Želje

[Irena]

zepo wrote:

In kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje.

Tudi tebi, Matjaž, lep pozdrav

Ja – to je ozadje – pač naravni tok dogodkov od vzroka do posledice , prav imaš. Problem sem ujela, ko ne pustim, da se igra v ozadju odvija, temveč vse skupaj porinem v ospredje – v svojem umu in čustvovanju, seveda. In začnem upat, kar pa vedno vključi neko pričakovanje. Kar pa je že samo po sebi neza-upanje v (pa recimo) Višjo Inteligenco.

zepo wrote:
Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.

Hm, jaz sem tole zaznala podobno – res ukvarjanje s preteklostjo obremeni človeka – a če prideš kaki zadevi v srž, se tudi razbremeniš. Medtem zaznavam ukvarjanje s prihodnostjo na način, da izčrpava, če sloni le na upanju kr tak…

zepo wrote:

Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.

Tole sem pred leti trenirala.

“Lojzka” (Hay) je bila čudovito izhodišče. In ne rečem, do neke mere je celo funkcioniralo.

Nato pa sem na Qantecu hipoma spoznala tole: “karkoli si rabim dopovedovat, afirmirat, vbijat, ponavljat, sugerirat itd… je pravzaprav izjemen dar: poda mi informacijo, kje je stvar v temelju (moji globini) točno drugačna / nasprotna od tiste, kar si moram dopovedat.

Torej je (zame) vsaka pozitivna misel Informacija, in prav NIČ več. Nima ne moči ne energije, da bi karkoli iz negativnega spremenila.

Vem, da je to odkritje “tople vode” – a od tedaj so mi pozitivne misli moj notranji vodnik, kje sem negativno nastrojena, naravnana, sprogramirana, itd. In to mi je v veliko pomoč pri spoznavanju same sebe – ne take, kot bi rada bila, temveč točno take, kakršne sem

Ko ni ne neg. ne poz. misli – jaz pa se počutim izpolnjeno, hvaležno … tedaj je poslanstvo “pozitivnega mišljenja za bodočnost” ŽE realizirano – tukaj in zdaj.

Tako jaz vse skupaj doživljam – lahko je seveda čist naokrog drgač

Irena

Lepo je če deliš

[zepo]

tadej pretner wrote:

zepo je napisal/a:

Lepo pozdravljena Irena

In kaj, če imaš občutek odmika od tukaj in sedaj ? Ne misli, da zavedanje tukaj in sedaj izključuje bodočnost, v bistvu je uperjeno v bodočnost, ker določene stvari, ki jih sedaj počneš, se bodo realizirale (v obliki posledic- rezultatov) v prihodnje. Mislim, da je mnogo bolj bremeneče ukvarjanje s preteklostjo.
Psihologija upanje omenja v sferi pozitivnega mišljenja. Upanje lahko tudi pogledaš kot prepričanje… in ne vidim čemu bi to morala izklopiti?? Vsi mi govorimo o tukaj in sedaj, obenem pa si želimo narediti nekaj boljšega – od tukaj in sedaj…torej v prihodnje. Vsako ozko gledanje na določene psihološke procese in strogo sledenje določenim principom, ki niso v tvojem srcu, ni v redu. Upanje je želja za boljšim jutri…Ne vidim nič napačnega v tem- odvisno katere elemente vsebuje tvoje upanje. Upanje je pozitivno mišljenje, namen, je nasprotje pesimizma ali “praznine” v duši. Obenem je upanje tudi gorivo za aktivno delovanje, če upaš, navadno tudi zaupaš- vase, v življenje, v možnost sprememb…Po moje je upanje nekaj povsem pozitivnega..marsikoga je sprevilo pokonci, ko je bil na podnu. Iz upanja, realizacije se spontano gradiš tudi osebnostno- pridobivaš samozavest-postopoma.

Lepo bodi

Matjaž

Zepo, izpade, da ti non stop nekaj kontriram, ampak gre za to, da propagiraš zastarele metode.

Ja, očitno res( imaš prepričanje zadnje besede – imaŠ vedno prav…,… ne vem o katerih tehnikah govoriš- niti ene nisem omenil…Govoril sem povsem po zdravi kmečki pameti…tukaj- v tistem postu.

