men se zdi, da sta se znanost in duhovnost navadli bit tko na nasprotnih bregovih in se skušajo že od nekdaj izključevat ena drugo. od nekdaj smo se učili, da je ena daaaaaleeeč od druge. in resnica je po mojem (pa nimam nobenih znanstvenih argumentov, sam logično sklepam), da je vse skupaj zelo povezano in nekje na sredi. duhovnost se trudi preveč moralno ovrednotiti stvari, deli dobro in slabo, hudiča in boga, vero… znanost pa zanika že osnovno stvar, ki je dokaz, da sploh obstajamo našo zavest, pa še nekaj takšnih samoumevnih cvetk ostaja nam vsem na očeh, pa venarle so znanstveno prezrte, ker jih preprosto ni mogoče znanstveno dokazati. aja, duhovnost je bila včasih predvsem religija, alternativa skuša zdej iti v neka nova področja, sam še kar se po mojem marsikdo prerad ustavlja na moralnem ovrednotenju (to je dobro, to je slabo….).
po mojem je resnica takšna, da je možno vse, kar smo sami sposobni dojet, da je možno, sam problem, je, ker nas je težko prepričat v nekej novega, da je možno. vse skupaj je zelo nevtralno in če delujemo nevtralno, resnično koristimo enako sebi, kot drugim in s tem najbolje pripomoremo za skupno dobro, ki pa ni nujno dobro za nas same (kot posameznika). vesolje ali bog ali kakor hočete deluje tako, kot deluje naša zavest, saj z njo kreiramo svet okoli nas. seveda vsi skupaj, ne samo mi sami. definitivno smo povezani, tako ali drugače – meni se zdi, da je to itak očitno, sam malokdo to res resnično verjame in nima veze al zagovarja duhovnost (religijo ali alternativno…) ali znanost.
sam to je evolucija. prišel je čas, ko se bosta ti dve strani začeli povezovati, ker je to nujno. obe si zatiskata oči pred tem, vendar sta obe tudi že v krizi. vse bolj pogosto se govori o potrebi po novi paradigmi. morda bo potrebna še kakšna kriza, da se bo to spregledalo in postalo nek naravni proces razvoja.
dejstvo je, da smo duhovna bitja, ki živijo v materialnem svetu – ne gre zanikat ne eneg ne drugega.
(morda sem kej skrenila s teme, se opravičujem, če sem)
.
