgubijo in so v paniki, brez smeri, brez kompasa, brez varnosti,..
Oziroma če ti meni iz vseh svojih celoživljenskih izkušenj recimo opisuješ, kako je najboljši trenutek v petek ob petih popoldan, ker pač takrat vsi kao končajo z službo in to in ono.. ni nujno da je to moj svet sploh, mogoče sploh ne hodim v službo.. mogoče sploh nimam ure in ne vem kaj je to ”petek ob pet popoldan”.. 
Drugače pa kaka vojna sploh, saj nebo take vojne sploh, kot eni projicirajo iz starih vizij…
Če pa grem še malo dalje, ko sem se jaz rodil, sem vedel da to ni moj svet.. In ga sploh nisem sprejel.. Čutil sem v sebi kako bi moralo biti, imel sem močno notranjo vizijo, kaj bi lahko bil in vbistvu komaj zdaj opažam, da se svet spreminja (in se bo spremenil) v to vizijo, ki sem jo jaz imel za svet v sebi kot otrok.. Kar pomeni da se svet spreminja in prilagaja (meni)tebi in ne obratno..
Ampak ti niso vizije, ki jih si jih ustvarjaš, vsaj ne iz te omejene perspektive tukaj v tej realnosti.. To je pač višja perspektiva, ki je že ustvarjena, tukaj in zdaj kot fizično bitje pa moraš biti le dovolj subtilen, da uspeš čutiti svojo pot in vbistvu le stopati v svoje korake,…
Oziroma če ti dam še eno filmsko,.. Včeraj sem gledal recimo film Interstellar in v filmu je scena ko, gre glavni igralec v črvino črne luknje in tam zapade v svet vseh realnosti, ki je kot matrica za vse možne dogodke, ki se ga pač tičejo kot človeka in katerim trenutno daje veliko pozornost.. In v tisti poziciji lahko vpliva tako na pretekle dogodke kot na prihodnje in naredi stvari v preteklosti tako, da se mu preteklost sedanjost in prihodnjost,.. (vsega ostalega pa ne bom razkril, da vam ne uničim filma.. 
)
In recimo točno v tej sceni prepoznam tudi svoje ponavljajoče sanje iz otroštva, ki so me skoraj že preganjale, saj so mi takrat bile nedoumljive, a sem vedel, da je nekaj (pomebnega/globokea) na njih, samo takrat niti približno nisem bil še dorasel temu pogledu, ki sem ga utelesil nato čez trideset let po teh ponavljajočih se sanjah.. Takrat me je le vrglo levo in sem zdrsel skozi stotine realnosti in se nato z muko ujel v eni in spet držal smer, dokler me spet ko nisme bil dovolj pozoren ni odneslo na neko drugo stran čez neke stranice, (ki niso bile fiksne, čeprav bi morale biti, če so kao bile stene), in spet sem zdrsel čez ne vem kolko realnosti, takrat mi je bilo to zelo grozno, ker je bila taka izguba smeri in kontrole, da sem sem se popolnoma izgubil čez te premike..
Meni recimo Grabovoi tehnike niso blizu, saj ne najdem smisla v njih.. Ampak verjamem, da nekdo, ki najde smisel v njih, verjetno lahko tudi mrtve obuja, sploh če si Grabovoi recimo.. Ne vem pa če lahko z metodo nekoga drugega delaš isto tako učinkovito, kot bi delal z samoustvarjeno metodo..
Lahko pa ti povem, da sem pred leti delal neke druge procese in čistil za nazaj in za naprej in sem si z tem dejansko spremenil preteklost.. Dogodki za nazaj sicer kot da so se zgodili ampak so popolno nasprotje tega kar so bili prej.. Vbistvu lahko tako preteklost kot prihodnost spreminjaš kadarkoli si zaželiš..
Tako da tudi vojno recimo lahko greš in spremenjaš za tem ko se je zgodila, če kasneje ugotoviš, da ti ni všeč izkušnja, ki si jo doživel, lahko greš in jo spremenit tako, da ti postane všeč…
Ne gre pa pri teh spremembah za to, da ti recimo nečesa ne moreš ali ne želiš sprejeti, pa nato greš in želiš spremeniti to, ker bi rad ubežal temu – namesto se soočil.. (to se ne da!!!) Vbistvu gre za ravno obratno stvar.. Gre za to, da ko si vse že uspel v polnosti sprejeti, ko si odpustil že vsem in sebi, ko si v popolni spravi in sprejemanju vsega kar ti stopa na pot, pa vseeno ko ponovno vstopiš v nek pretekli dogodek in v njemu še vedno izkušaš neprijetnost, energetsko neravnovesje, čustvene pritiske, fizično ali psihično nasilje,.. lahko greš in vstopiš v njih z določeno metodo in opraviš tam določene povezave, sam sebi dodaš tja noter določene vidike sebe v tiste trenutke, od katerih si bil takrat (ko si to doživljal) ločen in ko to storiš, postanejo te ”težke in grozne” izkušnje iz preteklosti, nekaj najbolj prijetnega in jih tudi ne bi želel več zamenjati recimo za druge izkušnje… ker so itak že postale del tebe pa še prijetne postanejo od tukaj naprej..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”