Reply To: Sočutnost, empatija – terapevti in čustva

[tadej pretner]

ozelot wrote:
Pravkar sem poslušal oddajo na radiu koper kjer so govorili o težavah z mladostniki otroci pravzaprav. Predstavljali so se kot “zagovorniki” otrok. V bistvu pa delajo kot neke vrste terapevti. Delajo preko varuha za človekove pravice in pomagajo otrokom in družinam ki imajo notranje težave. No v glavnem voditeljica je eno izmed terapevtk vprašala kako najde kontakt z zares prestrašenimi in zaprtimi otroci ki si ne upajo niti ovoriti. … pa je bil odgovor takoj povedan in jasen: “Veste brez sočutja ni nič”. Torej če je terapevtka v praksi to ugotovila menda ni kar nekaj mimo ustrelila samo zato da bom jest slišal.

Mislim da takoj ko zavzameš pozicijo slušatelja pa naj bo frendovski ali kakršenkoli postaneš hočeš ali nočeš se zavedaš ali ne med drugimi funkcijami tudi terapevt. Kako boš to vlogo izpeljal je pa drug problem.

Ja madona Ozzie, a res ne štekaš, o čem govorim? In to kljub temu, da si v postu 14.4. celo sam napisal tole: “Baje ima človek neko klavzulo ki ga zadržuje na njemu najvarnejši realnosti.”,. Tule v bistvu govoriš o coni komforta!!!!

Govorim torej o tem, da žrtve pogostokrat sploh nočejo “ozdraveti”, saj dejstvo, da so žrtve, uporabljajo za to, da dobijo energijo skozi sočutje, rzumevanje … prjatlov ali ljudi, ki so jim blizu. To sočutje jim nafutra cono konforta v takšni meri, da veselo furajo identiteto žrtve naprej in sploh ne pomislijo na to, da bi bilo treba v zvezi s tem kaj narediti.

Ti mi pa klele mešaš najprej terapevte (ki morajo v pravem trenutku tudi pokazati žrtvi na dejstva, zaradi katerih sploh so žrtev), sedaj pa celo otroke, ki sploh še nimajo “zgrajene” cone komforta.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/