Gol pristop pozitivnega razmišljanja sam po sebi dolgoročno ne deluje (počutiti se moraš drugače, ne zgolj razmišljati), kombiniran pristop, v katerem odvzamemo dvomom/strahovom/… energijo in jo zamenjati s pozitivnim razmišljanjem (nasprotjem odvzetih energij) pa je pač zastarel in pri njegovem propagiranju pride do več problemov, poglavitna pa sta dva, od katerih je prvi do neke mere rešljiv, drugi pa nikakor:
– Podzavest “sprejme” edino tiste sugestije, ki so v skladu z najglobljimi podzavestnimi prepričanji (če imaš globoko v sebi zakoreninjeno, da si rit, bo recimo propagiranje pozitivnega mišljenja dalo le zelo omejene rezultate, saj nekje globoko v sebi “veš”, da nekaj, kar si prizadevaš doseči, v resnici ne zmoreš (enako je, ko gre za samopodobo). Ampak če bi ta najgloblja prepričanja dobro očistil, bi to še šlo.
– Pomembnejše pa je to, da je vsako pozitivno prepričanje zgolj drugi pol iste energije – na drugi strani je nasprotni pol. Zato instalirana pozitivna prepričanja sama po sebi ne morejo obstati – stalno se bo po eni strani pojavljal dvom, po drugi strani pa niso pozitivna prepričanja nič drugega kot identifikacija. Za identifikacije pa je značilno, da privlačijo situacije boja z nasprotnim polom. V lajfu se to odraža tako, da se bodo stalno pojavljale situacije, v kateri boš moral identifikacijo potrjevati in potrjevati tudi smiselnost njenega obstoja. Kadar se nam zgodi neka velika življenjska pizdarija, kadar se znajdemo trenutno v neki nevarnosti …, pa preprosto, brez razmišljanja naredimo tisto, kar je potrebno. To je verjetno prvi poštekal oče Sedona metode Lester Leveson- Primer:
Si recimo v situaciji, da se z nečim identificiraš (trpljenje v ljubezni)—-izkušaš bolečino.
Potem npr. rečeš – ampak jaz si zaslužim nekaj boljšega in recimo vizualiziraš sebe srečnega z nekom. V telesu se bo pojavila prijetna energija. Levenson je poštekal, da sta energiji bolečine in sreče ena in ista energija, vendar različne polarnosti. Samo zamenjala se je točka opazovanja. To pomeni, da smo v enem in istem polju in da nam je življenje determinirano. Ne moremo kreirati bodočnosti, če ne zapustimo ene in druge točke opazovanja!!!!!!!!!!!!!!!
Zato moderni pristopi temeljijo na deidentifikaciji od pozitivnega in od negativnega pola – tako se znajdeš v praznini in spontano narediš tisto, kar je najboljše!!!!!!!!!!

Če se torej sedaj vrnem na Irenino vprašanje – ni kaj, upanje na nekaj boljšega je drugi pol realnosti, ki ti ni všeč; pola pogojujeta eden drugega in te oddaljujeta od delovanja v sedanjem trenutku. Ko pa si v fazi ZAupanja, in poznaš pot iz objema determiniranih realnosti NV polj, pa delaš tisto, kar čutiš da je prav, stvari pa se razpletejo optimalno. Vse skupaj je povezano s kontrolo, o kateri smo že govorili, da ne špila. Ko upaš, da se bo neka realnost razpletla v želeno smer, se dogajata dve stvari – prvič, hkrati veš, da te realnosti še nimaš in to te zadržuje v stanju, ki si ga ne želiš, drugič pa skušaš izkontrolirati razplet v neko želeno stanje. In kadarkoli takšne ideje o prihodnosti prihajajo iz polj in ne iz tebe, dolgoročno rata pizdarija.
Vmesna pot do spontanosti pa je seveda ta, da s tistimi tremi vprašanji, ki sem jih nekje omenil preveriš, ali gre pri neki nameri za namero polj ali je namera tvoja, jo potem predaš praznini, potem pa na to “pozabiš”, saj bo svoje naredila praznina. Čim greš v fazo pričakovanja rezultatov, izstopiš iz delovanja v sedanjem trenutku in vse zamočiš. Mislim, da je tole ena izmed najtežje razumljivih poant kreiranja prihodnosti in ravno zato, ker te poante večina ne dojame, so v glavnem tudi rezultati takšnih “kreacij” slabi. Veliko lažje je namreč kreirati neko situacijo, ki spada v domeno katerega od NV polj – to gre z usmerjeno čustveno energijo. Ampak rezultat takšne kreacije je vedno polaren, saj ti polja nekaj dajo, nekaj pa vzamejo.

Tadej, glej-s tem se dnevno ukvarjam, imam delavnice o mnogih načinih spreminjanja prepričanj (ki jih verjetno ne poznaš, niti ne uporabljaš, niti ne veš koliko so uspešne…kar mislim, da je najpomembnejše), ki so med drugim tudi malce drugače klasificirana, ne ravno globoko in malce drugače… Trenutno pišem knjigo natanko o tem,… ne vem čemu bi tukaj to objavljal, hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…In to je vse, nisem govoril o nikakršnih tehnikah. Ti razlagaš tehnike, tudi sam jih kar nekaj in ne opredeljujem jih katera je zastarela in katera je “in”, temveč katera je komu lažje dosegljiva in daje posamezniku določene rezultate. To kar tukaj pišem, je povsem izmenjava mnenj in ne izražam svojega načina dela in različnih metod…zelo na splošno govorim, vendar je očitno tudi to moteče, sicer ne vem zakaj, vendar očitno je. Torej je najbolje, da samo še berem in ne pišem nič, ker vsak prijazen nasvet gre v analizo in pod povečalo, kjer je navadno dopolnjen s strokovno teorijo, ki jo večinoma pozna, vendar je ne izražam na tem forumu. Vsekakor pa ne potrebujem pouka, ker sam ne sprašujem po nasvetih…Če pa je moje pisanje moteče, ker očitno je, bom pač nehal pisati…
Včasih bi se marsikdo (z mano vred), ki podaja določene metode in načine reševanja težav, lahko vprašal, koliko pa je to sploh izvedljivo pri posamezniku? Ker pač nismo povsem enaki, imamo malce drugačne darove in sposobnosti…Govorim o realnosti, ne iluziji v smislu rezultata – po večmesečnih prizadevanjih- nič… in vrnitve na stara preizkušena pota svobodne meditacije ali pa molitve….in iskrenega upanja…Brez zamere Tadej, vendar na forumu, kjer ne morem napisati niti- ja, v redu, delaj dalje…ne morem sodelovati, ker na vsako mojo teorijo izleti druga, kar je v bistvu konstruktivno. Vendar pa gre za očitno nesprejemanje popolnoma vsakršne teorije, ki ni v skladu s določenimi (recimo, ki se predavajo na šoli), ki tule prevladujejo. Sicer pa je to vsekakor moj problem, ne tvoj ali koga drugega…

Lepo bodite

Matjaž

zepo2010-11-08 17:42:52

Lepo je če deliš

[Irena]

glas wrote: Ko ”lezeš v vanj”, se na tej poti srečaš z vsemi možnimi vidike same sebe in včasih ti svoje plasti niso všeč, včasih pa ti tudi so…
Ni potrebno se sekirat, če ti kaj ni všeč in ni potrebno napihovat ega, ko ti pa kaj je..

Iz tvojih ust v božja ušesa – karmična diagnostika me je naučila kar v dobri meri nehat uporabljat krivdo, nezadovoljstvo, itd… Ampag una druga stran – ego – lahk bi (včasih) pokupla vse šivanke tega sveta, da popikam napihnjene balone, tak ego sem dobila v zibelko .

glas wrote:

Potovanje je zunanja oblika, srečuješ marsikaj ”izven sebe”, vse kar pa posledično doživljaš znotraj, pa si ti sam-a
…
..
.

Hm, kolk plasti navaja Tadej? 6-9-+ kombinacije?

Teh plasti zaznavam v sebi brez konca in kraja – neverending story

Pozdrav, Irena

Lepo je če deliš

[Irena]

zepo wrote:
hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…

Matjaž – ne bom se vpletala v vajino razpravo s Tadejem – oba sta mi vsak po svoje resnično pomagala. HvALA.

In četudi ne boš čutil / dojel kot jaz, ti moram napisat, da si ZADEL PIKO NA I : jaz (trenutno) čutim prav to, kar si napisal o upanju, da ni. Meni vsaka sekunda dneva med upanjem dokazuje, da je upanje stran vržena energija čustev in misli, in da z upanjem “kradem Bogu (in sebi) čas”. Pretiravam, a vendarle:

Naj upam, da se otroku ne bo nič zgodilo, ko sede v avto? Torej me je strah, da se bo… In nisem pri sebi, temveč v mislih z njim…

Naj upam, da se otroku v šoli ne pokaže cvek? Torej mi je težko, da se bo… Spet sem šla na sprehod stran od sebe… in kličem lava dok spava…

Naj upam, da bolni ozdravi? Torej bolnega cementiram v bolezen… Pa še tej osebi – sem se umaknila – pa kaj, če je zdrava ali bolna – taka kot je, jo ne sprejemam…

Naj upam, da bo smrt dostojanstvena?

Naj upam, da zadanem na lotu?

Naj upam, da bom spravo dosegla?

Naj upam, da bodo prazniki/počitnice lepi?

Naj upam, da bo dimnikar prišel?

Naj upam, da bom ob 14.h res lahko šla domov iz službe in ne bo treba potegnit?

Naj upam, da prijateljica ne znori, ko izve…

Naj upam, da me partner res ljubi?

Naj upam, da je na oni strani res takooo lepoooo?

Naj upam, da se mi ne predre guma?

Naj upam, da me ne izstrelite iz foruma, ko nakladam o upanju?

In tak dalje in tak dalje…

Vem, da so primeri otročji, a jaz res ne vidim enega razloga, da bi bilo upanje upravičeno in še bolj – koristno.

Morda res pelje upanje – v ZAUPANJE…. in je treba pač do tu priti… Sicer pa upanje iz mojega zornega kota BLOKIRA. Mogoč sem se ga zdaj dokončno znebila

Irena

Lepo je če deliš

[Irena]

tadej pretner wrote: Dokler z vesoljem na določenem segmentu lajfa nismo dovolj uglašeni, je fajn tudi preveriti, ali gre pri neki nameri za namero katerega od NV polj realnosti, ali je dejansko naša. To storimo tako, da si zastavimo tri vprašanja:

– Ali želim biti skozi uresničitev ideje, na kateri sloni moja namera, sprejet od sebe in drugih?
– Ali želim skozi uresničitev ideje, na kateri sloni moja namera, sebi ali drugim kaj dokazati?
– Ali je gonilo moje namere želja po varnosti?

Vprašanja si zastavimo jasno (lahko naglas) in si nanje pošteno odgovorimo. Če je odgovor na katerokoli vprašanje “da”, je namera motivirana z destruktivnim nizkovibracijskim poljem, če pa je odgovor “ne”, se vseeno zazrimo v svoje telo in skušajmo opaziti, če je odgovor povzročil negativni energijski odziv v telesu. Če so vsi odgovori ne, negativni energijski odziv pa se vseeno pojavi, gre lahko za namero, ki je sama po sebi povsem čista in gre dejansko za hotenje naše duše, a pri njeni izvedbi obstaja nekaj, kar nam jemlje motivacijo in odločnost za njeno izvedbo (npr. skupaj z dobrim prijateljem kandidiram za isto delovno mesto, ki mi je pisano na kožo, vendar me skrbi, da bo prijatelj v primeru, da delo dobim jaz, užaljen – takšnim stvarem pravimo tudi “notranji saboter”).

No, moja nova “domača naloga”

Hvala , i

Lepo je če deliš

[Katka]

Torej me je strah, da se bo… In nisem pri sebi, temveč v mislih z njim…

Zivljenej nas uci…nimam tolk nastudirano v nulo kot Tadej in morda ostali tukaj gor…A ves, samo zivljenje me je pa ze marsikaj naucilo…Vem, da je ogromna razlika med upanjem in zaupanjem…S tem, da nekaj upas, da se bo zgodilo, po drugi strani pa se bojis da se ne bo…je …no, po domace…jeba..Vcasih znamo sami prevec zakomplicirat vse skupaj…Naj upas, da bodo prazniki ali pocitnice lepi…Ja, odlocis se, da bodo lepi, brez dvoma, brez vsakega strahu, pa bodo ziher lepi…Naj upas, da ti ne bo pocila guma…Ja, pa kaj ce ti poci, jo pac zamenjas…enostavno..Za loto ti lahko povem, da ne bos zadela, pa ce se tako upas

Lepo je če deliš

[Irena]

Irena wrote:

Irena je napisal/a:

hotel sem Ireni podati le preprosto mnenje, da upanje samo po sebi ne pomeni nikakršnega negativnega izraznega segmenta duše…

Se popravljam: ne gre za negativni izrazni segment duše, temveč gre za negativni segment – ega

Želje, pričakovanja, strah… to so elementi pogojevanja… Upanje pa njihova posledica …

i

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki