Želje

[Irena]

In ŠE to (ojej ) :

Kateri mehanizem spravi človeka v obup? A ni neizpolnjena želja/ pričakovanje? Kolk več smo upali, bolj smo obupani, razočarani…

Obup ni čustvo jutrišnjega dne – občutenje je prisotno danes! Dokaz, ki nas usmerja v tukaj in zdaj.

Kar čutiš, lahko (po potrebi) zdraviš, vse ostalo ostaja v čakalnici, da pride na vrsto… DANES, nič ne pride v obdelavo jutri ali včeraj…

Irena

Lepo je če deliš

[zepo]

Lepo jutro Irena

Tukaj bi samo še ponovil nekaj: očitno ne veš kaj upanje sploh predstavlja. Morda vsakomur nekaj. Tule imaš še podane definicije same besede…Kako jo pa ti čutiš in vidiš, je pa tvoj problem, kot sem že napisal…Mimogrede, slabo si prebrala Snyderja (ga nisi), bi lahko videla, da je ta koncept star 35 let in v svetu izredno priznan- v krogih širše psihologije in tudi v množičnem obsegu, kot zelo uspešna psihoterapija (očitno je lahko soditi, ne da bi zadevo vsaj malo spoznal…-bolj komot jo je odvreč, ker ti je drugi pol popolna neznanka – psihologija obravnava stanja tudi v večdimenzionalnih pomenih- podobno kot polarnost sama- pozitivno ali pa negativno stanje- primer: strah, želja, smeh, žalost, upanje, občutek sreče, ljubezen…vsaka teh besed ima več vidikov in klasifikacij- iz kje izhaja, kaj povzroča, v kaj se lahko izrodi itd…)

Slovar slovenskega knjižnega jezika :
1.-duševno stanje, ko se vidi možnost iz težkega položaja
2.-duševno stanje, ko se želeno vidi mogoče, dosegljivo
3.-izraža možnost uresničitve nečesa

Syder- vsota duševne volje in usmerjene moči za dosego cilja,ki si si ga zadal
Shane Lopez – psihološki konstrukt, ki se pojavi pri spremembi ciljev, lahko za vzpostavitev načrta za dosego teh ciljev, in ki vzdržuje motivacijo za izvedbo načrta.
Dejstvo je, da ta opredelitev (pozitivne psihologije) upanja zahteva tudi lastno učinkovitost in po mnenju psihologov Alberta Badure in J. Madduxa upanje izraža v tem konceptu – prepričanje v lastne sposobnosti za uspeh na katerem koli področju. Mnenje pozitivne psihologije je še, da če združimo upanje in lastno učinkovitost, dosežemo spremembe v realnosti skozi ZAVESTNO načrtovanje.

Torej na kratko- še enkrat- če nekdo ne pozna več vidikov in pomenov ene besede, je to njegova stvar. Pojmovanje pa je navadno povezano z notranjo usmeritvijo in stanjem. Kdor v upanju vidi tisto, kar si ti napisala, je verjetno nezaupljiv človek, ki v vsaki besedi, osebi, dejanju, vidi neka več, nekaj kar ga ogroža. Nepriznavanje pozitivizma v besedi upanje, nakazuje natanko to. Kdor ima upanje, ga navadno ni strah, upanje ne povzroča izločanje adrenalina, hitrega utripa in pospešenega, kratkega dihanja…Razumevanje je stvar posameznika, kot sem dejal – je pa pogojeno s notranjo usmerjenostjo.
Če temeljim na zavednem egu, ne potrebujem želja,. ker ta umetno zgrajena notranja moč ( iluzija) mi to ne dopušča, ji je odveč. Torej bom željo videl vedno kot nekaj slabega.
Molitev je za marsikoga pasivno dejanje, predvsem za tiste, ki ne znajo, niti ne zmorejo vložiti v molitev srce…
Sodba je izraz zavednega ega, presoja brez izkustva, znanja in poznavanja pa rezultat delovanja ega.
Hvaležnost je marsikomu samoponiževalno dejanje, nekomu drugemu pa odnos srca, duše in potreba po medsebojnem izkazovanju spoštovanja in ljubezni.

