Reply To: Dober karmični diagnostik v Slo
ozelot wrote:
…
ampak, če ni pomembno ..potem je res brezveze ..al pa če se ne ve odgovora potem res boljš da je ne pomembnoA bi ti lažje bruhala, če bi vedela ZAKAJ bruhaš ??
Jest bi. Če bi vedel da sem pojedu živo žabo in zato bruham je lažje kot če neveš s čem si se zastrupil in kako resna je bolezen.
Ob temle venčku postov čutim potrebo, da še enkrat opredelim, kaj je ozaveščanje in kaj iluzornost iskanja vzrokov težav.
Ozaveščanje je v tem kontekstu to, da se zavedaš nekega problema na pogojeni ravni:
– npr.: pred izleti, ki se jih načeloma veselim, vedno bruham.
Iluzorno pa je iskati vzroke za to, zakaj pred izletom bruham, saj so totalno prepleteni in povezano s strukturo naše osebnosti, zaradi katere na nekaj na specifičen način odreagiramo, ne pa recimo z nekim dogodkom – ta je lahko le povod.
Načeloma gre za to, da manj je v nekem subjektu/objektu zavestnosti, bolj predvidljivo se “obnaša” in bolj zanj velja veriga vzrok – posledicaM in obratno.
Primeri:
– V lesenem nosilcu ni veliko zavestnosti, zato ga tudi uvrščamo k “mrtvi naravi”. Če ga preobremenimo, se zlomi. Vzrok loma: preobremenitev.
– Ko je v nečem zadosti zavestnosti, govorimo o živih bitjih. A že rastline imajo dovolj zavestnosti, da se do neke mere vedejo nepredvidljivo. Primer: Na vrt posadiš na enako zemljo dve češnji enake sorte. Kljub temu, da si vse naredil enako, ne bosta dozoreli povsem enako hitro, ne bosta enako polni … Ugotavljanje zakaj je Sizifovo delo.
– Še več zavestnosti imajo živali. Na tem forumu sem že govoril o tem, da imam doma dve mački, rojeni istega dne od iste mame. Ena se obnaša kot klasična domača mačka, precej lena, je predvsem človeško hrano …, druga pa je totalna ninja – spretna, stalno lovi, ptiče celo tako, da zleze v grm in se dela, da je veja, skratka, kljub temu, da sta obe od majhnega pri meni, sta totalno različni. V zvezi s tem sicer sklepam, da obstaja reinkarnacija tudi pri živalih/mačkah, a tudi če je tako, je to verjetno le delček mozaika vzrokov, da sta tako različni.
– Naslednja stopnja je človek. Dva človeka naletita na nasilneža – eden se bo usral in pobegnil, drugi pa ga bo na gobec. Ugotavljanje zakaj je en odreagiral tako, drugi pa drugače, je tako kompleksno, da se mi zdi dobesedno smešno, če kdo reče, da lahko vidi vzrok za to.
Še enkrat bi rad spomnil tudi to, V čem je dodaten problem takšnega “ugotavljanja vzrokov”.
– Če hočeš adekvatno razumeti delo nekega umetnika, moraš biti vsaj na takšni stopnji zavestnosti kot on. Drugače boš le mislil, da razumeš. Na nek način je umetnik tudi univerzalna zavest. Kdo lahko trdi, da jo lahko razume, če pa nam tega enostavno ne dopušča percepcija?
Objektivna interpretacija realnosti je glede na to, da od vseh 400 milijard bitov informacij, ki jih na sekundo procesira naša podzavest, zavest akceptira le cca 200, več koz zmuzljiva. Skratka, v poskusih, da ugotovimo vzroke za to, zakaj se nam nekaj dogaja tako, kot se nam, smo podobni živali, ki je recimo neko knjigo sposobna prepoznati le kot barvni predmet in nič več. A naš ego pač tega ne dojame in strašansko fajn se mu zdi, če kaj pogrunta ali zašteka, pa magari gre za čisto iluzijo ali pa v najboljšem primeru za en delček resnice (konec koncev je delček resnice tudi to, da je knjiga barvni predmet). Pogostokrat pa je največji problem to, da zato, ker se “obesimo” na takle delček resnice, nismo v stanju videti ostalega.