Umirajoči; umrli

[_alesh_]

Tadej -> Percepcija pomeni čutno dojemanje predmetnega sveta oziroma čutno zaznavanje, kajne. Kaj pa mentalna in kolektivna raven?

Lepo je če deliš

[Vesna]

No ja Tadej, se bom sprijaznila, da se narobe zastopiva. Ne govorim o tem, kar ti pišeš.

Res, znanost že na veliko odkriva energijski svet. Končno! Odkriva etrsko materijo, ki s fizičnimi čutili ni dosegljiva, ampak s čutili etrskega telesa. Ob tem ko meri naše zaznave, tudi odkriva pot dražljajev, ki ne potekajo samo po gostem snovnem telesu, ampak še po mentalnem, astralnem in etrskem. Jasno, saj smo celota Duha-duše-duševnosti-vitalnosti-telesnosti.

Hm, hmm, vsak svojo pesmico pojeva, ti si za rok, jaz pa za klasiko.

Napsha wrote:
Mam pa sicer zlo rada ljudske izreke, ampak ob teli debati mi pride na misel da “cas celi rane”, kar se doskrat rece ljudem za tolazbo, ampak ta se mi zdi res bosa, ker tud jst rada berem od tistih k vec vejo in pisejo o tem, da bolecine zavestno res vec ne cutimo, iz podzavesti pa nas fino rola in se tud prenasa na potomce.
Zato pa ja, dejmo se pogovarjat o smrti, super!

Kako razumem čas, ki celi rane?

Po eni strani gre za časovni odmik od problema, in sem mnenja, da so pisci tega reka mislili na ta vidik. Res, ko nekaj časa mine, nas problem ne vrtinči več, smo že zunaj, zato si lahko stvar ogledamo z distance. Ko nekaj zagledamo z drugega zornega kota, se nam obzorja zjasnijo, in lažje razumemo, kaj se nam je dogajalo. Ampak to gre za pasivni vidik, samodejno, ki ne pripelje vedno do tapravega zaključka oz. do popolnega dojetja.

Da razumetje problema ne prepustimo kar času (ki celi rane), ga aktivno obdelajmo. Gre za to, da od lekcije dobimo nauk. Saj vemo, kako gre, ko nas življenje brusi. Ko smo notri v problemu, tuhtamo in razmišljamo in razpravljamo, pa spet tuhtamo itd… in iščemo izhode. Ko zagato rešimo, pripovedujemo sebi in/ali drugim, kako je stvar potekala. Smo v fazi obnove. Čez čas potegnemo ven le povzetek, ko nas ne bremeni več in ko vemo, zakaj smo to doživeli. Še malo časa mora miniti, pa izvemo tudi, kaj naj s to izkušnjo počnemo. Pridemo do nauka.

Ko se naučimo probleme reševat na aktivni način, pride čas, ko se na aktivni način kar sami rešujejo. Od lekcije do nauka se pot skrajša na par minut (ali ur ali dni).

Napsha, želim ti veliko lepega v novem domu!

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Vesna wrote:

Ne govorim o tem, kar ti pišeš.

?????
Komentiral sem tvoje pisanje o tem, kaj se dogaja po smrti, sestavo različnih teles itd. O tem pač si pisala. Poanta pa ni bila v tem, da ni tako, kot praviš, ampak sem le navajal razloge, zakaj ni nujno, da bi bilo tako. Konec koncev je tudi krščanstvo premoglo kup mistikov, pa so stvari videli drugače, kot “tisti tvoji”.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

_alesh_ wrote: Tadej -> Percepcija pomeni čutno dojemanje predmetnega sveta oziroma čutno zaznavanje, kajne. Kaj pa mentalna in kolektivna raven?

Kolektivna raven: Povezani smo s skupno zavestjo – karkoli prispevaš vanjo, vpliva na vse in karkoli kdo drug prispeva vanjo, vpliva nate.

Mentalna raven: Miselna, razumska raven, ki pa to v resnici nikoli ni v celoti, saj je vsaka misel naslonjena na čustvo, ki ga gojimo do objekta/subjekta mišljenja.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

tadej pretner wrote:

ampak sem le navajal razloge, zakaj ni nujno, da bi bilo tako. Konec koncev je tudi krščanstvo premoglo kup mistikov, pa so stvari videli drugače, kot “tisti tvoji”.

Kdo je že omenil tisti film, ko je pleme stalo na obali, pa je videlo le valove Kolumbovih ladij? Poglavar, edini sposoben videti ladje, pa je moral ljudstvu razložiti/opisati videno, da je v njihovem zaznavanju in umu napravil “teren”, da so jih kasneje zagledali vsi.

Bog si ga vedi, kaj imamo “pred nosom” mi, pa tega ne vidimo, ne zaznamo. Pa ti potem pride “poglavar”, pa enemu napravi platz za to…nekomu drugemu pa drug poglavar napravi platz za ono. Čez čas pa je ladja ladja vsem

Kaže da se filozofska nedelja končuje

Lepo je če deliš

[Vesna]

tadej pretner wrote:

Vesna je napisal/a:

Ne govorim o tem, kar ti pišeš.

?????
Komentiral sem tvoje pisanje o tem, kaj se dogaja po smrti, sestavo različnih teles itd. O tem pač si pisala. Poanta pa ni bila v tem, da ni tako, kot praviš, ampak sem le navajal razloge, zakaj ni nujno, da bi bilo tako. Konec koncev je tudi krščanstvo premoglo kup mistikov, pa so stvari videli drugače, kot “tisti tvoji”.

Dve poti sta. Mistična in znanstvena (okultna). Pot mistikov pelje s pomočjo čustev direktno v intuicijo. Obide um. Mistik pri najboljši volji ne more narisat zemljevida, ki bi naslednjim generacijam razkrival in osvetljeval pot. Opiše občutja, ki so ga vodila naprej. Z vzvišenimi izrazi želi opisati neopisljivo. Več ne gre.

Okultna pot je pot razodevanja. Nerazumljivo preglodaš do razumetja, nato do dojetja. Ko se usidraš na abstraktni mental, zmoreš uporabit nižji um kot orodje, ker ne izhajaš več iz njega, temveč rešuješ naloge skozi njega. Točno lahko opišeš prehojeno pot in s tem pustiš za sabo uporabne zemljevide.

Tale primerjava mi prihaja naprej. Vzemimo, da je današnja uradna znanost na pragu odkritja notranjosti fizičnega telesa. O površini kože, o laseh in nohtih, o prvih centimetrih telesnih votlin že ve vse. O kosteh in mišicah pravilno sklepa, čeprav do strukture še ni prišla. Nič še ne ve o notranjih organih. Kar pa ne pomeni, da tega ne ve nihče drug. No, in nekdo, ki se je lotil razkrivanja drobovja, ti pove nekaj malega o osnovnih organih. Pa praviš, da mogoče imamo jetra, mogoče ne. Zato ker tega ne podpirajo vse teorije. Poveš, kaj uradna znanost najnovejšega ve o telesnih votlinah, četudi do drobovja še ni prišla. Verjamem, da bo! Ampak ne bom zdaj čakala, da me znanstveniki razsvetlijo, če lahko napredujem po varnih zemljevidih že davno odkritih ‘organov’.

Ravni in podravni Sončnega sistema s telesi duše in osebnosti, so le topografija celovitega človeka. Šele iz tega izhaja, recimo anatomija in fiziologija. Sestava človekovih energijskih teles se ne menja, enako kot je anatomija skozi tisočletja enaka, pa če v to verjamemo ali ne.

Kar se tiče gotovosti v to, kar pripovedujem, gre do ene meje za izkušnje, kar je čez, pa gre za globoko verjetje in spoštovanje inteligence, ki je to ustvarila. O tem, česar nisem izkusila, pripovedujem bolj v pogonjiku.

Lepo je če deliš

[Lilly]

Vesna wrote:

Dve poti sta. Mistična in znanstvena (okultna). Pot mistikov pelje s pomočjo čustev direktno v intuicijo. Obide um. Mistik pri najboljši volji ne more narisat zemljevida, ki bi naslednjim generacijam razkrival in osvetljeval pot. Opiše občutja, ki so ga vodila naprej. Z vzvišenimi izrazi želi opisati neopisljivo. Več ne gre.

Okultna pot je pot razodevanja. Nerazumljivo preglodaš do razumetja, nato do dojetja. Ko se usidraš na abstraktni mental, zmoreš uporabit nižji um kot orodje, ker ne izhajaš več iz njega, temveč rešuješ naloge skozi njega. Točno lahko opišeš prehojeno pot in s tem pustiš za sabo uporabne zemljevide.

Jaz bi pa od tu nadaljevala še v eno drugo smer. Iz te razlage se mi nekako rišejo vzporednice z različnimi pristopi v psihoterapiji. Večina jih sledi okultni poti, saj razvijajo številne tehnike in metode za razvozlavanje, tolmačenje, razlaganje, … strukture človekove osebnosti in vsega dogajanja v njegovem življenju. Obstaja pa tudi nekaj pristopov, ki se od tega zelo distancirajo in se celo otepajo česarkoli drugega kot zgolj osredotočanja na “tu in zdaj”. Tak način je najbolj doma v vzhodnih kulturah, na primer na Japonskem. Sila zanimivo pa je biti priča stika zahodnjaka s takim pristopom. Od večnega pričakovanja težkega dela na sebi in svetega prepričanja, da nas le to lahko osvobodi, smo kar malo zmedeni, ko ustvari terapevt s svojo navidezno pasivnostjo vzdušje, v katerem dobiš občutek, da je čisto vse v redu in prav… tudi če bomo tri dni sedeli v tišini in se niti pogovorili ne o enem samem problemu… To pa ne pomeni, da s tem res nič ne naredimo, morda pač na zavedni ravni ne in morda se narejenega zgolj ne zavedamo (takoj). Ob kakšnih ljudeh imam občutek, da sama njihova prisotnost neskončno dobro vpliva na mene, saj jih nezavedno sprejmem kot vzor – česar pa se zavedam, so vse tiste zablode in moje napake, ki jih v njih ne morem zrcaliti in me zato spomnijo, kaj še moram popraviti.

S tem bi rada povedala, da tudi tisti mistiki vseeno imajo moč za širjenje pozitivnega, za vzpodbujanje napredka… Mogoče nam je zaradi kulture le bolj na kožo pisano, ampak zdi se mi, da pa vseeno hitreje stopamo po poti osebnostnega oz. duhovnega razvoja, če sebe poskušamo čimbolj razumeti. Pa seveda ob tem včasih popustiti, narediti čisto nič in s tem ogromno opraviti.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki