Js recimo sem imela izkušnjo z mojo prababico, ko je ona umirala, se recimo ni zavedala kaj se je dogajalo pet minut nazaj ampak se je pa čisto dobro zavedala, da je bila žleht in, da je marsikomu naredila tudi krivico v življenju, čeprav se je imela za dobro kristjanko, in tega se je zavedala na koncu, ampak res samo tega. In seveda je hotela takrat popraviti vse to…..in, ko se je tega, teh svojih napak tisti trenutek zavedala in si resnično priznala, je potem tudi mirno umrla. Pred tem se je pa zelo matrala in je že hotela umreti ampak ni, ko si je pa začela priznavati(človek bi rekel, da se ji blede) raznorazne stvari o sebi in ne od drugih, kakor je bila navajena do tega trenutka…….je pa potem zelo hitro in mirno brez bolečin umrla…..bila sem zraven do njenega zadnjega diha in do njenih zadnjih besed in ta izkušnja, ki sem jo intenzivno doživela, mi je dala zelo za misliti o meni in o mojih dejanjih, o mojih besedah, mislih, o tem kar pravijo “svete, “duhovne knjige, religije, se mi zdi, da sem takrat prvič res dojela moje neskladje v mislih, besedah in dejanju…..in, da sem si čisto sama kriva za te kao nesrečne dogodke v mojem življenju, ja ogledala vedno in povsod…….
Imela sem še druge izkušnje, da sem lahko videla, da, ko človek pride do kritičnega stanja, ko ne ve ali bo živel ali umrl, zaveda svojega “dreka”, se oproščam, nisem znala to drugače povedati v tem trenutku.
Strelka, sem se pa kar malo zamislila nad tem tvojim stavkom, ki si ga napisala,: da je lepo, da je človek duhoven, samo ni pa čisto nič narobe, če tudi zemljsko razmišlja. Sam jaz mislim, da pa jaz čist zemljsko razmišljam, saj živim na zemlji……saj ne živim med oblaki ali pa na drevesu…., kar se pa egoizma tiče, se mi pa zdi, da se mu ne piše nič dobrega, kakor tudi ne razdajanju do maksimuma…….zofkafilozofka
.
, če so to ti oblaki
