Vera gore premika
- This topic has 35 odgovorov, 7 glasov, and was last updated 8 years, 3 months nazaj by
.
-
Ima kdo čas ..ko je na meji med smrtjo in življenjem, da diha in opazuje kaj se z njim dogaja …?O tem najbrž govoriš Ozelot ..ko si na meji. in kolko ti vera takrat pomaga.Kako si reagiral takrat …?Ponavadi deluje tako kot pač deluje …a ne.Instiktivno …tak kot je ( z vso kramo zraven ali pa tudi ne)…in čist nič drugače.Strah je v takih situacijah …ko ti ego -preživetje deluje in ko veš, da lahko nekaj narediš samo ovira …ampak tud takrat ko se gre za golo preživetje in obstaja možnost preživetja …je ta sila veliko močnejša…večinoma.ko pa si v situaciji ko ega tud ni več ( pomeni zavedanja , da si lahko sam pomagaš)..se pravi ugotoviš da nimaš kaj več sam naredit, ker si naredil vse kar si lahko …straha ni več …Ostane samo vera in sicer …naj se zgodi kar se mora ..
.Potem pa lahko temu rečemo prepustiti se lali pa verjeti v usodo.strelka2014-08-26 16:33:23
ozelot wrote: Mogoče si ponesreči izrekla kako Grabovojevo kodo pa te je še bolj prbilo
. Glej sem stara 19 let, pijana kot pes, vzgojen ateist, v neznanem okolju s malo/neznanimi ljudmi, ….pač ena od takih nerodnih situaciji za lepo mlado dekle….in v stiski sem pač dobila to idejo in je delovalo.
Mogoče pa imaš prav, da sem naključno udarila kakšno zlato kroglo s debelo zlato steno….:-)
snowcat
strelka wrote:
Ima kdo čas ..ko je na meji med smrtjo in življenjem, da diha in opazuje kaj se z njim dogaja …?Ta stavek se mi zdi kot prikaz nečesa kar ni možno, ampak je pa to kar si napisala kot izstopno dovoljenje iz večnega kroga inkarnacij.. Toraj ko zmoraš umreti zavestno, ti ni potrebno več hoditi nazaj.. V nekaterih religijah je vso življenje le priprava na trenutek smrti, da bi ta trenutek bil zavesten in brez strahu, kot stanje, ki omogoča narediti zavesten korak naprej.
Drunvalo pa še dodaja, da je treba umreti (če se že odločaš za smrt) zavestno in nato vzeti telo s sabo.. (podobno kot Jezus).. Zadnje zaključno dejanje..
Je pa za kaj takega tudi ”vera” potrebna ja.. Vera je pa ”božji dar”, ne da se je izsiliti, prislužiti, ipd..“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
ozelot wrote: Parkrat sem se znašel v situaciji kjer bi bil strah najbolj pričakovan pa se je hitro spreobrnilo v agresijo (samo v primeru če bi lahko kaj pomagala) ali pa v neko drugo stanje. Recimo ko te hoče nekdo poškodovati in se ga bojiš lahko strah zamenjaš z agresijo in mu posvetiš svoje. Če te je strah letenja in si na letalu potem ti agresija ne koristi nič. Takrat tudi strah nima neke funkcije ki bi ti lahko pomagala preživeti (nekateri pravijo da je strah koristen ker ti pomaga preživeti ker te odvrača od nevarnih situacij) in recimo neki vernik se lahko v takih okoliščinah zateče v zaupanje v boga …na letalu itak ni ateistov…če pa ne verjameš v nikogar pa si še vedno lahko pogumno rečeš “kar bo pa bo.”
Kar se prvega tiče – seveda; agresija je eden od obrazov strahu, oziroma ena od klasičnih reakcij nanj. Ko te nekdo ogroža, so najpogostejše tri reakcije:
– ga na gobec
– zavzameš bojni položaj zajec (odpeketaš)
– se prav na mehko userješ (si hrom od strahu)
Kar se pa primera iz letala tiče, sem pa nekaj takšnega sam doživel. Bilo je nekje nad Italijo (po mojem sem letel iz Tripolija v Trst) in letalo je prišlo v “pas vakuuma”. Ne gre sicer za resnični vakuum, ampak za situacijo, ko je zrak tako redek, da ne nudi upora krilom in letalo pade dol kot kamen (težko rečem koliko, a je bilo še kako čutiti). Neposredno za tem smo se znašli med oblaki in v letalu je bil občutek, kot da z avtom brez amortizerjev voziš po slabem makedamu. Ne spomnim se sicer točno, a če se ne motim, se je ugasnila še glavna razsvetljava in vključila zasilna. V glavnem – v letalu totalna panika. Nekateri so naglas molili, nekateri kričali, v glavnem, iz prve roke ti lahko rečem, da je v takšnem okolju skorajda nemogoče ostati miren in reči “kar bo pa bo”. Strah je namreč nalezljiv k svina. Kot pravzaprav karkoli. A poznaš primer ur na nihala? Če je v prostoru dset ur na nihala, katerih nihala delujejo usklajeno in daš v prostor uro, katere nihalo deluje v drugačnem ritmu, seta ura precej hitro z ostalimi uglasi in začne biti tako kot ostale.
snowcat wrote:
Doživela sem 2x podobno situacijo in rešila na isti način.
Prvič je bil alkohol – pač grem na stranišče in se zavedam,
da sem pijana tako, da komaj stojim, sem v družbi ljudi katere komaj
poznam in situacija je zelo odprta. Drugič je bila extazija – grem
na stranišče zaradi tega, da je začela delovat in sem očitno na
svojih 52kg vzela ,,malo,, preveč.
