Umirajoči; umrli

[tadej pretner]

Napsha wrote:

Aja, pa se vprasanje, v koliki meri pa je dusa, ki zapusti fizicno telo zdej odvisna od dozivljanj svojih bljiznjih?

Kaj več, kot sem napisal zgoraj, pravzaprav ne morem povedati. Če velja “pravilo” – kakor zgoraj, tako spodaj, kar pomeni, da se stvari na vseh ravneh dogajajo po enakih zakonitostih, lahko rečemo takole:
– ko je človek recimo na nekoga jezen, je subjekt/objekt njegove jeze sidrišče dela njegove energije, dokler mu ne odpusti;
– Po tej logiki je nerazpadlo astralno telo (torej a. telo, ki ni razpadlo zaradi čustvenega impulza umirajočega, ki je bil posledica žalosti bližnjih) sidrišče dela energije duše, s tem, da prav gotovo obstaja več mehanizmov, kako bo duša to energijo dobila nazaj. En mehanizem je gotovo “posredovanje” drugih ljudi iz fizične ravni (primer: astralna lupina se je pojavljala na mestu, kjer je bilo skrito truplo umorjenega, ko pa je bilo truplo najdeno in cerkveno pokopano, se je njeno “pojavljanje” nehalo), gotovo pa obstajajo tudi spontani načini in mehanizmi, ki jih sproži duša paralelno z zorenjem. Glede tega lahko, pod pogojem, da velja kakor zgoraj, tako spodaj, primer iz fizične ravni: človek ima lahko recimo razcepljene in konfliktne sestavne dele ega, a se mu z vsakim “problemom” sploh ni treba ukvarjati – ko v telo v večji meri naseli zavest in torej začne delovati zavestneje, se začnejo elementi ega, ki so bili v konfliktu, spontano usklajevati.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Vesna wrote:

Kakšna filozofsko obarvana nedelja nam ne more škodit. Že ime pove, da se v nedeljo ne sme delat, zato da se lahko časti Boga. Se tudi po filozofsko da Bogu peti čast in slavo, a ne?

Objektivno – subjektivno, to je zdaj vprašanje.

Vsi se bomo strinjali, da obstaja objektivni svet, ki ga zaznamo s petimi čuti. Za vse nas je položaj Slovenije enak, v južni Evropi na tej in tej zemljepisni širini…..Drevo, solata, muca, hiša…. in vse, kar je dosegljivo s fizičnimi čutili, je v fizičnem svetu objektivna stvarnost.

Torej je subjektivno vse tisto, kar fizičnim čutom ni dosegljivo. Logočno!

Vesna, toplo priporočam, da si ogledaš katerega od duhovnih filmov, nastalih v zadnjih letih. Predvsem recimo film, ki so ga Hrvati naslovili z “Koji kurac uopče znamo!?” V njem sodelujejo s svojimi pogledi največji umi današnjega časa in razlagajo, kako doživljamo tisto, kar imamo za objektivno materialno realnost. Če se ti ljubi brati, ti podajam podrobnejšo razlago:

