Želje

[zepo]

Irena wrote: [

Naj upam, da bo smrt dostojanstvena?

Naj upam, da zadanem na lotu?

Naj upam, da bom spravo dosegla?

Naj upam, da bodo prazniki/počitnice lepi?

Naj upam, da bo dimnikar prišel?

Naj upam, da bom ob 14.h res lahko šla domov iz službe in ne bo treba potegnit?

Naj upam, da prijateljica ne znori, ko izve…

Naj upam, da me partner res ljubi?

Naj upam, da je na oni strani res takooo lepoooo?

Naj upam, da se mi ne predre guma?

Naj upam, da me ne izstrelite iz foruma, ko nakladam o upanju?

In tak dalje in tak dalje…

Vem, da so primeri otročji, a jaz res ne vidim enega razloga, da bi bilo upanje upravičeno in še bolj – koristno.

Morda res pelje upanje – v ZAUPANJE…. in je treba pač do tu priti… Sicer pa upanje iz mojega zornega kota BLOKIRA. Mogoč sem se ga zdaj dokončno znebila

Irena

Ojla Irena, nekaj ti bom pa še napisal – tole sem prebral. Resnično so otročji primeri, ti si povezala upanje v negativnem kontekstu v povezavi s trahovi…Zdaj ne vem- ali se delaš norca ali….v uradni psihologiji se upanje uporablja kot terapvtska tehnika v dveh sekvencah. Ne bom ravno opisoval…Gre v bistvu za izničevanje pesimizma…Mnoge študije so pokazale in dokazale, da so ljudje , ki so uporabljali upanje, bili mnogo bolj uspešni od tistih, ki tega niso izražali.

Dr. Charles Snyderje bil svetovno znani profesor klinične psihologije, je oče teorije upanja, obenem pa eden najbolj znanih in priznanih svetovnih psihologov s področja pozitivne psihologije. Poskusi prebrati kaj o Snyderjevi teoriji upanja in boš videla za kaj gre…Dokazano deluje…Če širši množici ni znano, še ne pomeni, da ne obstaja.

Kaj pa, če bi upanje usmerila takole:

Upam, da bom jutri uspešnejši kot danes. (ne gre za nezadovoljstvo, le za željo po še večji uspešnosti)

Upam, da bo moj sin vedno tako zdrav. (ne gre za strah, temveč za izražanje informacije z namenom vdrževanja določenega stanja)

Upam, da se današnji dan jutri ponovi ( gre za zadovoljstvo z uspešnim dnevom ter izraženo željo, da bi se ponovil)

Upam, da bo na prihodnjem zmenku bolje kot danes ( Želim si, da bi bilo naslednjič bolje- ne v smislu, da je bilo zanič, temveč v smislu izboljšave-pozitivnega progresa v odnosu)

ja, tudi to- upam, da je na drugi strani lepo ( tudi tu je dokaj, tam bi bilo pa lahko še bolje)

ja, upam, da bio dimnikar danes prišel ( navadno ni ravno reden, upam, da danes bo)

Večinoma si napisala pogojeno s strahom-negativizmom…To je morda tvoje razumevanje upanja. Upanje nosi samo po sebi pozitivne informacije- energijo in kot tako tudi lahko privleče pozitivno realizacijo. Če pa uporabljaš upanje kot izhod iz strahov, pa seveda ni več pozitivna usmeritev, temveč izhaja iz strahu- negativne čustvene komponenete (navadno- ne vedno)in se seveda poleg tvojega upanja izraža tudi strah.

Iz upanja pride zaupanje…Iz strahu pa le še hujši strah…

Le tole sem ti hotel napisati- drugače pa če imaš čas- poišči Snyderjevo Upanje ali katero drugo njegovo stvar, je napisal na to temo kar nekaj knjig. In v svetu ga zelo porajtajo- ker njegova teorija- daje rezultate.

