Ceres
Odgovori na forumu
-
AvtorPrispevki
-
Ceres
ParticipantKo si govoril o nepogojenosti v odnosih, si odgovarjal Robertu na tisti primer zaljubljenosti in mu dokazoval elemente posesivnosti, se pravi pogojenosti v tistem odnosu. Jaz sem napisala, da si nepogojenost v odnosih tezko predstavljam v praksi in tudi sam si napisal, da vecinoma ni tako (primer starsi otroci). Kaj ima to z motivom mojega vpisom v tvojo solo pa ne razumem. Ko naprej pises o podrocjih lajfa, ki gredo kot po maslu in opuscanju kontrole, se mi je zazdelo, da mogoce nisem razumela pojma nepogojenosti. Ja, poznam obcutek, ko se zlozijo karte. Ko gre kot po maslu. Ko je fajn. To obcutim vsaj za hip skoraj vsak dan.
Astrologija pa lahko recimo o cloveku nekaj ve predvsem ker smo del celote in skusa razumeti ta jezik skozi simbole, astronomska spoznanja, zgodovinske primere. Najbolj fascinantni so seveda primeri zajebanih natalnih kart nekega natusa in potem fantasticnega real lajfa. Seveda pa tudi obratno. Veliko zavozenih lajfov imajo ljudje s harmonicnimi natalkami. Kec jo torej se vedno v tistem delu nas, ki lahko izbira. Predaval si o pomenu besed, da smo narejeni po bozji podobi in da gre za kvaliteto biti. Kvaliteta Boga je pa prav ta njegova lastna volja po izrazanju – haha ego mogoce.
Ceres
Participant“Malo morgen. vedeti zakaj nekaj hočeš je domena ega oziroma interpretacija/razlaga ega, zakaj nekaj počneš. In delovanje na ravni ega ni raven mojstrov. Ego strašno rad stvari pojasnjuje. Ko pa imaš dejansko stik s svojim nepogojenim delom (hkrati seveda tudi z bazičnim jazom), se ti začnejo dogajati srečni slučaji in takrat si tu in sedaj. V stanju tu in sedaj ego ne more obstajati, zato se proti temu stanju tudi tako bori. Ego rabi razpravljati o izkušnjah iz preteklosti, delovati na njihovi osnovi in jih projecirati v prihodnost. Ker je temu tako, pila tudi astrologija. Ko pa si dejansko tu in sedaj, delaš stvari, ker se ti jih pač dela. Usklajen si s celoto in plešeš z njo. Kot sem že nekajkrat rekel – ego je potreben, prava stvar pa je, kadar vanj vneseš kvaliteto nepogojenosti.”
Tadej, še en antiego fajter.
Prvič, vnašanje kvalitete nepogojenosti v odnose se mi zdi bolj teorija kot praksa. Prej sem omenila Visoko pesem v smislu eros ljubezni, v smislu nepogojene ljubezni pa je znano Pavlovo Pismo Korinčanom. “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” V praksi se taki nepogojeni ljubezni še najbolj približa ljubezen starša do otroka, vzhodnjaši spisi pa govorijo o ljubezni guruja do učenca. Hm.
Po eni strani praviš, da je za doživljanje “tukaj in zdaj” potrebnen stik z nepogojenim v sebi (duhom torej?)in bazičnim jazom, po drugi strani naj bi bil pa bazični jaz del ega, ego pa v tukaj in zdaj ne more obstajati?
Sicer pa vseh teh spoznanj ne bi bilo, če ne bi v nas obstajala neka bazična potreba po iskanju smisla bivanja, kar pa je bistvo ZAKAJ-a. In ne bi rekla, da so vsa ta spoznanja ravno v domeni ega. Vse skupaj zanima predvsem dušo, ki se včasih mogoče v teh dimenzijah ne počuti ravno domače.
Pa še to: astrologija verjetno ne špila, kot praviš, zaradi razpravljanja ega. Prej bi rekla, da je keč v bazičnem jazu – če je ta definiran z genetiko, trenutkom rojstva itd.
Ceres
ParticipantRobert, pravis, da so odnosi mozni zaradi iluzije locenosti. Mogoce res, ceprav ne razumem v cem je moj obcutek locenosti iluzija, ce ga jaz dozivljam realno. Pa ne glede – Jezus npr. je stalno hrepenel po Ocetu, kot je malce infantilno (saj je bil Zid
imenoval boga, je bil pa menda tudi hud babjak, kar me pri karizmi, ki jo je moral izzarevati, niti ne cudi. Potem je tu povest o Krishni (ceprav mislim, da je Krishna, tako kot Jezus tudi zgodovinska osebnost), ki pa niti v sveti knjigi ne skriva, da je imel kup fenic – pastiric, pa se potrebo po razmerju z Ramo – pa je bil poosebljen izvor in mu tako kot Jezusu nekega obcutka locenosti ne gre ocitati. Razmerja nam pac preprosto pasejo, al pa ne pasejo in jaz tu ne bi iskala kaksnih globjih razlag.
Ceres
ParticipantUf Robert, meni se še ni ratalo takole zaljubiti, kot si opisal.
Če si to doživel, je tvoj ego lažje topljiv, kot moj.
Prav gotovo je ljubezen čustvo zelo visoke frekvence in mogoče si zasluži celo svojo temo, ker je, vsaj jaz, ne bi mešala z zaljubljenostjo. Ne vem pa, če je kje njen opis boljši kot v Visoki pesmi – ki se mi zdi pravzaprav skoraj edini uporaben del Stare zaveze.
