Ali misliš, da si šef svojega življenja?

[Anonimnež]

Znanstvene raziskave kažejo, da se v človekovih možganih ustvari aktivnost, še preden se mi tega zavedamo. Ta zamik utegne biti dolg tudi do 10 sekund. Ali če povem z drugimi besedami – naši možgani nam povedo, kaj narediti, še preden mi sploh vemo, kaj hočemo narediti. Uf, tale je pa močna, kajne?

Celoten zgornji odstavek povsem drugače osvetli našo »svobodno voljo«. Ali dejansko sploh vemo »kdo je šef«, ko govorimo o svojem mišljenju, mislih, zamislih? Ali smo mi tisti, ki sami odločamo o tem, kaj bomo mislili in česa ne? Kaj pa če imamo v svojem življenju manj »nadzora«, kot smo bili doslej prepričani?

V novodobnem »new age« mišljenju in delovanju nekako prevladuje prepričanje – jaz sem mojster svojega življenja. Jaz mislim, ustvarjam in delujem. Jaz, jaz jaz … O, veliki jaz, ki zmorem vse. Jaz sem kreator svojega življenja. Da se malo odkašljam – trenutek – khm, khm … Ali res mislite, da je to 100% res? Kaj pa če je zgodba drugačna?

Za začetek tale preprost primer. Vzemimo, da ste si postavili cilj (ni važno, za kakšen cilj gre, lahko je majhen ali velik). In potem nas prepričujejo novodobni guruji, kako grádi opeko po opeko svojo hišo, in kako si v vseh podrobnostih zamisli, kako bo tvoja hiša (avto, partner … ) izgledala.

In potem dalje sledijo nasveti – občuti, kot da je že, zaživi, kot da je že tako. Itd. itd. Saj ne rečem, da tole ne deluje, vendar pa lepo prosim – Ali je že kdo od vas dobil točno to, kar si je predstavljal? V svoji »omejenosti ega« si predstavljamo nekaj, a vesolje nam nameni toliko več in precej boljše od »zamišljenega«.

Kaj pa če je prava zgodba drugačna? Da je šef »Nič«, iz katerega izhaja vse in prihaja vse? Odkod pridejo naše ideje? Iz Niča. Odkod pridejo naše misli? Iz Niča. Odkod pride vse, česar si zaželimo? Iz Niča. Torej je Nič vse. Nič oz. čista zavest je tista, ki nam daje vse, kar potrebujemo za življenje. Slednja pa deluje preko brezpogojnih notranjih občutkov.

Te brezpogojne notranje občutke pa je potrebno ponovno prebuditi, jih ozavestiti, toda tega ne moremo tako, da mislimo z umom. Potrebno je, da ne-mislimo, da smo v tišini, da dovolimo, da ti brezpogojni občutki notranjega miru, ljubezni, radosti … priplavajo na površje in da jih občutimo v sebi. To je pravi način (so)ustvaranja življenja.

Okoli nas lahko divja »razdejanje«, pravi orkan, toda če je znotraj nas mir, če smo mi v miru, radosti, ljubezni … to projiciramo navzven in dovolimo Vesolju, da poskrbi za nas na najboljši možni način, za katerega še mi sami ne vemo, kakšen je. Prav gotovo je vsak od vas že opazil, da pogosto ne dobi tistega, česar si želi, temveč tisto, kar v določenem trenutku potrebuje.

Kdaj se nam zgodi, da stvari ne stečejo, da energija ne steče, da so postavljene številne ovire na tej poti. Mi pa pritiskamo, grizemo, jočemo, rotimo, se upiramo, delujemo in še enkrat delujemo ter hočemo samo rešiti zadevo. Potem, čez čas, pa se sekiramo, obtožujemo in se »lasamo«, ker nismo poslušali Vesolja, ki nam je postavil na pot te »ovire«. Dejansko so bile vse te prepreke znaki »no go«, a mi iz svoje omejene perspektive seveda želimo »go, go, go«, dokler se »bum« nekaj ne zgodi, kar nas ustavi … ali pa nas preusmeri na pravo pot.

