Reply To: kako pomagati telesu?
natasha31367 wrote: Tadej, tole z mojim priimkom je res ironično, imaš prav, aha.
Ironično je pa tudi to, da dejansko zadnjih 7-8 let pijem samo vodo. Hm, bi mogoče res morala spremeniti priimek? Očitno malo preveč vpliva name, kaj se ti zdi?
Saj veš, kako deluje vesolje – vpliva, če v to verjameš. Z vesoljem dejansko komuniciramo na ravni naših najglobljih prepričanj. Zato ponavadi tudi pozitivne afirmacije kaj prida ne delujejo, če je pod njimi vsidrano prepričanje, ki se z njimi ne sklada.
natasha31367 wrote:
Hm, zadovoljna s svojim življenjem? Če si pogledaš moje prejšnje sporočilo, boš videl, da sem napisala, da je življenje, ki ga trenutno živim eno najbolj urejenih in najmirnejših, kar sem jih imela do sedaj. Zadovoljno pa… Recimo zadovoljivo, no. V stilu “kaj pa sploh hočeš več!”, drugače pa ni življenje, ki sem ga sanjala, in ta trenutek je hkrati to življenje, ki ga moram sprejeti takega, kot je, saj trenutno ni možno, da bi bilo drugačno. Mogoče kasneje, ko se otroka končno osamosvojita… Do takrat pa je verjetno še vsaj enih 6 let. Torej moram najti način, kako živeti v tem zadovoljivem življenju in hkrati naučiti moje čakre, da vseeno funkcionirajo kot bi morale. Se to sploh da?!
Ne vem, če je tvoje izhodišče ravno “zdravo”. Enkrat sem nekje našel dobro primerjavo med kvaliteto sprejema radijskega sprejemnika in kvalitete življenja. Če skušamo povečati kvaliteto življenja s spremembo zunanjih okoliščin, je ravno tako, kot bi radijski sprejemnik, v želji po boljšem sprejemu, prestavili na drug konec sobe. Pa bi ga lahko pustili tam, kjer je – le gumb potenciometra za sprejem postaj bi bilo treba malo drugače nastaviti, pa bi bil sprejem boljši. Enako je v lajfu. V kakršnekoli okoliščine se prestaviš, “vzameš sebe s seboj”. In razlog, da v določeniuh okoliščinah nisi zadovoljna, je v tebi. Okoliščine oziroma način, kako jih doživljamo, so projekcija tistega, kar je v nas.
natasha31367 wrote:
Imaš prav, to je res nek sindrom, vendar sem tudi jaz pozabila, kako mu je ime. To se je meni že večkrat zgodilo in je tudi vedno potem minilo kar samo od sebe, ja. Ta trenutna reč pri meni pa kar vztraja in vztraja, čeprav se moram pohvaliti, da sem že dve noči končno zares spala.
Spremeni sebe. Na nikogar drugega se ne moreš zanašati, da bo to storil namesto tebe. V osnovi je vse v qrcu. Zunanji svet namreč stalno komunicira z našimi potrebami in željami, ne pa z nami. V ozadju želja pa je čustvena lakota.
Če v tem svetu deluješ relativno “normalno”, je že to dokaz, da v tebi besni vihar. V dobi odraščanja namreč nasedemo na blesavo finto lajfa – da se počutimo sprejete v svetu odraslih, moramo zatajiti svoja čustva. Zato so normalni ljudje, ki jih ustvarja ta svet, polni tihega obupa. To je vihar dvojnosti, vojna med pristnostjo in našim trudom, da navzven delujemo ql.
V ta vihar moraš zavestno. Začni s procesom povezanega dihanja – to je prvi korak k zavedanju sedanjega trenutka. Zdravje, obilje in radost so avtomatska posledica zavedanja sedanjega trenutka. Nekateri iz tegale foruma to tehniko že uporabljajo – je pa le prvi korak. V kratkem bom odprl temo, v kateri bom pokazal nadaljne korake.