Najprej lep pozdrav vsem skupaj, sem ravnokar prebral tole temo in upam, da ne smetim, če tukaj izpostavim svoj problem:)
Vsakič, ko se z zavestnim dihanjem ali katero drugo tehniko podam v praznino se v meni pojavijo jeza, živčnost in strah, k čemur pa sledi še močno razbijanje srca. Zvečer me začne mučiti nespečnost in če mi že uspe zaspati, je moj spanec zelo rahel. Čez dan postanem nadvse jezen in motiti me začne vsak korak, avtomobil, pasji lajež itd…
Vem, da je to posledica tega, ker se upiram. Med samo meditacijo skušam čim bolj nepristransko, nezainteresirano opazovati svoje misli in ko se pojavi razbijanje srce si rečem, da je v redu in da je, to razbijanje le stvar preteklosti, ki z sedanjim trenutkom nima nobene veze, poskušam tudi samo opazovati tesnobo vendar ne zaleže.
Sproščen postanem samo na površini, medtem, ko je v notranjosti kaos. Večkrat sem se že podal na to pot in čeprav se v prvem tednu še lahko v redu sprostim, začnejo kmalu sekat ven raznorazni strahovi z katerimi se očitno ne znam soočiti ali kako? Sprašujem se če je v redu z vztrajanjem po tej poti, ali delam prav? Ponavadi po kakšnemu mesecu in pol zaradi vedno večje jeze in neprespanih noči odneham.
Eko pa sem se razpisal:) V glavnem, ful bi bil vesel kakršnegakoli nasveta, mogoče izkušnje, usmeritve itd…
Lepo se imejte folk:)