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[zepo]

Irena wrote:

zepo je napisal/a:

zepo je napisal/a:

hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…

Se popravljam: ne gre za negativni izrazni segment duše, temveč gre za negativni segment – ega

Želje, pričakovanja, strah… to so elementi pogojevanja… Upanje pa njihova posledica …

i

Tale je pa res smešna…Če edino tako znaš uporabljati upanje, si nepopravljiv pesimist. To je kot bi dejal- želje so odveč, ker jih uporabljam v slabe namene, ne za svoj razvoj

Če nekdo ne zna izraziti upanja ali želje v pozitivni smeri, potem to ni treba, da je pravilo…Se da tudi kako drugače.

Ali ne znaš uporabiti upanja kot posledico zadovoljstva , kot stopnjevanje lepega in pozitivnega, kot ponovitev prijetnega, kot nekdo, ki verjame, da je na drugi strani bolje in to izrazi z besedo- upam….Beseda sama spada v pozitivni kontekst, vsaj v tem smislu.

Sicer pa ok, potem je pa vsa psihologija v zmoti…so teorije- takšne in drugačne, na različnih zeljnikih…potem pa sam odločiš na katerega se boš napotil. Ali v kaj verjameš- vase ali v tisto- sosedovo je vedno bolje….

Lepo bodi

Matjaž

Lepo je če deliš

[Irena]

Najrej moram prebrati, kar si mi svetoval, nato lahko diskutiram dalje glede upanja – s teboj. Se bom probala spravit v nevtralno pozicijo in biti odprta za argumente te teorije… . Kajti res se mi bo težko prepričat, da upanje ne umre zadnje, kot tako opevajo. Kajti v resnici upanje umre zadnje… skupaj z osebnostjo. Bogme, da duši ni treba upati, saj se ujčka v zaupanju…

Drgač pa – ne želje temveč potrebe so tiste, ki prispevajo k mojemu (našemu) razvoju. In tle je velika razlika. Kajti večino tistga, kar rabimo, si pravzaprav ne želimo…

Irena

Lepo je če deliš

[Anonimnež]

Matr zdaj ste iz želja prišli že do upanja….Če vesoljčki gledajo zemljančke in jim včasih malo priskočijo na pomoč, da se glih ne pobijejo med sabo in rasturijo cel planet, ker verjamejo da je upanje za človeštvo…A je to kao slabo al dobro……who cares…važno da smo živi…

Lepo je če deliš

[mojka]

hvala, da ste mojo negativo dali na ignore.

to pa še enkrat- upanje ipak ima negativni prizvok, ker je skoraj kot nasprotje zaupanju. mogoče smo z rabo te besede skozi čas povzročili to in ni bilo od nekdaj tako…ne vem

ampak v kontekstu ljubezen vera upanje sem razmišljala in ga razumem kot način- kako dalje če zmanjka vere (zaupanja)- in v tem kontekstu se mi zdi ok- in možno, da je tako tudi mišljeno

še nekaj- matjaž in teorija- če rečeš: upam, da bo dobro (karkoli pač)- je to nekaj splošnega, neka pozitivna naravnanost, kjer lahko besedo upam komot zamenjaš z verjamem

če pa upanje ‘čustvuješ’ je čisto nekaj drugega

ljubezni up zaman

Lepo je če deliš

[glas]

Irena wrote: Kajti res se mi bo težko prepričat, da upanje ne umre
zadnje, kot tako opevajo. Kajti v resnici upanje umre zadnje… skupaj z
osebnostjo. Bogme, da duši ni treba upati, saj se ujčka v zaupanju…

Hehe, tota bo pa težka.., če je upanje tako žilavo, da umre zadnje… haha

Brezo wrote: Matr zdaj ste iz želja prišli že do upanja….Če vesoljčki
gledajo zemljančke in jim včasih malo priskočijo na pomoč, da se glih ne
pobijejo med sabo in rasturijo cel planet, ker verjamejo da je upanje
za človeštvo…A je to kao slabo al dobro……who cares…važno da smo živi…

