Avy the great wrote:
TADEJ…
Bral sem biografijo človeka, ki se je dolga leta ukvarjal s psihologijo uspeha…O tem je tudi predaval-učil in pisal, tudi solidno zaslužil.
Po sklopu okoliščin je prišlo do tega, da je končal na tleh, ni imel niti za hrano, padel je v apatijo-depresijo, celo v neko stanje miselne paralize…
Najhuje od vsega je za njega bilo to, da tega kar je druge učil ni znal v praksi uporabiti za SEBE, v praksi je povsem zatajil.
No, nek dan se mu v glavi pojavi glas-v obliki jasne misli, ki ga je začel voditi-usmerjati-svetovati, kam naj gre, kaj naj naredi…itd
Nikoli ni znal razložiti, kdo je bil ta VIR, ki ga je vodil.
Meni je zanimivo predvsem to, da je sprejemal jasna navodila…S kom je komuniciral…?!
Ta VIR, je tudi vedel za vse njegove misli in občutke, ga opozarjal, korigiral njegovo pot in delo, ki ga je seveda moral sam opraviti.
Zadeva je zelo enostavna.
Kot prvo, ko folk govori o notranjem glasu ali pa recimo, da je kdo kakšno knjigo napisal po nareku Boga, tega ni za jemati povsem dobesedno. Redkokdo je dejansko slišal kak glas, da bi se po njem ravnal – običajno gre za delovanje “iz sebe”, za stik s svojim bazičnim jazom ali če hočeš, z dušo in takrat postaneš med drugim zelo spontan.
Zelo pogosto se dogaja, da vzpostavimo stik s svojo bitjo, ko smo povsem v qrcu. Poglej – ko zaideš v težave, se je skušaš iz njih izvleči po naučenih modelih. Ali povedano v jeziku kvantne psihologije – deluješ v istih poljih realnosti, v katerih si bil in v katerih izkušaš njihov destruktivni pol, želiš pa se pomakniti v pol, v katerem bi izkušal več zadovoljstva. Ampak morda ti je to polje realnosti pobralo že toliko energije, da se v boljši pol ne moreš več pomakniti, ali pa je celo boljši pol takšen, da ne prinaša bistvene spremembe (to je trenuten trend polj realnosti, v katerih je večina).
In kdaj v takšni situaciji narediš dejansko spremembo? Kdaj se lahko pomakneš iz teh destruktivnih polj?
Ko ti gre tako slabo, da nimaš več kaj kalkulirati, ampak se prepustiš. Takrat prideš v stik s sabo in začneš privlačiti povsem drugačne realnosti (to seveda ni edini način za stik s sabo).
Lahko ti dam dva primera, kako tudi prihaja do tega stika pri kreativnem delu.
Ko sem pisal svojo prvo knjigo, sem najboljše ideje dobival, ko sem v pavzah od pisanja hodil na balkon na čik in nisem mislil na nič.
Pri pisanju Holistične radiestezije pa so se mi stvari na trenutke dogajale drugače. Sedel sem za računalnik, z jasno idejo, kako bom izpeljal neko poglavje, začel pisati, ven pa je prišlo nekaj povsem drugega.
Če pa se kaj takšnega dogaja komu, ki je dovolj ezoterično “cepljen”, začne potem recimo govoriti, da je nekaj napisal po nareku Boga ;o)
tadej pretner