Skratka, ko v življenju tečejo in stečejo stvari lahkotno, to (vsaj po mojih izkušnjah) pomeni, da smo na pravi poti. Manj delati, več imeti je paradoks, ki ga sodobna vse hitreje tekoča in delujoča zahodna družba preprosto ni sposobna razumeti in dojeti. Sodoben človek je stalno pod pritiskom, stresom, napetostjo … Še v službi mu grozijo – daj več, več, več … ali pa boš letel iz službe.

Trpinčenje oz. »bullying« je en tak primer sprevrženega in v nasprotju z naravo in življenjskimi zakoni delujočega sistema delovanja, ko hoče nadrejeni (oz. močnejši) s silo doseči večji učinek podrejenega. Žal je rezultat vedno nasproten, nadrejeni pa se sprašuje, zakaj. Naj odgovorim, zakaj – ker je takšno delovanje v nasprotju z naravo.V naravi vse poteka z lahkoto. Mislite, da se trava »trudi« rasti? In sonce se »trudi« greti? In ptice se »trudijo« leteti? In delfini se »trudijo« plavati? In mačka se »trudi« ujeti miš? Hja, pa kaj še! Narava, rastline in živali se ne »trudijo«, temveč preprosto so.

Če ne gre z lahkoto, potem to ni volja Vesolja oz. Niča. Torej je v takem primeru potrebno »odnehati«, pustiti, spustiti in se prepustiti. Dobro poznana modrost pravi: »Na silo ne gre nič.« Oh, ko bi jaz to vedel in praktično uporabil že pred leti – marsikaj bi sedaj lahko bilo drugače. A po toči zvoniti je prepozno, tako da se lahko na preteklih napakah le učim.

Mislim, da ste iz vsega napisanega dobili en kratek vpogled, da dejansko nimamo toliko nadzora nad svojim življenjem, kot mislimo, ter da je za srečo v življenju potrebno delovati lahkotno in igrivo. Če gre z lahkoto, potem »je to to«, če ne gre, je morda treba spremeniti način oz. iti po drugi poti.

Predlagam, da malo razmislite o tem, kako krmilo pustiti v roke Vesolju oz. Niču, in se za spremembo nasloniti nazaj in uživati v svojem notranjem miru in življenju. Rezultati vas utegnejo presenetiti, in tisto, za čemer ste leta in leta tekli kot maratonec, bo prišlo sedaj do vas.

Uživajte lahkotno in igrivo življenje!

Robert Goreta
Vir: http://www.mychi.si

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

lotus wrote: Znanstvene raziskave kažejo, da se v človekovih možganih ustvari aktivnost, še preden se mi tega zavedamo. Ta zamik utegne biti dolg tudi do 10 sekund. Ali če povem z drugimi besedami – naši možgani nam povedo, kaj narediti, še preden mi sploh vemo, kaj hočemo narediti. Uf, tale je pa močna, kajne?

Ne vem, če je to ravno takole. Bierman in Radin sta naredila eksperiment, v katerem sta folku, na katerega so bili priključeni instrumenti za merjenje upornosti kože na ekranih predvajala nevtralne in čustveno nabite prizore. Nista bila presenečena, da se je pri čustveno nabitih prizorih upornost kože spremenila, pri nevtralnih pa ne, ampak to se je pogosto zgodilo tudi 2 – 3 sekunde preden je folk videl čustveno nabit prizor. Ampak to z možgani v glavi nima veze.

Benjamin Libett pravi, da tako reagiramo praviloma, ne izjemoma. Ko pride do nekega dražljaja, reagiraš nanj 350 mili sekund prej, kot se ga v možganih zaveš.

V čem je štos?

Znano je, da naša podzavest zazna neprimerno več dražljajev, kot se jih zavedamo. Če me spomin ne vara, podzavest zazna vsako sekundo 20 milijonov dražljajev, zavemo pa se jih 80 (niti ni pomembno, ali je tale cifra pravilna, dejstvo je, da se zavedamo neprimerno manj kot 1% dražljajev).

Katere dražljaje zaznavamo?

Percepcija je v glavnem naučena. Ko otrok odrašča, ga starši ves čas usmerjajo na fizično realnost, učijo ga, kaj je pomembno in kaj ne, nekatere pomembne stvari pa izbere tudi njegov čustveni svet. Gre za nekakšno programiranje, zato v glavnem v odraslosti ne zaznavamo energijskega sveta, čeprav je znano, da majhni otroci ga.