In humoreska gre naprej hehe

bravo Brezo nisem vedel, da premoreš toliko humorja v svojem nižjem manasu

hehe, glavno da smo živi

mojka wrote: hvala, da ste mojo negativo dali na ignore.

pika na i

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Irena]

zepo wrote:

v uradni psihologiji se upanje uporablja kot terapvtska tehnika v dveh sekvencah. Ne bom ravno opisoval…Gre v bistvu za izničevanje pesimizma…Mnoge študije so pokazale in dokazale, da so ljudje , ki so uporabljali upanje, bili mnogo bolj uspešni od tistih, ki tega niso izražali.

Večinoma si napisala pogojeno s strahom-negativizmom…To je morda tvoje razumevanje upanja. Upanje nosi samo po sebi pozitivne informacije- energijo in kot tako tudi lahko privleče pozitivno realizacijo. Če pa uporabljaš upanje kot izhod iz strahov, pa seveda ni več pozitivna usmeritev, temveč izhaja iz strahu- negativne čustvene komponenete (navadno- ne vedno)in se seveda poleg tvojega upanja izraža tudi strah.

Iz upanja pride zaupanje…Iz strahu pa le še hujši strah…

Hej, Matjaž – pa smo spet pri eni od tehnik. In vsaka študija dokaže, kar če dokazat in ovrže, kar hoče ovrečt In termini so vedno “dogovorjeni” – morda pač niso našli bolj ustrezne besede za “upanje”, da bi izrazili notranje stanje izrprašanih… Pozitivna usmeritev ni upanje, temveč zaupanje in sprejemanje – predaja. In tej šele rečemo vreči “puško v koruzo”, pa je daleč stran od tega!

mojka wrote: razmišljam o tem upanju- mogoče je mišljeno kot: ne obupuj- upanje je vseeno boljše, če se že znajdeš v takem stanju.

Zakaj vedno iskati pozicijo ali pesimist ali optimist v človeku? Kdo se je zmislil, da mora človek biti eno izmed tega? Potem ni čudno, da nas morajo reševati vesoljčki, ko pa sami ne zmoremo. Pa nas spet lahko nekdo “drži v šahu” in je rešitelj obupanega… Le zakaj? Morda zato, da se izognemo tistemu vmes med pesimizmom in optimizmom…

zepo wrote:

Kaj pa, če bi upanje usmerila takole:

Upam, da bom jutri uspešnejši kot danes. (ne gre za nezadovoljstvo, le za željo po še večji uspešnosti)

Upam, da bo moj sin vedno tako zdrav. (ne gre za strah, temveč za izražanje informacije z namenom vdrževanja določenega stanja)

Upam, da se današnji dan jutri ponovi ( gre za zadovoljstvo z uspešnim dnevom ter izraženo željo, da bi se ponovil)

Upam, da bo na prihodnjem zmenku bolje kot danes ( Želim si, da bi bilo naslednjič bolje- ne v smislu, da je bilo zanič, temveč v smislu izboljšave-pozitivnega progresa v odnosu)

ja, tudi to- upam, da je na drugi strani lepo ( tudi tu je dokaj, tam bi bilo pa lahko še bolje)

ja, upam, da bio dimnikar danes prišel ( navadno ni ravno reden, upam, da danes bo)

Modifikacija “mojega” pesimizma, ki pa v osnovi govori isto: o željah. In ne morem se strinjat, da so želje mehanizem pozitivnega naboja. Čisto preprosto izražajo stanje: JUTRI MORA biti boljše kot DANES. Kako je torej danes? Če je danes slabo ali manj dobro od jutri, mi točno to prepričanje kroji realizacijo jutrišnjega dne: ne more bit boljš. Alternativa: ostat in sprejet danes!

Irena

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki