Želje

[zepo]

lotus wrote:

zepo je napisal/a:

[
Mislim,da Vesolje podpira samo tiste želje(in njihovo uresničitev),ki so v korist namenu zaradi katerega se je duša reinkarnirala na zemljo.Res je tudi,da marsikdo od nas ne ve kaj je Tisto kar bi bilo v naše Najvišje dobro in marsikdaj nismo zadovoljni z izidom neke določene situacije kasneje pa uvidimo,da nam je to bilo res v pomoč in da brez tega ne bi bili tu kjer smo sedaj.To vedenje,da ne vemo kaj je v naše Najvišje dobro je mene pred leti odvrnilo od Molitve ker vem,da se bo vedno zgodilo le tisto kar se mora oziroma tisto kar mi je namenjeno ali pa če hočeš tisto kar sem si že dolgo nazaj sama izbrala.In ob spoznanju,da življenja ne moremo imeti pod kontrolo,sprva dobimo občutek nemoči potem pa sledi predaja(kar pa ne pomeni pasivno sprehajanje čez življenje) in zaupanje,da je vse točno tako kot mora bit.

super odgovor,to je to popolna predaja kajti vse naše raznorazne tehnike in umske mastrubacije ne spremenijo poteka dogodkov,kajti izkušenjam ki nas čakajo nemoremo uiti tudi če so še tako nevšečne

in nelagodne,tako da nam res na koncu ostane samo sprejemanje in zaupanje.

Lepo pozdravljena Maja in Lotos

To sprejemanje in zaupanje bi bilo čisto v redu. Toda zakaj so potem želje, zakaj je svobodna volja, zakaj je kratko malo sploh “izbira”?
Kaj vesolje podpira je povsem nekaj drugega, kot pa to, kaj ti želiš in kar se lahko uresniči. Uresniči se ti lahko (če seveda izbiro ne prepustiš bogu) kar si pač zamisliš in želiš…če poznaš nekaj določenih pravil v okviru aktivne imaginacije. Življenje seveda imamo lahko pod kontrolo z raznoraznimi orodji. Kratkoročno gledano- da , daljno ročno pa seveda se izide kot naj bi se (vsebina več inkarnacij). Želje so naš pripomoček k izkušnjam, kar pomeni, da so potrebne in tudi odrejajo naše življenje. Ne vem čemu, ob zavedanju reinkarnacij, opredeljujete “kar se mora zgoditi” le na dotično inkarnacijo- tukaj in sedaj. To ti lahko povsem vzame zaupanje. Zakaj ? Enostavno, ker se ti ob koncu življenja laho zazdi, da si dosegel premalo. In da, tehnike in umske ter srčne masturbacije še kako vplivajo na POTEK dogodkov, v končni fazi pa seveda ne. Vendar pa imajo vpliv- naše želje, hotenje, hrepenenje, občutenje, odvisnosti itd…Imajo vpliv in namen. Popolna predaja pomeni natanko to- pasivnost in oblika “razumevanja” in sprejemanja kar se ti in v tvoji okolici dogaja…Ko pa začutiš, da (to kar ves čas nakladam) je tam nekje cilj (ki je trdno določen), da je več poti do njega, lahko izbereš svoj način in pot, ki te pelje do tja. Tole prepuščanje in sprejemanje vsega bi v bistvu negiralo in degraqdiralo tisto najbolj dragoceno kar imamo: svobodno voljo in izbiro- kdaj in kako se bo nekaj zgodilo. Čisto vse je povezano z zavestjo. Če tvoja zavest dovoljuje in sprejema uvide v cilj, izpolnitev evolucije duše, potem je svobodna volja in izbira poti in zaporednja dogodkov v tvoji lastni domeni…In zato tudi so želje, če ne, bi bili biološki avtomati, programirani k izpolnjevanje univerzalnih zakonov. Saj se jih ne izognemo, vendar tu gre za zavedanje REINKARNACIJE, ne le ene inkarnacije. Kaj se zgodi, če najstnik nima želje po spolnosti (govorim o želji, ne o fiziološki potrebi) z določeno osebo v določenem obdobju.Fajn- sprejel bo tezo : vse bo tako kot mora biti…Ali bo v tistem trenutku res tako ? Ali pa bo v kakšnem naslednjem življenju prišel do iste skušnjave ( kar spada v popolnioma naravno sfero), da bi se AKTIVNO zagrebel za dekle. In če pogledamo dušo ob nastanku…kaj jo čaka, koliko izkušenj ima, kaj mora pridobiti, koliko zavesti je pred seboj, ki jo mora izgraditi. Odgovori bi bili: veliko / nič / vse / vsa / …Kdo odreja na kateri stopnji zavesti smo in kaj smo “predelali” in kaj ne? Sami?- ja, če imamo določene zavestne atribute, ki nam to omogočajo.In kaj če jih nimamo? Verjetno sprejmemo izziv, ker ga bomo tako in tako predelali slej ko prej.
Molitev sama po sebi je meni smiselna, saj z molitvijo lahko izražaš želje, ki ti omogočajo morda bolj kontinuiran napredek kot pa bi sicer bilo.Seveda pa jo primerno “oprememimo” .
Finta je, da tisto kar smo si sami izbrali (v narekovaju) za določeno življenje pade lahko v vodo tisti trenutek, ko duša izgubi neposredno zavedanje svoji izkušenj, ko se po fiziološki in (ne)umski integraciji v celovito dušno osnovo začne fiziološki razvoj tukaj in sedaj. In lahko se duša ustraši, lahko je nezadovoljna…Ideologija idealnega poteka dogodkov je eno, praktično življenje in razvoj duše pa povsem nekaj drugega. In tukaj marsikdo pogrne, mnenja sem, da kar vsak, ker ne poznam človeka, ki se mu dogaja le to, kar sprejme, kar je zanj v redu z zavestjo- vse bo v redu, vse to mi je namenjeno. Prvi impulz ali reakcija na določene dogodke zanesljivo niso takšni. Zželjami rastemo, se razvijamo, preskakujemo, se vračamo, nas osrečujejo, užalostijo, sesujejo, dvigajo, dajo nam moč in nas pahnejo v nemoč, držijo nas budne in nas uspavajo, dajejo podlago za marsikatero čustvo in celo goro slabih in dobrih izkušenj…Torej bi bile želje nekaj slabega? ne, ker se jim enostavno ne moremo izogniti .
Tadej je na prejšnji stani omenil polja…nižje in višje vibracijske cone, recimo zavedanja. Se povsem strinjam, le tukaj je ( kadar izražamo mnenje nekomu) potrebno tudi zavedanje, da skozi ta polja gremo VSI, brez izjeme. In meni osebno je bolj pomembno razumevanje in sprejemanje nekoga, ki je na nižje vibracijskem področju, kot pa poučevanje ideologije in usmerjanje na VRH, kamor moramo recimo priti.
Ko nekomu govorim, da so njegove želje v tem trenutku nepotrebne in “napačne” , govorim iz svojega piedestala določenega polja določene vibracije. In kar je zame napačno in nepotrebno je morda (ali pa nujno) šer kako potrebno osebi, ki se nahaja v bolj grobem- nizkovibracijskem polju zavesti ali pa motivacije.- kot je omenil Tadej. Hotel sem reči, da ne obstajajo UNIVERZALNE resnice za VSE, ker gre za evolucijo, ne za bližnjice. Vsak ima najprej subjektivno resnico, in šele nekoč bo prišel iz tega svojega sveta tzer dojel “neskončno”resnico, vendar se bo tam njegova pot inkarnacij verjetno končala. Ta trenutek pa smo vsi(vsaj jaz ne poznam izjem- v avatarje ne verjamem namreč) živeči v točki evolucije duše in le mesto in izkušnje določajo položaj, ne fiks ideja v umu…Želje, nagnjenost, hotenje, hrepenenje- so življenjski in naravni produkti, ki so tudi božje delo in v nas je, da se jih ne sramujejo, temveč izrabljamo kot orodje prijetnega ali pa bolečega naša pot vsebuje vse to.

Lepo bodite

Matjaž

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Nameless_Soul wrote: Imam vprašanje. Iz vaših postov se jasno zrcali, da Vesolje podpira samo tiste želje, namene, hrepeneja, ki so v korist ali razvoj človeka kot bitja. Po vaše torej človek kot bitje ne ve kaj je sploh dobro za njega, ne ve zakaj sploh obstaja, ne ve v čem je sploh smisel življenja. Praktično ne ve nič, je kot nemočen otrok, ki pa ima nad sabo Vesolje, ki pa ve vse.

Spreletelo me je čudno vprašanje, občutek, da sem samo lutka v igri vesolja, da sem v bistvu nič. Je to to ?

Polja realnosti izhajajo iz nekee osnovne baze (praznina). In ne gre za nobeno selekcijo. Vedno privlačiš tisto, kar je skladno s tvojimi najglobljimi (običajno podzavestnimi) prepričanji. Baje je v povprečju le cca 5%
naših misli in dejanj zavestnih, vse drugo naredimo pod vplivom polj navad. In evolucijska naloga je začeti delovati izven teh polj, v povezavi s segmentom, iz katerega polja izhajajo. In, res je – če sprejmeš zavestno le 5% odločitev, je jasno, da ne veš, kaj je dobro zate – sprejemaš namreč odločitve, ki so vsiljene od nizkovibracijskih polj in koristijo njihovemu razvoju. V tej zgodbi si ti le figurica, ki z energijo (beri pozornostjo) napaja posamezna NV polja.

zepo wrote:

Življenje seveda imamo lahko pod kontrolo z raznoraznimi orodji.

Tole je ena najpogostejših iluzij. Občutek, da imaš kontrolo, ti žre energijo. Dejansko imaš največ kontrole takrat, ko se ji zavestno odpoveš, ampak to je mal daljša zgodba.

zepo wrote:
Popolna predaja pomeni natanko to- pasivnost in oblika “razumevanja” in sprejemanja kar se ti in v tvoji okolici dogaja…

Popolna predaja je zaupanje življenju. Takrat postaneš življenje samo. Življenje samo pa že po definiciji ne more biti pasivno. To je tako, kot če posamezna celica človeškega telesa končno začne delovati v korist celote (telesa). Če jih več deluje po svoe, pa pride recimo do raka. Tisto, kar mi počnemo Zemlji in na Zemlji, ima vse karakteristike rakavosti.

zepo wrote:
Tole prepuščanje in sprejemanje vsega bi v bistvu negiralo in degraqdiralo tisto najbolj dragoceno kar imamo: svobodno voljo in izbiro- kdaj in kako se bo nekaj zgodilo.

Tole so klasične težave z razumevanjem pojma sprejemanje. Pojem sprejemanje ne pomeni, da se moraš strinjati in da ti mora biti všeč vse, kar se dogaja, ampak da ne etiketiraš in da stvari/ljudi/situacij ne “obravnavaš” na osnovi mentalnih kalupov, ki ti dovolijo videti le omejeno resnico, resnico, ki je skladna z gabariti teh kalupov.

zepo wrote:

Ko nekomu govorim, da so njegove želje v tem trenutku nepotrebne in “napačne” , govorim iz svojega piedestala določenega polja določene vibracije. In kar je zame napačno in nepotrebno je morda (ali pa nujno) še kako potrebno osebi, ki se nahaja v bolj grobem- nizkovibracijskem polju zavesti ali pa motivacije

??????? In zakaj mu potem to govoriš? Če ti nastopaš v obleki svojega polja, in trčiš v polje, ki je obleka nekoga drugega, vsako od tih dveh polj pa ima svojo realnost, je jasno, da je rezultat laho le obojestransko nerazumevanje. Če te prav razumem, torej skušaš osebo potegniti v polje, katerega si ti izbral kot pravo. A nisi prej nekaj govoril o svobodni volji?

zepo wrote:
Hotel sem reči, da ne obstajajo UNIVERZALNE resnice za VSE, ker gre za evolucijo, ne za bližnjice.

O ja, obstajajo. Že Smaragdna plošča govori o objektivnih in subjektivnih resnicah. Razumevanje objektivnih resnic, ki veljajo za vse (kakor zgoraj, tako spodaj, vse je vibracija, v materialni realnosti je vse polarno …), nam je lahko dober vodič pri razvoju. Sicer pa so poenostavljene in ljudem približane izpeljanke iz teh večnih resnic tudi recimo božje zapovedi (ne bijaj, ne kradi, ne laži …). Sugerirajo na realnost splošne povezanosti.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

zepo wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Sploh ne gre za selekcioniranje, ampak za to, kdaj je nekaj, kar bi rad, samo sebi namen in kdaj ti bo pomagalo k lastnemu izrazu. Da v materialni realnosti “normalno” funkcioniramo, materialne stvari seveda rabimo in z njimi ni nič narobe, dokler niso same sebi namen. Ampak glede na to, v katerih poljih deluješ oziroma katera motivacijska cona je gibalo “tvojih odločitev“, je lahko neka dobrina v materialnem sama sebi namen ali pa je “izbrana” tako, da ti bo pomagala k lastnemu izrazu in razvoju.

Seveda gre za selekcioniranje. Povsem za subjektivno selekcijo. Stvar osebne presoje je, kaj je zate želja, ki je sama sebi namen ali pa želja, ki pomaga razvoju in izrazu.

Daleč od tega.
Ko si usmerjen na željo, ki je sama sebi namen, si usmerjen na prihodnost, torej ne deluješ tukaj in sedaj. Ko si tukaj in sedaj, imaš dostop do energije iz praznine, ko pa si usmerjen na željo, s svojo energijo hraniš polje želje, ki je vedno močnejše, ti pa si vedno šibkejši. Zato pride do tega, da nas želje zadovljujejo le trenutno, globalno pa želimo več in več. In v tem kontekstu ni želja nič drugega, kot nezasitna čustvena lakota, s katero želimo zapolniti praznino v sebi.
Ko pa si omisliš nekaj materialnega zato, da ti bo to omogočilo lažji izraz, pa si s pozornostjo usmerjen na delovanje, in ne na materialni segment, ki ti je pri tem v pomoč.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

Premlevam o odgovorih na moj post “naključja” – in utrnila se mi je skoraj neoprejemljiva, vsekakor pa še nedokončana misel.(Ve se, da pretiravam oz. karikiram ). Torej :

Moje dojemanje je, da so odgovori pravzaprav dveh vrst : ali so od ljudi, ki funkcionirajo “da so Bog sam” (v tem kontekstu torej kreatorji do fula); ali pa od “ateistov” (ki res obvladajo koncept delovanja vsega).

Tudi nadaljna razprava mi nekak daje isti občutek

Tole je torej misel, ki dejansko izraža še vedno moje beganje z “naključji”. Nisem ne Bog ne ateist. Odgovor je nekje vmes in tele prigode z naključji me silijo, da tole enkrat razčistim in se opredelim. Dejansko sem zbegana … še nekaj je … ni le črno ali belo…

Vaše odlične nasvete izprobat – morda mi bo pa to pokazalo, kam in kako se naj obrnem…

Ne se vsemu temu čudit – odkar sem diplomirala (torej prišla na cilj želje – da ostanem v temi ), se počutim neverjetno izgubljeno in odtujeno sama sebi. Nisem več ne tič ne miš, ne krop ne voda…

Irena

Lepo je če deliš

[zepo]

[/QUOTE]