Kakšen je vrstni red zaznave?

Vsak dražljaj od zunaj je v bistvu vibracija. Nek dogodek, situacijo, predmet v vibracijskem smislu »ujame« fizično telo oziroma receptorji njegovih celic, ki je v tem smislu nekakšna antena za lovljenje vibracij;

– Vibracijo v telesu prepozna naš čustveni aspekt – prepoznava na pogojeni ravni in jo kategorizira (dobro/slabo).

-Na osnovi čustvene prepoznave dogodek aktivira ustrezne misli, ki so torej VEDNO čustveno obarvane. Šele tu se torej vključijo možgani v glavi.

-Glede na čustveno/mentalno prepoznavo dogodka, se odzove telo (ob destruktivnih dogodkih se napne, dogodki določenega tipa ga sprostijo …).

Šele potem, ko svet zaznamo čustveno, se torej vklopi mentalni del, razum,

V grobem imamo tri vrste reakcij:

Naučena reakcija št. 1, ki se nanaša na preživetje: Če nas je nekoč opekel ogenj, imamo informacijo o tem v t.i. trebušnih možganih in ob pojavu ognja reagiraš hipno, preden informacija sploh pride do možganov v glavi.

Naučena reakcija št. 2, ki se nanaša na polja realnosti (nihala); Programirano obnašanje, katerega motivacijski faktorji so potreba, dolžnost in želja. Pri tem sicer možgani v glavi sodelujejo, ne pa tudi naša zavestnost.

Nenaučena reakcija: Če imaš prečiščeno percepcijo oziroma močno izraženo “prisotnost”, celični receptorji fizičnega telesa ujamejo vibracijo, na katero se na nezavedni ravni odzovemo čustveno, sledi pa “originalna” misel. Zadeva pa ni osvobojena programiranja. Še vedno programi receptorjev določajo, katere realnosti bomo zaznavali in katere ne, zavestnost/prisotnost pa naredi le to, da se po čustveni prepoznavi nekega dražljaja ne odzovemo reaktivno, ampak da lahko reakcijo izberemo.

Če sedaj rezimiram:

Svet je večplasten. Na kvantni ravni preteklost in prihodnost ne obstajata, vse pa obstaja hkrati na vibracijski ravni. V naših telesih so zaznavne poti (subliminarna in intuitivna zaznava), ki se ne opirajo le na 5 čutov in delujejo izven zakonitosti pojavnega sveta, pogojenih s časom. Zato programirane reakcije prehitevajo dogajanje v pojavnem svetu. Kar se tiče svobodne volje, pa se skozi razvoj zavestnosti pomakne zgolj iz ene programiranosti v drugo; iz naučene programiranosti proti tisti programiranosti, ki je v skladu z vibracijo naše biti.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Kdor misli da je šef svojega življenja naj dežju reče da preneha padat ko je ves moker.

Kak mesec nazaj so opisovali primer šefa svojega življenja ravno s tem pojavom. Zmerno je padal dež skupina je imela neko kaj vem kaj al meditacijo v gozdu. Mojster je rekel; “prenehaj padati” In v istem trenutku je prenehalo. Padla ni niti ena kaplica več čeprav jih je bilo med oblaki in nebom pred sekundo še nešteto. To je večkrat ponovil v dokaz slušateljem.

Torej seveda je možno biti šef svojega življenja vendar po vodi hodiš šele takrat ko se zaveš, da je voda iluzija.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[ozelot]

Jaz sem kreator svojega življenja.

Človek ni kreator. Recimo da je vse že skreirano in človek le izbira kaj bo izkusil.

Za začetek tale preprost primer. Vzemimo, da ste si postavili cilj (ni važno, za kakšen cilj gre, lahko je majhen ali velik). Ali je že kdo od vas dobil točno to, kar si je predstavljal? V svoji »omejenosti ega« si predstavljamo nekaj, a vesolje nam nameni toliko več in precej boljše od »zamišljenega«.

Jest sem večkrat dobil tisto kar sem si predstavljal. Pa ne da so se uresničile podobe moje vizualizacije ampak se je uresničil občutek ki sem ga doživljal med vizualizacijo. Pravzaprav se to redno dogaja.



Te brezpogojne notranje občutke pa je potrebno ponovno prebuditi, jih ozavestiti, toda tega ne moremo tako, da mislimo z umom. Potrebno je, da ne-mislimo, da smo v tišini, da dovolimo, da ti brezpogojni občutki notranjega miru, ljubezni, radosti … priplavajo na površje in da jih občutimo v sebi. To je pravi način (so)ustvaranja življenja.

To da ne smemo mosliti ne drži. Možgani so lahko izvrstno orodje in misli tudi. Treba jih je le znati selekcionirati da si ne polniš buče z vsehsort balastom.

Prav gotovo je vsak od vas že opazil, da pogosto ne dobi tistega, česar si želi, temveč tisto, kar v določenem trenutku potrebuje.

Jalova tolažba. Človek ne dobi željenega ker ne zna želeti in potem pač ko nekaj dobi ugotovi da je celo boljše od željenega.


ozelot2013-09-07 23:21:26

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Anonimnež]

hvala obema super odgovori

Meni je bilo zanimivo pri teh testih,da se je telo odzvalo že malo pred samim “zunanjim” dogajanjem,kot

da je res vse samo igra po scenariju. (ki smo ga sami napisali za to človeško izkušnjo)

Uresničijo se pa res prave srčne želje,ostale se itak menjavajo kot vreme.

lotus2013-09-08 05:55:32

Lepo je če deliš

[Max]

Mogoče lahko tukaj dodam malce lastnih izkušen. Dostikrat sanjam, kaj se drugi dan zgodi in to napišem nekam, kjer se vidi čas zapisa (da ni potem baba rekla baba kazala) in se tudi zgodi. Opazil pa sem, da dosti ljudi, ki se ukvarja z bioenergijo ipd. ima podobno izkušnjo, ki jim je odprla sposobnosti. Dostikrat so to razni močni čustveni/fizični dražljaji od bližnjih srečanj s smrtjo, razne nesreče,… Mogoče takrat poči malce “steklo” oz. ovoj naučenega in začenjamo nazaj opažati svetlobo, ki pronica skozi?

Zakaj določene stvari vidiš par sek. prej in določene daleč naprej ne bi vedel. Imam pa nekako občutek/zaključek, da vsaka stvar, ki se zgodi pusti nek vibracijski vzorec v “prostoru”, ki ga kot dobri opazovalci lahko opazimo že v naprej. Podobno kot sončni vzhod, ko se nebo barva rdeče že nekaj časa naprej predno sonce vzide….

Lepo je če deliš

[ozelot]

Max wrote: Mogoče lahko tukaj dodam malce lastnih izkušen. Dostikrat sanjam, kaj se drugi dan zgodi in to napišem nekam, kjer se vidi čas zapisa (da ni potem baba rekla baba kazala) in se tudi zgodi. Opazil pa sem, da dosti ljudi, ki se ukvarja z bioenergijo ipd. ima podobno izkušnjo, ki jim je odprla sposobnosti. Dostikrat so to razni močni čustveni/fizični dražljaji od bližnjih srečanj s smrtjo, razne nesreče,… Mogoče takrat poči malce “steklo” oz. ovoj naučenega in začenjamo nazaj opažati svetlobo, ki pronica skozi?

Zakaj določene stvari vidiš par sek. prej in določene daleč naprej ne bi vedel. Imam pa nekako občutek/zaključek, da vsaka stvar, ki se zgodi pusti nek vibracijski vzorec v “prostoru”, ki ga kot dobri opazovalci lahko opazimo že v naprej. Podobno kot sončni vzhod, ko se nebo barva rdeče že nekaj časa naprej predno sonce vzide….

Vsaka realnost ima svoj vibracijski zapis. Realnost je enkratni dogodek kot fotografija. Realnosti se menjavajo miliardokrat in še več na sekundo. Vnaprej lahko vidiš le potencialne možnosti in ne čiste realnosti. Lahko je pa potencial zelo velik približek vibracijskemu zapisu ki bo sledil. To da vidiš vnaprej je intuicjsko branje zapisov. Tej zapisi so mix tvojih misli in občutkov ki bojo kot mešanica izbrali eno od realnosti.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki