Reply To: Bolna in revna družba

Član

Vsi skupaj in vsak posamezno ugotavlja, da je z zahodno
civilizacijo »nekaj hudo narobe«.
Razpravljamo o tem, a je družba sploh zdrava in v kolikšni meri je bolna.
Dvomov pa ni pri dejstvu, da družbo sestavljamo njeni posamezniki in ni nekaj »izven«
nas. Koliko je zdrav posameznik je ena tema, druga pa razpreda o človekovem
razvoju. Nesporno je, da bolj kot je človekova zavest razvita, bolj se človek
bliža popolnemu zdravju. Spoznali smo
že, da nihče drug namesto nas nič ne more narediti, najsi bo zastonj ali za
denar, ne rešimo pa uganke, zakaj kljub
zanimanju in volji za različne duhovne šole, tečaje in seminarje predavanega ne
prakticiramo v vsakdanji praksi. Že
stoletja nosimo oznako, da smo civilizacija »kruha in iger«. Kaj torej blokira »sodobnega zahodnega človeka? A morda ravno kruh in igre?

Zakaj bi se
stezali daleč naokrog ? Narava ne filozofira, ne komplicira in je neposredna in
učinkovita.

Torej kruh! Kruh?

Pa ja. Daj
človeku zadosti belega kruha, da preživi sebe in svoje, pa en čas sploh ni
drugih zahtev. Kako fajn občutek je dobiti prvo službo. Še boljši, če preraste
v službo za nedoločen čas. In medtem, ko življenje teče in »veča svoje zahteve«
se večajo tudi naše potrebe. In kar naenkrat denarja več nikakor ni dovolj in
je treba zaslužit več – ponavadi v mislih ter občutkih nezadovoljstva in
fovšije. Sfiksiramo se na dobrine potrošniške službe in sploh se več ne
vprašamo, kaj od vsega kar imamo in še bolj – kaj od vsega, kar si želimo, V
RESNICI potrebujemo. Tudi mi, četudi ne
tajkuni in ne oblastniki, smo navkljub
vsem dejstvom BOGATI reveži. Seveda si
to ne priznamo, sicer bi se naše življenjsko ogrodje sesulo, zato slepo sledimo valu »vsesplošnega in
KRIVIČNEGA« pomanjkanja. Občutek praznine polnimo z obloženim belim kruhom dokler
je, če ga pa zmanjka, je pa itak sistem kriv za našo tragedijo. Saj smo vendar
pošteno garali, a je marsikomu na koncu
vzeto celo še to. Če ima »srečo«, dobi še socialno podporo, ki mu v kontra
odvzame moralno…

Kako pa je z
mladimi, ki sploh ne pridejo do svojega prvega kruha – vsaj uradnega ne?
Predvsem »plačujejo grehe svojih staršev«, ki so enkrat nekoč, kmalu po šoli in
prvih letih opravljanja izbranega poklica pozabili na svoje »poslanstvo«, ki ga
z njim opravljajo v družbi. Nekje na poti med 20. In 30. letom starosti (no, že spet ta cifra) so naši starši
zamenjali občutek skrite/notranje vrednosti zadovoljstva ob opravljenem delu za papir najvišje vrednosti, s katerim se seveda na ven lahko pokažeš.
S to doto se seveda delovna mesta mladim ne morejo odpirat, ker takih ni. Ni
delovnega mesta s fiksnim plačilom za neznano delo. Delovno mesto ima svojo
temeljno nalogo – opraviti neko delo v mreži ljudi. In šele ko je delo
opravljeno, sledi plačilo, tisti papir, ki itak ne (?) ustreza porabi energije.
In kot avto natočiš z bencinom, se
sodobni človek tanka z denarjem. Ko ni denarja ni energije, brez energije
ni opravljenega dela, brez le-tega pa ni
proizvoda/ storitve in na koncu ni kaj delati za nič.

Človek bi v
tem miselnem toku sklepal, da je pravzaprav kar prav, da zmanjkuje kruha.

Torej iger!
Igre?

Seveda. V
svoji bedni eksistenci pomanjkanja je treba najti vsaj eno veselje. Kakršnekoli
igre so dobrodošle. Človek ne jezi se, šah in fusbal so le ene od možnosti, ki
jih nihče ne preganja. Roko na srce, igre opravljanj, spletk, zarot in nagajanj
pravzaprav tudi niso kaznive, vkolikor ni tožnika. Večji hazard in globlje
igre so itak le kost za medije, ki pravzaprav celostno simbolizirajo sodobnega človeka preko
kruha in iger. Oboje daje sigurno energijo. Igre so še posebej napoljnjene z
adrenalinom in misterioznostjo, zato so rezervni tank, ko naš motor teče le še na
hlape.

Človek bi se
v tem miselnem toku vprašal, zakaj za božjo voljo, nikoli ne zmanjka iger?

Odgovor se
ponuja kar sam od sebe. Ker je iger toliko, kot ljudi. Vsak si je sposoben
skreirati doživljaje, ki mu ponujajo čutiti zadovoljstvo u in radost in upanje
brez vsakršnega oz. z minimalnim prevzemom odgovornosti (za tale prispevek je
povsem irelevantno, da jo v duhovnem smislu sploh ne moremo ne prevzeti!).

A ni fajn,
da nam je dovoljeno, da včasih pokukamo iz svojega zapredka in se ozremo v
nebo, kjer bi radi svobodno letali kot metulj v vsej svoji krasoti. Ker nas delo ne zaposli dovolj, si preberemo
kakšno knjigo, ta nas usmeri na delavnico, pisano na kožo točno nam, saj je
obljuba, da dobimo vedno to kar potrebujemo, večna. Na seminarju požiramo
besede in sprobamo energijo in oh in sploh smo našli tisto pravo pot, ki nam je
bila do sedaj popolnoma zastrta. Ko pa tako napolnjeni s svežo energijo in
odločnimi sklepi odidemo domov, nas v vrtincu življenja potegne iz faze igre
nazaj v fazo dela. Odlašanje in pozaba sta neločljiv par, ki prej ali slej
omogočita iskalcu (česa že?) nov seminar in novega terapevta.

Dokler se
bomo iz perspektive »kruha in iger« ubadali z reševanjem naših težav, se udobno
prepuščamo stanju, ki smo si ga izbrali z lastno voljo, ki jo morajo tudi alternativni
terapevti spoštovati. Uradna medicina
podzavestno to upošteva že od nekdaj!

Irena

Irena2012-08-22 13:34:48

Lepo je če deliš