Reply To: Preseganje ega?
Robert wrote:
Normal
0
21false
false
falseMicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
No , če si reku , da imam dobra vprašanja , moram tud jaz reči
, da imaš odlične odgovore. Upam , da jih imaš vsaj tolko , kot jaz vprašanj…
Pišeš , kot da me poznaš , verjetno pa je to zato , ker sem samo tipičen
predstavnik človeške vrste. V glavnem res je , da se umikam v obrambne načine
vedenja , namesto , da bi se soočil s čustvi , z občutki in z določenimi
življenjskimi situacijami…Sploh se to odraža v odnosih z bližnjimi , čeprav ,
kot mi je znano je odnos možen le na ravni ega , na ravni iluzij….skratka odnos
je iluzija , če prav vem?! Zato se verjetno tudi izogibam odnosom , ker me
potegnejo na raven ega , na raven pogojenega delovanja. Tu se verjetno izrazi tisti del odcepljenega
avričnega polja , ki si ga omenil kot del , ki živi ločeno od celote. To pa je
lahko samo ego. Ego , ki se bori za preživetje , ki se oklepa iluzij »veliki
jaz« , »zmorem« , »sem« , »obstajam« , »poglejte me , resničen sem , sposoben«.
Nek del moje zavesti se zaveda , zlaganosti tega bitja , neresničnosti
(iluzornosti) njegovih »veličin« in »kreposti«. Zdi se mi , da se večji del
mojega ega istoveti z vrednotenjem , čustvi in občutki , ki jih zaznava pri
drugih. Skratka svojo vrednost in resničnost si slika skozi oči drugih. In ker
si je naslikal in celo izkusil tako veličastno sliko je strah pred nasprotnim
obratnosorazmeren veličini in lepoti te slike. Doživel je (sem) ljubezen , spoštovanje
in pripadnost z drugimi in zdaj se mu
oz. mi obeta nasprotje tega. Nasprotje , ki sva se mu do sedaj spretno izmikala.
Zdaj je na tebi, da me prepričaš , da se motim… čeprav mislim , da se ne … mogoča
pa , moj ego misli da se ne.
Veš, takšnih in drugačnih delitev ega je več vrst. Glede na to, da je naše »bivanje« in »delovanje« v resnici večdimenzionalno, pa lahko izraz iluzija razširiš še na marsikaj, a mislim, da to ni smiselno. Odnosi so, kakršni so, pogostokrat bolijo, zato se mi ne zdi najbolj smiselno, da jih obravnavamo kot iluzijo. Lahko nekoga, ki je npr. pravkar izgubil svojca potolažiš, da je njegova bolečina zgolj iluzija? Najbrž ne.
Ego sam po sebi ni slab. Prek ega se med drugim prenaša tudi znanje. Tvoj nepogojeni del le je. To je golo bivanje. Tudi kadar intuitivno, na nepogojeni ravni začutiš kakršenkoli »signal«, ga prepoznaš in ovrednotiš na ravni ega. In glede na to, da živimo v pogojeni realnosti, je smešno, da nekatera učenja govorijo o tem, da je treba ego skenslat. Resnični izziv lajfa je, da začnemo delovati relativno nepogojeno v pogojenem svetu – to pa je najtesneje povezano s pojmoma sprejemanje in nevezanost. Pogojeni svet je, kakršen je in v njem je kup pizdarij. In ne moreš staviti na to, da se jim boš ognil. Treba jih je znati procesirati »relativno« nepogojeno – to ne pomeni, da so destruktivna čustva »prepovedana« (tudi Jezus je znoru na Farizeje, tudi Jurij Humar je enega »pacienta« brcnil v rit …), ampak da jih znaš prepustiti skozi sebe. Npr. nekaj te razžalosti, ti pa žalosti ne skušaš kontrolirati, ampak ji dovoliš, da se v tebi ekspandira in potem gre – ko enkrat gre, je tvoj odnos do dogodka, ki jo je sprožil, nevtralen. Če pa skua bolečino kontrolirati ali se ji izmakniti, se zgodi tisto, o čemer sem že pisal (telo bolečine) – ves čas bo v lajfu projecirala dogodke, v katerih se bo lahko sprocesirala in pizdarijam ne bo konca, dokler se to ne zgodi.