Kaj sem naredila ? Stala sem
pred ogledalom, se držala umivalnika, gledala sama sebi v oči in
štela – 1+1=2, 2+2=4, 4+4=8, 8+8=16, ….kadar sem falila, sem
začela nazaj od 1+1=2, 2+2=4……po mojem sem v obeh primerih stala
na stranišču več kot eno uro. Je pa delovalo. V prvem primeru
nisem padla v nezavest in v drugem primeru nisem dobila infarkt.
Kaj
se je takrat zgodilo na energetskem nivoju ?? Pozornost usmerjena
navzven in energija meni nazaj ??Več stvari je lahko. Ko si zadet ali orenk nabasan, je zavestnost kdo ve kje – običajno v kakšnih poljih podzavesti. Ampak ko se začneš zavedati, da fizično ne funkcioniraš, te ponavadi rata malce strah. Opaziš recimo kakšne neprpavilnosti v telesu (recimo povečan srčni utrip) in ko ga opaziš, te začne to skrbeti in težava se poglobi.
Z osredotočenjem enostavno fokusiraš zavestnost na nekaj drugega in to narediš hote. Ko tako šteješ in se gledaš, ne gre le za štetje, ampak za to, da zavestnost, ki jo premoreš, spraviš v telo. In to je rešitev. Tudi jaz sem že uporabil podobno foro, le da sem štel z globokim in zbranim vdihom in izdihom. Po mojem je to boljše, kot tvoj patent
strelka wrote:
Ima kdo čas ..ko je na meji med smrtjo
in življenjem, da diha in opazuje kaj se z njim dogaja …?O tem najbrž govoriš Ozelot ..ko si na meji. in kolko ti vera
takrat pomaga.Kako si reagiral takrat …?
Ponavadi deluje tako kot pač deluje …a ne.
Instiktivno …tak kot je ( z vso kramo zraven ali pa tudi
ne)…in čist nič drugače.Strah je v takih situacijah …ko ti ego -preživetje deluje in ko
veš, da lahko nekaj narediš samo ovira …ampak tud takrat ko se gre za golo preživetje in obstaja možnost
preživetja …je ta sila veliko močnejša…večinoma.ko pa si v situaciji ko ega tud ni več ( pomeni zavedanja , da si
lahko sam pomagaš)..se pravi ugotoviš da nimaš kaj več sam
naredit, ker si naredil vse kar si lahko …straha ni več …Ostane samo vera in sicer …naj se zgodi kar se mora ..
.Potem pa lahko temu rečemo prepustiti se lali pa verjeti v usodo.
Strelka, govorili smo o tem, da nekaterih čustev ne sprocesiramo, kar pomeni, da skoznje ne gremo zavestno, ampak se oprimemo katerega od obrambnih mehanizmov. Opazovanje vibre pride v poštev v takšnih primerih.
Ko pa si v situaciji, ko ti je ogroženo življenje, se ti lahko zgodi nek preskok, da kljub temu, da si sicer strahopetec, narediš ravno tisto, kar je treba. Pri tem ni nobenih misli. Primer ene parih, ki so v zgoraj opisanem primeru situacije v letalu molili, pa kaže na to, da se nekaterim dejansko uspe opreti na “naučeno” vero, moram pa reči, da so njihove glasne molitve v splošnem vrvežu, vsaj pri meni, vzbujale dodaten nemir. V tisti situaciji sem sicer navidez ostal miren, znotraj pa je bila cela pizdarija.
Meni se pa ob branju tega postavlja vprašanje, od kje sploh ta strah pred smrtjo in oklepanje življenja. Eno logiko sicer vidim v tem, da je verjetno naravno vgrajen, ker če ne bi bil, bi vsakič, ko nam kaj ne paše, lahko pobegnili v smrt. Ampak me ta odgovor čisto ne zadovolji. Nisem še doživela smrtnega strahu, se mi pa zdi, da me je bolj strah bolečine kot smrti. Če bi npr. mene kdo hotel mučit, bi preden bi me grdo pogledal, že zdrobila un ciankalij, če bi ga imela v ustih. (kot primer Goeringa, pa se mi zdi da tudi Himmler). – no lepi možje so mi za zgled – ampak drugih znanih primerov ne poznam.
Ceres wrote: Meni se pa ob branju tega postavlja vprašanje, od kje sploh ta strah pred smrtjo in oklepanje življenja. Eno logiko sicer vidim v tem, da je verjetno naravno vgrajen, ker če ne bi bil, bi vsakič, ko nam kaj ne paše, lahko pobegnili v smrt. Ampak me ta odgovor čisto ne zadovolji. Nisem še doživela smrtnega strahu, se mi pa zdi, da me je bolj strah bolečine kot smrti. Če bi npr. mene kdo hotel mučit, bi preden bi me grdo pogledal, že zdrobila un ciankalij, če bi ga imela v ustih. (kot primer Goeringa, pa se mi zdi da tudi Himmler). – no lepi možje so mi za zgled – ampak drugih znanih primerov ne poznam.
Poglavitna funkcija pogojenega uma je preživetje. Pogojeni um ne more biti nikoli zihr, da obstaja še kaj po smrti, v to lahko le verjame. Če prideš dejansko v stanje, ko se prepustiš pizdariji (kar bo pa bo), je to znak, da je nadzor prevzel nepogojeni um.
Drgač pa – logično. Tudi jaz bi raje pregriznil ciankalij, kot pa se pustil mučiti. Heh, pa še doma ga imam. Sem takrat, ko je bil eden mojih bivših psov (Luka) še gruntal, ali naj mu dam ciankalij ali naj ga peljem na injekcijo, pa je potem zmagala injekcija.
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.