Daleč od tega.
Ko si usmerjen na željo, ki je sama sebi namen, si usmerjen na prihodnost, torej ne deluješ tukaj in sedaj. Ko si tukaj in sedaj, imaš dostop do energije iz praznine, ko pa si usmerjen na željo, s svojo energijo hraniš polje želje, ki je vedno močnejše, ti pa si vedno šibkejši. Zato pride do tega, da nas želje zadovljujejo le trenutno, globalno pa želimo več in več. In v tem kontekstu ni želja nič drugega, kot nezasitna čustvena lakota, s katero želimo zapolniti praznino v sebi.
Ko pa si omisliš nekaj materialnega zato, da ti bo to omogočilo lažji izraz, pa si s pozornostjo usmerjen na delovanje, in ne na materialni segment, ki ti je pri tem v pomoč.
[/QUOTE]

Kot sem dejal: vsak človek sam presoja in oceni kaj je njegova želja – sama sebi namen ali želja, ki pomaga razvoju. In to je subjektivna domena v katerem “tukaj in sedaj” – osebno, se nahajaš. Ma natanko ti, ne splošno, ker govorim o subjektivni presoji človeka samega, torej gre za subjektivno selekcijo. Glih zanima me koliko ljudi se zaveda tega kar si zgoraj napisal. Npr. – ti sam, veš teoretično, pa v praksi vedno to ne izpelješ, ali je tako ? Ker je to tvoja osebna stvar…Sicer pa je VSAKA želja usmerjanje na prihodnost, kakor koli obrneš, tudi tista, ki ti omogoči lažji izraz, kot si se izrazil. In to še ne dokazuje nesmotrnost želja, ker vsi smo in večina tudi še ima želje, ki so same sebi namen. Pa lahko trosimo teorije kolikor hočemo. Kar je za nekoga prav, za nekoga ni….In vsak ima pravico svobodne presoje iz natanko tistega zornega kota zavesti ,kjer se trenutno nahaja.

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[glas]

Irena wrote:

Ne se vsemu temu čudit – odkar sem diplomirala (torej prišla na cilj želje – da ostanem v temi ), se počutim neverjetno izgubljeno in odtujeno sama sebi. Nisem več ne tič ne miš, ne krop ne voda…

Ja to je narava želj, ko si jih izpolnimo smo prazni!
Tako, da sedaj globoko razmisli, kako bi se premikala k svoji notranji izpolnitvi (ali neki novi želji pač), da na koncu ne bi doživela takšen crash?!
No pa poskusis lahko še en drug eksperiment:
Sedaj ko s počutiš tako ”izgubljeno” se poskusi vprašati kaj točno si izgubila?
– morda to, da dokler živiš za neko oddaljeno željo, da si lahko z mislimi ves čas z nekje v prihodnosti
– morda ni več tisteka filniga, ko te nekaj enostavno sili, da delaš za svoj cilj
– kaj početi sedaj, ko ni več prisile v življenju
…
..
.
No sedaj pa zares:
Mogoče pa resnično nisi ne miš ne krop ne voda!
Mogoče sedaj čutiš točno to kaj dejansko Si, a tega spet ne sprejemaš, ker si navajena se ves čas enotiti s svojimi projekti, cilji, obveznostmi,…
Hmmm, jaz bi se na tvojem mestu se globoko predal temu filingu ”izgubljenosti – odtujenosti” in se ga naužil, večina ljudi nima vsak dan priložnosti začutiti kako je ko se umaknejo lažni objekti poenotenja.
Tako, da ti iskreno čestitam za ta dosežek!

Saj boš videla, kako boš še pogrešala ta filling, ko boš spet na novi prisilni poti uresničevanja nove težke želje…

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Irena]

Glas

Od srca sem se nasmejala tvojemu postu

Zadel si bistvo – stare maske ni več – nove nočem sprejet. In začuda odpadajo tudi druge… ki nimajo veze z diplomo. In ni mi glih vse všeč, kar ostaja oziroma sem oreng presenečena.

In imaš prav – na vse kriplje se otepam sprejet karkoli “zunanjega” za prihodnost. Ker izkušam, da ne šteje skoraj nič

Irena

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki