Reply To: Bolna in revna družba
Irena wrote: Dokler bomo ljudje umirali zaradi poškodb in bolezni in ne zapustili ta svet “od starosti”, smo dokazano “zabubljeni”.
Mislim, da si z zadnjim stavkom zadela bistvo: med tem, ko je bolezen tudi del evolucije duše, skozi katero se uči, pa nekako velja, da si duša vnaprej (večinoma) ne izbira bolezni kot razlog prezgodnje smrti, kar je tudi logično, če upoštevamo, da je bolezen večinoma psihosomatskega izvora, kar pomeni, da si jo “pridelamo” v aktualnem življenju sami. Torej duša tega v glavnem ne načrtuje z izjemo primerov, ko človek zboli že kot čisto majhen otrok, pa še takrat je morda šlo za genetske predispozicije, ki pa jih je duša vnaprej poznala in izbrala. Cilj je torej doseči takšno družbo, v kateri bi ljudje doživeli visoko starost zdravi in zadovoljni. Utopija? Ob vsem visoko-tehnološkem napredku in medicinskemu razvoju bi to morala biti “mala malica”, pa kaže, da ni. Res da si medicina nadeva lovorike za statistično podaljšanje starostne dobe, vendar pa menim, da nima bistvenega vpliva pri ljudeh, ki so že v osnovi zdravi. Ko pa dobijo v roke bolanega, je statistika precej bolj “klavrna”: če mu uspejo za 5 let podaljšati življenje, so že dosegli “top” uspeh, pri čemer pa bolnik doživlja pravi mali “križev pot”. Ne pozabimo, da so nekoč ljudje živeti VEČ 100 LET (biblijski in drugi zapisi potrjujejo to), kar pomeni, da danes doživeti 80 let ni ne vem kakšen uspeh, čeprav v današnji družbi že skoraj je 
Nekje je torej potrebno začeti: menim, da pri odraslih srednji let, ki lahko svoje novo pridobljeno znanje in vrednote prenesejo na svoje otroke. Kot smo že večkrat dejali, je čakati na državo prezplodno početje, zato pa lahko vsak naredi potrebne korake sam, v lastni režiji. Več kot nas bo, bolj se bo zgled širil naprej in morda bomo v generaciji ali dveh že počasi dosegli konkretnejše premike na temu področju.