Razumevanje določenih pojmov je težavna zadeva, tako tudi upanje lahko vzameš kot “zadnjo” bilko pred sesutjem, lahko pa kot usmerjenop, aktivno orodje za dosego preobrazbe ali razvojne poti. Naše notranje usmeritve, usklajenosti ali neusklajenosti, namere in karakterji- to pogojujejo.

Še enkrat bi ti dal na srce, da premisliš kaj vse je lahko upanje…ozka usmeritev, kot tudi posploševanje, mnogokrat zaslepi človeka….S tem bi pa res zaključil…

Lepo bodi

Matjaž

zepo2010-11-09 06:46:03

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Irena wrote: I

Kar čutiš, lahko (po potrebi) zdraviš, vse ostalo ostaja v čakalnici, da pride na vrsto… DANES, nič ne pride v obdelavo jutri ali včeraj…

Irena

Pravzaprav je vse blazno enostavno.Ozaveščanje je sicer dobra stvar, ampak sploh ni nujno, da se mečeš na zobe, da bi poštekal, zakaj je do neke situacije, v kateri si recimo obupan prišlo. ampak je poanta v tem, da jo znamo sprejeti (vibro prepustiti skozi sebe).
Evo bistva umetnosti življenja:
– Skozi vpletenost v mehanizem živega vesolja privlačimo situacije, skozi katere je možen premik zavesti. Ponavadi je tak premik najlažji skozi bolečino. In ni torej poanta v tem, da razmšljaš, zakaj je do bolečine prišlo (mehanizmi so včasih izjemno zapleteni) ampak v tem, da jo prepustiš skozi sebe (Brezo bi rekel – da nanjo nisi vezan).

Primer: Imaš službo, ki te zaradi takšnih in drugačnih vzrokov iritira. Matjaž bi verjetno rekel – ker hočem delovati aktivno, se pojavi želja, da bi zamenal delovno okolje. A to je povsem zgrešeno. Duhovne knjige nam non stop zabijajo v glavo, da so težave tu zaradi nas. Optimalna varianta torej je, da smo še mi tu zaradi njih in vibro, ki jo povzročajo, prepustimo skozi sebe (namesto da se ukvarjamo z nečem povsem drugim – recimo z željami, da bi imeli drugo delo ali upanjem, da bo boljše). Če namreč do težav pride zaradi nas in naše rasti, se bo isti model težav, le v malce drugačni preobleki, pojavljal v vseh okoljih. In ko znaš to vibro prepustiti skozi sebe, bo prišlo do premika tvoje pozornosti, realnost službe se bo začela odvijati drugače in naredil se bo prostor za odpiranje novih perspektiv (če si poln napetosti in se s pozornostjo ukvarjaš s stvarmi ki te iritirajo, željami in upanjem po boljšem, tega prostora preprosto ni)..

Če pride do težav, ne pomeni, da delaš nekaj narobe. Preprosto so potrebne za rast. Želje, upanje in podobne stvari pa rast preprosto zavirajo, saj pumikajo fokus tvojega delovanja iz sedanjega trenutka.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

tadej pretner wrote:
ampak je poanta v tem, da jo znamo sprejeti (vibro prepustiti skozi sebe).

Zdravo,

prosim za nasvet: kakšno meditacijo, tehniko, karkoli, da bi to vibro (vezano na eno situacijo) spustila skozi?

Sem zdaj probala nekaj naredit, pa mi je uspela samo neka manj umska in bolj slikovna “telovadba”… brez vsakršnih feelingov

Irena

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Irena wrote:

tadej pretner je napisal/a:

ampak je poanta v tem, da jo znamo sprejeti (vibro prepustiti skozi sebe).

Zdravo,

prosim za nasvet: kakšno meditacijo, tehniko, karkoli, da bi to vibro (vezano na eno situacijo) spustila skozi?

Sem zdaj probala nekaj naredit, pa mi je uspela samo neka manj umska in bolj slikovna “telovadba”… brez vsakršnih feelingov

Irena

Zadeva je zelo preprosta, vendar pod pogojem, da imaš kolikor toliko aktivnega “notranjega opazovalca”. V prvi fazi moraš namreč opaziti, da se te loteva destruktivno razpoloženje (ki ima vedno vibracijsko preslikavo v telesu). Kadar se situacije, v katerih se to dogaja konstantno dogajajo, gre seveda za poskus telesa bolečine, da se integrira nazaj v tvoje polje. Ampak takrat se običajno zgodi dvoje:
– ali pred napetostjo in spremnim počutjem pobegnemo v katerega od obrambnih načinov vedenja
– ali pa se z njo identificiramo in začne z nami upravljati

Tretja varianta pa je prava – ko pride do situacije, ki je povzročila napetost, opazi, da se je to zgodilo in se proti njej nikakor ne bori, ampak tenzije, ki so v telesu le opazuj.
V zenu pravijo – ko bolečina pride, jo pozdravi “pozdravljena bolečina, prijateljica moja”, ji dovoli, da se naseli v telo, jo opazuj in ji dovoli, da odide. Dejansko je bolečina tvoja prijateljica, saj pride s tem, ko jo sprocesiramo, avtomatično do dviga zavesti. Kadar jo prepoznamo kot sovražnico, se proti njej borimo ali bežimo, pa do takšnega procesiranja ne pride, kar se zavesti tiče, pa capljamo na mestu.
Dva koristna trika:
– kadar je destruktivno razpoloženje zelo močno, pazi, da te ne “potisne” v ritem kratkega dihanja, ki dodatno podre telesno kemijo. Zavestno začni dihati počasi in globlje.
– na trebuh prisloni dva prsta in opazuj energijo med njima. Tako olajšaš umu, da najde fokus. Lahko pa opazuješ energijo “kar tako”.
In ko tako zavestno opazujemo tenzije v sebi, brez namere, da v zvezi z njimi karkoli naredimo, se umaknejo.

Za tiste, ki nimajo dovolj razvitega “notranjega opazovalca” in se s temi feelingi konstantno identificirajo oziroma “spontano” pred njimi pobegnejo v obrambno obliko vedenja, pa je po mojem najboljši proces deidentifikacije, ki je opisan v temi praznina. Pri tem procesu ne delaš direktno s problemom, ampak z vsemi prepričanji, ki se nanj nanašajo in njihovimi nasprotji.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[jernej]

Irena wrote:

jernej je napisal/a:

ampak je poanta v tem, da jo znamo sprejeti (vibro prepustiti skozi sebe).

Zdravo,

prosim za nasvet: kakšno meditacijo, tehniko, karkoli, da bi to vibro (vezano na eno situacijo) spustila skozi?

Sem zdaj probala nekaj naredit, pa mi je uspela samo neka manj umska in bolj slikovna “telovadba”… brez vsakršnih feelingov

Irena

Irena,

http://www.slo-theravada.org/vabila/Vadba%20za%20zacetnike.htm

toplo ti priporočam, da izkusiš meditacijo in ti priporočam to vadbo. V bistvu o tem govori tudi Tadej, kolikor razumem, vendar na malce drugačen način. Odmisli vero itd., ampak se osredotoči na samo tehniko.
Tukaj ni ničesar več, ampak samo to kar si.

Enako zadevo, in z več osebnimi izkušnjami, ti lahko nudi tudi ta človek:

http://www.novclovek.si/

vendar je to plačljivo.

vse dobro,

jernej

V primeru, da to smatrate za reklamo, pobrišite, vnaprej se opravičujem za dodatno delo, ki sem ga s tem povzročil. Hvala

Lepo je če deliš

[Irena]

Tadej, hvala

Jernej – izvajam že leta integralno meditacijo. Rabila sem tokrat “le Tadejeva navodila” .

Je pa res, da nisem vsakodnevno dosledna

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki