Odgovori na forumu
-
strelka wrote:
jp hormoni so ful pomembni …pa se o tem tako malo govori …
.estrogeni = antibejbi tablete …
po eni strani, če je tega premalo …so težave , če je tega preveč so težave …
sem ravno predkratkim slišala , da če se jemljejo hormonske tablete ..( nima veze a za terapijo al kontracepcijo) …da je bolje, če se ne kadi ….
ker kajenje nekako vpliva na učinek tablet ….skratka ni priporočljivo …ker je še večji rizik za kakšnega raka ..
Pa ne zaradi tobaka ..ampak prav vzrok je ta kombinacija …
Naj bi povzročala trombozo ta kombinacija…o tem je nekoč name tulila sestra pri ginekologu….pa sem nehala…jesti tabletke
Sicer sama nimam otrok,da bi pametovala kaj naj bi blo prav in kaj narobe ampak mi je zanimivo,če pomislim na sebe kot froca in recimo zdaj na otroke moje sestre,kolegov… Moja starša sta viskoko šolana in vedno sta hotela imet nadzor nad mojim obnašanjem,kaj rečem,s kom se družim..ipd. Edino,kjer sem imela popolno svobodo brez nadzora,je bilo dejstvo,da je moja mami vedno zagovarjala,da mora bit človek vsak dan vsaj malo na zraku in v naravi (ker je tud sama zrasla v kmečkem okolju). Ker sem iz nadzora nad vedenjem v družbenem okolju ‘vzgojila’ nek sram pred vrstniki,ker veliko stvari nisem smela in sem bila zaradi tega raje sama, sem v popolnosti izkoristila preganjanje po poljih,gozdu,okolici hiše. Vtaknila sem se v vsako žival,ure preždela v pasju hišici,ko je naša psička imela tamlade, naokoli vlačila kure,mačke,raznorazne leteče in plazeče stvore najdene na svojih ‘pohodih’.. Ko nisem bila v vrtcu in kasneje med šolskimi počitnicami v prvih letih OŠ sem vstajala zgodaj pred vsemi,si našla nekaj za jesti,zraven sem prižgala tv in vedno gledala oddaje o živalih,po zajtrku pa gas ven. Še danes,ko pomislim, mi je bil tisti čas nekaj najbolj čudovitega,o kakšnem strahu ni bilo sledu.. Ko sem kasneje morala kake počitnice preživeti pri drugi babici,ki živi v mestu,sicer v hiši ampak z zagrajenim vrtom in je bilo uhajanje izven tiste ograje nevarno in prepovedano,mi je bilo obupno dolgčas in pozornost sem usmerjala v stvari,ki jih doma nisem smela ali so bile zelo omejene. Npr. s stricem sva na skrivaj zvečer gledala grozljivke in akcije po tv in še dolga leta potem me je bilo groza teme,čudnih zvokov,da mi bo nekje nekdo nekaj naredil,ponoči iz wc-ja sem tekla,da me ‘bavka za mano’ nebi zgrabila
,na posteljo sem skakala od daleč,da me nebi mogel ’tisti spodaj’ zgrabiti za noge,spala sem pokrita čez glavo (samo z nosom zunaj) in obrnjena proti steni (bogved kaj je bilo za mano v temni sobi) in upala,da me ’tisto’ ne opazi
Klet doma je postala strašljiva,pokopališče blizu ‘izvor vseh stvorov,ki me lovijo’,še v naravi čez dan so se začele pojavljati kake temne luknje,iz katerih bi me ‘utegnilo kaj napasti’
Je blo kar nekaj dela,da sem se znebila teh strahov.. Danes mi tv ne pomeni prav nič in,ko sem sama doma ga nikoli ne pržgem. Računalnik uporabljam za iskanje informacij po svoji želji..Sem pa opazila pri sestri in še nekaj drugih,da s tv in rač. ‘umirijo’ otroke,ko imajo sami en kup dela,da so pri miru,ne razgrajajo,ne hodijo sami ven (da se jim kaj ne zgodi)…risanke in igrice pa so polne vsega možnega nasilja,otroc ko gledajo pa kot bi bili hipnotizirani
Ko sem parkrat nekaj zagodrnjala glede tega,sem dobila pod nos en kup prepričevanj,da pa morajo obvladat te zadeve,ker drugače so čisti outsiderji v družbi in šoli in sem jaz dinozaver
Sistem dobesedno zahteva žrtve in težko je vzgajat otroke ob vsej hitrosti in obveznostih, ko nam še zase primanjkuje časa….Nataša je lepo napisala “Ampak bolj kot človek zaupa v svojo višjo naravo, bolj zaupa, da bo tudi otrok našel pot, ki je najbolj prava zanj. In to je največ, kar po moje lahko naredimo. Vse drugo naše ravnanje je samo posledica tega zaupanja.” Ampak tako popolno zaupanje v vse-v življenje je problem,če smo cepljeni z vsemi možnimi strahovi in frustracijami…mene bolj muči vprašanje a je fer do otrok,da jih imamo, preden ne dosežemo takega stanja?
Irena wrote:
Podobno sem tudi jaz rekla “dost mam”, šla v “izolacijo” in sedaj namesto da bi “živela svoje sanje” – ker imam vse pogoje in možnosti – skušam na vse možne in nemožne načine živet stare vzorce. Kot da sem jih navkljub vsemu (saj sem jih prerasla) vendarle na neki globlji ravni nesla s seboj- hočejo za vsako ceno preživeti in eksistirati. Seveda ne uspeva ne vzorcem ne meni
in zato se jezim na sebe in Univerzum. Vlagam neskončno veliko energije/pozornosti, da ne zapadem nazaj in ne ostane mi jo za naprej…Žalostna sem, ker nisem ne krop ne voda… Tadej, ok. Stopila bom ponovno v proces in ga pripeljala do konca. Brez ocene če zame je ali ne.
Ne pričakujem nič drugega, kot da tokrat izpolnim nalogo, ki sem si jo zadala, do konca 
Sama sem se tud nekajkrat zagnala in mislila,da pa lahko nekaj izkoreninim s preprosto odločitvijo (najbrž je kaka polna luna sekala) ampak, če smo celo življenje izpostavljeni določenim vzorcem, zagotovo rabijo določen čas,da se izločijo, če smo seveda pripravljeni kaj naredit za to.Zanimivo,ko omenjaš vodo, se mi je ravno danes med meditacijo prikazala slika človeškega bitja z ognjeno spodnjo polovico telesa in ledeno hladno zgornjo. Vse skupaj se je pomešalo do nerazpoznavnega in ostala je voda. Meni pomaga če se zadržujem v naravi ob vodi ali pa, če se (v meditaciji) nekako poistovetim z vodo,ker voda samo je in teče kjer ji je dano,ne sodi…Tudi meni se je povezano dihanje precej upiralo v štartu,nekajkrat sem pa potem spet ne pa miljon izgovorov pa nisem mogla ujet enega ritma…ampak sem opazila premike in mi je preraslo v veselje,včasih kar avtomatsko padem noter ob kakih drugih vajahNe ustraši se kakih fizičnih sprememb ali čudnih-nevsakdanjih vzgibov…sprejmi,ker pomeni, da gre ven kar ni za notri in, da se nekaj premika,kar je dotedaj stalo na mestu Naj ti bo zanimivo in zabavno
Pri Ireninih besedah ubijajoče,jezna,žalostna…se mi je odvrtel film same sebe kakih 10let nazaj
Pa če se postavim v tisti čas,se mi je zdelo vse totalno brezizhodno,nesmiselno in nasploh grozovito-življenje,jaz sama in vsi ostali. Šlo je tako daleč,da sem bila psihično in fizično komaj še živa razvalina,brez volje z vseskozi spremljajočo senco zarnoraznih zdr.problemov. Vse kar se me je lotilo na fizični ravni je imelo gnojno podlago
Nekaj let se je v meni pacal tisti “dost mi je!!!” (z vmesnimi fleši “dost mi je lajfa”
) in prišel je dan,ko ni blo kaj več izjokat, prav mirno sem izstopila iz nekaj ‘akcij’ v svojem lajfu, si ponižno zborbala nekaj prostora in časa doma (od koder sem nazadnje šla z vsemi možnimi obljubami,da me ne bo več niti blizu). Občutek ‘korakov’ je bil super pa niti nisem vedela kaj bom počela po tako dolgem obdobju izoliraronosti in jeze na vse..sledila je faza smiljenja sami sebi,pokasirala sem gnojno angino že n-tič,iz same jeze zavrnila antibiotike in ko sm tistih nekaj tednov precej nebogljeno ležala, me je prešinilo “zakaj hudiča ne počnem stvari,o katerih sem več let sanjala in pustila zmanipulirat vsak poskus izvedbe..??” …no,v obdobje preizkušanja vseh skrajnih meja (želja) materialnega sveta se ne bom poglabljala
,bilo je zanimivo in adrenalinsko ampak nekako brezciljno in utrujajoče…potem pa sem en dan nekje staknila knjigo ‘potovanje duš’,ki mi je pomenila nek kliker ‘za nekaj več’,dobila sem ‘okus’ otroštva in občutek,ko si povezan z nečim večjim in ne potrebuješ razumskega smisla,da obstaja,ker enostavno občutiš.Dostikrat sem se vprašala zakaj je blo potrebno toliko ‘žrtev’, da me takole ena knjiga obrne pa kje hudiča je bila ta knjiga nekaj let prej….zdaj mi je toliko jasno,da vidim smisel poteka in samih preteklih dogodkov.Še zdaleč nisem prečiščena vse ‘navlake’ ampak zdaj prav z otroškim veseljem brskam sama po sebi,se veselim vsega,kar mi rata izbrskat neglede na čudaške efektePride še kak težji dan ampak tisti mir od znotraj je neprecenljiv in verjamem, da se ga da doseči v popolni meri
Povezano dihanje pomaga..v3sn42013-05-07 18:47:10
To razumem in lahko rečem, da se mi nasploh bistveno manj dogaja,da me kaj vrže iz tira (povezano dihanje) oz. da sploh začutim kakršenkoli nemir v situacijah, ki so mi bile svoje čase travmatične
Ker sem mal ‘tehnično’ naravnana,mi je pa zanimivo (pri sebi n drugih) opazovanje,povezovanje in vpliv ‘temnih človeških plati’ na fizično telo..ampak to je že druga tema