Ceres
ParticipantO tem, kaj je duša in kaj duh še nisem našla zadovoljive definicije, zato si dovolim imeti svojo: duša je nekaj, kar ima »vonj in okus«, ki jih pridobiva skozi izkušnje, je »delček« izvora, ki si je zaželel malo avanture in izkušenj, ki mu jih duše potem prinesejo v »blaženi stopljenosti z izvorom«. Duša si zato ŽELI izkušenj, HREPENI pa po ponovnem zlitju z izvorom, kjer tudi izgubi svojo individualnost – zato tudi neprestan konflikt med tem hrepenenjem duše in čuvarjem individualnosti – egom. Samo v tem smislu je za mene duša pogojena. Tudi v hinduizmu »napreduje in nazaduje« njena izkušnja, oblika itd, nikakor pa ne njen osnovni namen – »obogateno« zlitje z izvorom. Tudi Zohar govori o »končnem izvoru duše«. Saj govorimo o svetlih, pa temnih dušah, pa v tej dimenziji je tudi moja duša drugačna od tvoje, ampak nekoč bosta »obe kapljici padli nazaj v morje«, tvoja malo bolj slana kot moja . Duh pa razumem pa kot brezosebno »iskro življenja«, ki v neko »mrtvo«, pogojeno »stvar« vdihne življenje. Če se ne motim je v Bibliji na začetku samo duh plaval nad materijo in tu ni mišljen bog oz. izvor. Kot tak je seveda nepogojen, ker tudi nima naloge pridobivanja izkušenj in je povsem brezobličen, za razliko od duše, ki izvoru prinese nova spoznanja in ga s tem obogati.
Zdaj pa še nekaj o Jazu, ki spaja pogojeni in nepogojeni del oz. o notranjem opazovalcu. Praviš, da ima sposobnost, da se umakne, da čustvo ne upravlja s teboj. Kdo pa je tisti, ki se je odločil, da ga bo tja umaknil. In če se ga je odločil uporabiti, je zato imel razlog in potem je ta Jaz oz notranji opazovalec samo njegovo orodje? Enkrat sem imela priložnost govoriti z Garryem Kasparovom in se spomnim enega njegova stavka v debati o našem bistvu: Človek, ki ve KAJ, bo vedno delal, človek, ki ve KAKO, bo vedno imel posel, človek pa, ki ve ZAKAJ, bo njun šef. »Ohranjanje hladne glave«, kot praviš, je piece of cake za takega majstra, ki ve ZAKAJ nekaj hoče.
Ceres
ParticipantHm Tadej, ne razumem, kako je lahko bazični jaz del ega (okej to še razumem, saj kot praviš, ga definira že genetika itd) in istočasno nivo duše. Za dušo je ego samo orodje, ki ga le-ta v “nabiranju izkušenj” uporabi in odvrže.
A bazični in zaključni jaz naj bi bila nekaj takega kot pogojeni in nepogojeni jaz? Tudi ne vem, kaj naj bi bil ta tretji jaz, ki naj bi bil sposoben upravljati s čustvi? Sicer pa jaz, ki je res sposoben upravljati s čustvi je sposoben tudi direktne manifestacije, ker samo to je lahko pravzaprav sploh namen upravljanja s čimerkoli. In to potem verjetno je ta Jaz, ki je “gospodar”. Različni avtorji sicer temu “Jazu” pravijo drugače.
Tadej, kdo pa je potem ta notranji opazovalec apropo temu tretjemu jazu? Mislim, da gre samo za različna poimenovanja.
Ceres
ParticipantOkej, naslov teme je Preseganje ega, pa tudi iz Robertovega posta izhaja, da bi bilo potrebno ego uničit, preseč, stopit, skratka zmrcvarit. Duhovne tehnike tudi v glavnem točejo po egu, rezultat je pa še bolj napumpan ego. Da bi bilo pa potrebno sprejeti neko poniževanje in kao drugi pol, da ego “premagaš”… Kaj bi pa bili brez ega?
Sicer ne vem, od kje naj bi ego bil vir vsega zla, sumim pa vzhodnjaško literaturo, po kateri je potrebno opustit ego za dosego razsvetljenja. Ampak po njihovi teoriji je potrebno opustit tudi vse drugo.
V bistvu gre pa samo za to, da je potrebno narediti red, za red mora biti pa “gospodar v hiši”. Čustva naj potem čustvujejo, ego naj ima kontrolo, telo naj…. intuicija naj…. , samo vsak naj opravlja svoj posel. Ego si sicer želi prevzeti gospodarjevo delo, ampak to je njegova naloga. Če mačke ni, miši plešejo, ampak brez tega plesa nas pa ni. Ego je sicer čudovit pomočnik pri vsakdanjem preživetju, občutku vrednosti, ustvarjanju in delovanju, saj zato pa smo tle, a ne?
Zdaj pa – kdo je pa gospodar? Tadej temu pravi notranji opazovalec. In verjetno gre res za to. Kar lahko opazuješ, to še ni Jaz. Oči ne morejo videti same sebe. Jeba je, ker opazuješ opazovalca in globja ko je meditacija, več je teh opazovalcev, ki opazujejo opazovalce. V neki točki se potem naredi klik, ampak o tem ne znam nič pametnega napisati, ker se mi ta klik še ni naredil. Se pa samo z opazovanjem res vzpostavi mir in red. In ravno tako je potem tudi s strahovi in vsem, kar “gospodarja” ali Jaz ovira.
Še to: praviš, da je vsak odnos možen le na ravni ega, iluzij…? Tega pa ne razumem, zakaj bi bilo tako. Vsak odnos ima res nek svoj rok trajanja, samo ko je, je pa resničen.
-
AvtorPrispevki