Prebrala sem knjigo Rdeča zanka. Med branjem sem si morala vzeti nekaj dni pavze, da sem lahko dojela nekatere stvari. Med branjem mi je bilo dobesedno slabo.
Potem sem prebrala še knjigo Živjeti s tuđim srcem ( v hrvaščini). Napisala jo je psihologinja na otroški kliniki v Nemčiji. Opisuje, kako je spremljala mlade paciente stare nekje od 15 do 20 let med čakanjem na transplantacijo oziroma na smrt. Na smrt takrat, ko so se odločili, da ne gredo na transplantacijo. In takih je bilo veliko. Ker so enostavno čutili, da mora nekdo umreti, da oni dobijo nov organ. Nekareri so tudi pristali na transplantacijo, a ko je prišel odgovarjajoči organ, so dobesedno čez noč umrli, čeprav je bilo njihovo zdravstveno stanje stabilno, in se temu izognili. Opisuje mlado dekle po transplantaciji in njene psihične težave, ko je dobesedno izgubila svojo identiteto. Sprašuje se, kdo sploh sem jaz? Sem jaz to razrezano telo, ta zatečeni obraz z rdečimi očmi? Sigurno pa nisem jaz moje novo srce in pljuča. Pojavi se žalost in telo začne zavračati organe.
Sploh pa s samo transplantacijo še ni vse rešeno. Tudi če je uspela, ne jamči normalnega življenja. Pojavijo se nevarnosti, ki so lahko tudi vzrok smrti, kot so padec imunosti, kar ima za posledico močne doze antibiotikov, bakterijska vnetja, virusne infekcije, gljivice, tumorji in kronično zavračanje organov.
Vprašanje transplantacije se mi res ne zdi lahko. Je tudi odvisno, na kateri strani si: darovalec ali prejemnik organa…
