Reply To: kako stopiti ''bližje k sebi''
ozelot wrote: Ja no. Knjigo sem se lotl pisat že večkrat na predlog drugih. Zakaj sem pa končal je pa druga štorja. Torej ko sem napisal eno stran in začel pisat drugo se mi je prva začela zdeti pomanjkljiva in sem jo popravljal toliko časa da nikoli nisem zares prišel do druge. Danes vem in verjamem nekaj, jutri to nadgradim, spremenim, spoznam drugo resnico,.. in tisto kar vem danes ne velja več. Kako naj potem napišem knjigo če ne morem napisat resnice ki je izmuzljiva k jegulja in se spreminja? Kot bi opisoval igro svetlobe na morski gladini. Vsako stotinko je druga zgodba. Edino če bi pisal fiksne matematične ugotovitve kar mi pa ne gre.
ej…
teme nisem cele prebral… ampak tu in tam kaj.. in zdej sem videl, da kar sem hotel povedati jaz, je nekako že nataša tudi prej…
pa ni to point zdele… ampak nisem vedel niti tvojega pravega stanja in tista moja prispodoba o sprehodu…
je bila mogoče mal ponesrečena in se opravičujem, če je to potrebno, ampak res nisem vedel.
***************
tole o pisanju knjige imaš point… po eni strani…
ampak…
kdo pa pravi, da moraš vse, kar v knjigi želiš powedati, napisati na prvi strani?
lej en lep primer… coelhov alkimist… ves glavni point bi lahko res povedal v par stavkih, ampak je zgodbo raztegoval in zraven dodajal na prvi pogled čist iz konteksta dogodke… ampak jih je najbrž ravno zato, da je lahko povedal, kar je želel povedati.
da se resnica spreminja, kot praviš… se mi zdi pa naravnost super.
namreč… s tem, ko ugotavljaš, da se resnica spreminja, je po moje zato, ker aktivno razmišljaš in si osredotočen na eno stvar in prideš do vedno novih ugotovitev, kar pomeni, da si v procesu pisanja knjige tudi sam pri sebi spoznal ali ugotovil nekej novega in prišel do novih spoznanj. ja to… je meni res super in to je mogoče potem res ono pravo zate. nekaterim se dogaja med kuhanjem, nekaterim med štrikanjem, tebi pa pač med pisanjem.
če te skrbi, da bralcu ne bi posredoval izkristaliziranega bistva, je skrb pomoje odveč. kakršna koli bi bila resnica takrat, ko bi jo ti pisal, temu primerne bralce bi našla, ki bi bili na takem nivoju zavesti, da bi bila tudi tista tvoja (čeprav zate že preživeta) resnica zanje takrat prava ob pravem času.
lej npr. moj primer in flisarjevega čarovnikovega vajenca. te knjige u lajfu nisem uspel prebrat, čeprav sem jo probal ene 10x, prvič pred ene 20 leti. razmišljal oz. upal sem v smeri, da bi prebral instant rešitve in resnice, kar pa je bilo seveda nemogoče. logično mi je bilo že takrat, da ta isti flisar, od takrat, ko je vajenca pisal in ko sem ga bral v enem intervjuju, ni glih pri sebi in mi je bilo čist mim potem brati njegove stare misli in ideje, ampak še danes se cel kup ljudi pali na to knjigo, pa je stara več k 25 let in danes je flisar verjetno čisto drugi, kot je bil takrat in če mene uprašaš, še vedno ni nekdo, ki bi njegove misli jemal zdravo za gotovo. hočem rečt… vsaka knjiga najde sebi primernega bralca, tko da to ni najboljši izgovor, da tudi ti ne bi nekej napisal, če tako čutiš in želiš, ob seweda že prej omenjenem, da bi pri pisanju spoznaval tudi sebe.
itaq pa je pomoje tako, da vse, kar počnemo, počnemo itaq izključno zaradi sebe.
tudi veliki t.i. guruji (osho, krišnamurti…tadej pretner 
), niso guruji zaradi ničesar drugega, kot svojega duhovnega razvoja, samo njihova pot je pač taka, da so spotoma postali kar pač so.
ampak seweda… to je tako po moje, kar pomeni… da ni nujno tako tudi za kogarkoli drugega…
in tudi po moje mogoče ne bo več tako jutri, čez teden, leto… pa se zato ne počutim bedaka ali nakladača, ampak takrat bom pač drugačen. upam no…