Robert wrote:
Zanima me , ali se
lahko takšen pretkan ego , (iluzija) ki se istoveti z občutki , mnenji ,
mislimi drugih razstopi še kako drugače , kot skozi izkušnjo nasprotnega ;
sramu , ponižanja , razvrednotenja in zavrženosti? Kako zmanjšati upor ega v takšnih situacijah
oz. povečati sposobnost doživeti neprijetno izkušnjo čim bolj neposredno , brez
korigiranja ali izmikanja? Verjetno z vajami zavedanja , v naboru vaj
zavestnega upravljanja z energijo, ki si mi ga priporočil , samo da jaz ga ne
najdem…če me lahko prosim malo usmeriš.
Aha, šele zdajle točno razumem, kaj si mislil pod izrazom iluzija. Za ta pojav (enačenje ega s situacijo, prepričanjem, strahom …) je sicer v uporabi izraz identifikacija.
Vsako destruktivno čustvo se dogaja na vseh ravneh (duhovna, čustvena, mentalna, eterična, fizična). Na fizični ravni, kot telesna napetost. Najenostavneje je to reševati na fizični ravni.
1. Ko do destruktivnega čustva že pride, je pogoj, da lahko kaj narediš ta, da ga dovolj zgodaj opaziš (pa smo spet pri prisotnosti). Situacija sproži v tebi energijski vihar, najlažje pa ga sprocesiraš tako, da napetost/vihar v telesu opazuješ brez namere, da z njim »karkoli narediš«. Na ta način si se z zadevo soočil in jo sprocesiraš. Ampak, da to lahko narediš, moraš imeti dovolj razvitega »notranjega opazovalca«.
2. Pravzaprav smo ves čas polni napetosti. Nanje smo tako navajeni, da jih sploh več ne opazimo. Vse stvari, s katerimi smo identificirani (po tvojeiluzije), povzročajo v nas večje ali manjše napetosti. Lotiš se jih lahko plansko – čim večkrat si vzameš čas in neprizadeto opazuješ notranjost telesa. Skozi opazovanje se umirja. In štos je v tem, da v lajfu ekspandirajo stvari, ki jim daješ fokus. Na ta način se usmerjaš na notranji mir in ta ekspandira.
Robert wrote:
Aha , še tole …
brezrezervno zaupanje v terapevta…pri meni je zaupanje oz. vera ogrožena vrsta
, pa to ne velja toliko za zaupanje v terapevta , pač pa na splošno, v
življenje , vase , v druge… Toliko neuspelih poizkusov , ti resnično omaje vero
in zaupanje. Kar se tega tiče sem zelo trd oreh oz. imam zelo trdo lupino.
Skeptičnost je o.k. in v pravih okvirih »zdrava«. Tudi jaz nikomur nič ne verjamem iz prve. Pri terapevtskem delu so merilo rezultati – če ima nekdo rezultate v sorodnih primerih, mu valjda lahko zaupaš.
Zaupanje v lajfu nasploh pa je zanimiva zgodba. Pogostokrat slišiš – ljudem sem zaupal, pa so me izdali, zato jim ne zaupam več. Poglej, v podjetju načeloma direktor delavcem zaupa, da bodo naredili, kar je treba. Ampak vsak lahko naredi le tisto, kar zmore. Ne moreš recimo kurirju zaupati delo ekonomista. Prav tako je v odnosih – ti lahko nekomu zaupaš toliko, kolikor zaupanja je le-ta sposoben sprejeti. In na tebi je, da oceniš, kdo in do kakšne mere je zaupanja vreden. Posplošitve so kravji perje.
Robert wrote:
Spomnim se , ko smo bila na ritualu hoje po žerjavici pri g. Trojnarju. In ko
nas je skušal sprostiti , tako , da nas je z raznimi vragolijami poskušal nasmejati , mu je seveda zelo dobro
uspevalo pri vseh , razen pri meni. Jaz sem v tem videl prisiljeno , pogojeno
delovanje z namero v ozadju. Seveda se zavedam da namen ni bil slab , pa vendar nas je z njim poizkušal na nek
način ukaniti (zaobiti naš um , naš ego verjetno). No v glavnem so se vsi dobro
zabavali , bili so sproščeni , nasmejani ….Pri meni pa ni bilo tako. Počutil
sem se ločenega od drugih, zlaganega , manjvrednega …. pesem od Radiohead-ov
Creep , bi ta občutek še najboljše opisala. Večkrat se tako počutim , žal pa
nikoli dokončno. Ali imam slab procesor ali pa odličen obrambni mehanizem
odrivanja v podzavest s preusmeritvijo pozornosti.
Jaz tega ne bi gledal tako (slab procesor). Ni vse za vsakega. Večini morda ustreza Trojnarjev pristop, marsikomu pa bi bolj ustrezal mističen pristop ali kaj tretjega. Imam občutek, da bi se ti lepo vklopil, če bi vodja priprave/ritual zapeljal on mistical way.
Robert wrote:
Poizkusil sem tudi ,
da bi se v hipnotičnem stanju soočil s strahovi , občutki in situacijami , ki
se jih v realu ne zmorem….brezuspešno.
Tudi tu se nisem mogel sprostiti oz. se me ni dalo spraviti v hipnotično stanje.
Kar sem zaznal je bilo neko na pol prisiljno delovanje terapevta in poizkus ,
da mi vsadi nek nov , »boljši« program me je silil na smeh. Problem v terapevtu
ali v meni? No ja , v meni zagotovo je. Verjamem , zaupam in nadvse cenim samo spontanost
, neglede na to , kakšne posledice prinaša. Pogojenost stežka prenašam , tako
pri sebi , kot pri drugih. Zanima me ,
kakšno je tvoje mnenje o tovrstnem reševanju težav ? S hipnozo , namreč. Ali tu
pride tudi do čustvenega podoživljanja travmatičnih dogodkov iz podzavesti in s
tem možnost procesiranja travm , ali gre tu le za brezčutno podoživetje »slike
brez čustev in občutkov« ? Pa še eno vprašanje . Ali z voljo , disciplino ,
trudom ali s kakršnemkoli delovanjem (lahko je to tudi meditacija , ali vaje
zavestnega kroženja z energijo) , ne krepiš morebiti tudi tistega dela sebe ,
oz. odcepljenega dela avričnega polja ki je zašel s »prave« poti. V tem primeru
bi samo krepil svojo zmoto , zablodo , svoj ego , ali kakšno drugo prisesano
entiteto.
Nisem pristaš kakršnegakoli preprogramiranja, zamenjave enih programov z drugimi, ustreznejšimi. Finta je v tem, da množica takšnih in drugačnih programov »duši« tvoj bazični jaz, bazično identiteto. Pravi pristopi so tisti, ki delajo na umiku teh programov s ciljem, da se lahko izrazi bazična identiteta.
Tisto, čemur pravimo prisesane entitete, pa v večini primerov izhaja iz destruktivnega razmišljanja.
Robert wrote:
Ne vem , kdaj bo
oz. če sploh bo tale tečaj equilibrium in ker dvomim , da je moja zavest na
dovolj visokem nivoju , da bi zaobjela vso kramo , ki jo imam v sebi , bi te
vprašal še , če obstajajo še kakšni drugi podobni in seveda kvalitetni tečaji
za procesiranje potlačenih travm oz. za krepitev procesorskih sposobnosti ,
ozaveščanja.
Zaenkrat hvala in
srečno!
Robi
Normal
0
21
false
false
false
SL
X-NONE
X-NONE
MicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Table Normal”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin-top:0cm;
mso-para-margin-right:0cm;
mso-para-margin-bottom:10.0pt;
mso-para-margin-left:0cm;
line-height:115%;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:”Calibri”,”sans-serif”;
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:”Times New Roman”;
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:”Times New Roman”;
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}
Čemu dvom? Na čakalni listi za naslednji cikel vas je že šest, moj namen pa
je delati s skupinami plansko in kontinuirano.
Žal imam občutek, da se večina programov pri nas bavi s preprogramiranji,
podrobneje pa scene ne poznam, tako da te s čisto vestjo ne morem nikamor »poslati«.
P.S. V enem prejšnjih postov si omenil travo, nekje drugje omenjaš pivo, klele si omenil en komad, ki je men tud dober, in glede na vse to se mi zdi, da si “moraš” iz neta ujno snet zadnji album Robina Trowerja What lies beneath. To je glih za tipčke tvoje sorte (in moje tud
). Trower je v sedemdesetih letih veljal za “belega Hendrixa” in tista muska mi v bistvu sploh ni več – zdele na stara leta pa špila čist drugač in je boljši kot kdajkoli