Materija je sestavljena iz atomov, sestava atoma kot takšna, pa je pretežno prazen prostor, čeprav “napolnjen” z nesluteno količino energije. Bit materialnega sveta je torej nefizična. Glede na to, da to velja tudi za materialno sestavo človeka, lahko rečemo, da hkrati živimo v več svetovih – materialnem svetu, kakršnega vidimo, v svetu atomov, svetu čistega duha, ne smemo pa pozabiti niti našega notranjega sveta, saj bistveno vpliva na percepcijo zunanjega. Tisto, kar percepiramo kot materialni svet, je prostorsko in časovno “urejeno” polje elektromagnetne (EM) energije, pretežno determinirane oblike in dovolj velike gostote, da jo lahko zaznamo z očesom. A za nas je resničnost tisto, kar nam sporočajo naši čuti, predvsem oči, ta resničnost pa je očitno na večih ravneh pogojena.
Kako doživljamo nek predmet, recimo nek sadež? – Preko podatkov, ki jih dobimo skozi naša čutila. Oko zazna EM polje sadeža, oziroma fotone, ki se reflektirajo od sadeža, ga prenese na mrežnico, hkrati pa možgani aktivirajo vse spomine, čustva in prepričanja, povezana s tem sadežom. V vidnem živcu se potem skup teh impulzov pretvori v tisto, kar vidimo. Zaradi molekul, ki jih sadež širi v okolje, začutimo njegov vonj, njegove kemijske spojine pa tedaj, ko vanj ugriznemo, povzročajo električno-informacijske tokove, ki jih preko jezika dešifrirajo možgani, kar prepoznamo kot okus. Če sadež primemo, začutimo preko stika s kožo njegovo obliko. Celostno spoznanje o sadežu torej dobimo, ko naši možgani predelajo to množico impulzov in v bistvu ne vidimo realnosti same po sebi, temveč sliko realnosti, kakršno je nastala v naši glavi na osnovi podatkov, ki smo jih prejeli s čuti in predhodno shranjenih asociacij, ki so se na opazovani object/subjekt nanašale.
Kar se tiče splošne percepcije materialne realnosti velja, da zaznavamo realnost, ki smo jo s svojimi čuti sposobni zaznati, realnost, katere zaznavo dopuščajo naša prepričanja in hkrati realnost , ki jo želi videti naš čustveni svet.
Na našo zaznavo vplivajo:
– Prirojene posebnosti, ki vplivajo na način naših odzivov na zunanje dražljaje (temperament, vpliv staršev in izkušnje/posebnosti prejšnjih inkarnacij.
– Prirojeni načini delovanja percepcije, vezani na prostor in čas, ki v možganih razporejajo različne podatke! Vendar pa zaznava otrok, tam nekje do tretjega leta starosti, realnost precej drugače kot odrasel človek, saj začne opravljati percepcija, oprta na prostor in čas, vidnejšo vlogo šele pri določeni stopnji razvoja. To je povezano z dejstvom, da do tretjega leta starosti v otrokovih možganih praktično ne zaznamo beta ravni aktivnosti.
– Sociološki moment – mnenja in znanje drugih, ki so vplivala na izgrajevanje našega odnosa do objekta/subjekta percepcije.
– Psihološki moment, ki je odvisen od vseh preostalih faktorjev, pomembnih za izgradnjo naše osebnosti, od njih pa je odvisno, kakšna čustva, misli in predstave bo v nas vzbudil neki objekt/subjekt percepcije. Načeloma precej jasno vidimo stvari, katerim v življenju dajemo prioriteto, nekaterih podrobnosti pa npr. zaradi predsodkov ali vnaprejšnjih sodb sploh ne opazimo.

V prejšnjem postu sem že omenil, da naši možgani obdelajo vsako sekundo okoli 400 milijard bitov informacij, zavedamo pa se jih le okoli 2000 bitov. In naša čustva so tista, ki “se odločajo”, na katere informacije bomo usmerili pozornost – predvsem gre za stvari, za katere imamo v dolgoročnem spominu shranjeno prepričanje, da so pomembne. Pravzaprav smo podobni radijskemu sprejemniku, ki iz množice signalov/programov, ki so ves čas v etru, sprejema le tistega, na katerega je nastavljen njegov potenciometer. Našo zavest odpre novim tipom in ravnem percepcije le novo znanje. Znanje pa ni zgolj informacija, temveč tudi njeno razumevanje in izkušanje.
Iz navedenega torej lahko zaključimo sledeče:
Človekova zaznava materialne resničnosti, ki je najtesneje povezana s pojmoma prostor in čas, ne ustreza tistemu, kar materialna resničnost v resnici je, pač pa je način percipiranja realnosti prirojen, povezan z razumevanjem in torej izhaja iz načina delovanja naših možganov. Če želimo razširiti percepcijo, moramo premakniti meje svojega znanja.

V kontekstu mehanizmov zaznave se dotaknimo še zaznavnih anomalij, kakršne so iluzije. Pri iluzijah pa gre za realne dražljaje, ki pa so zmotno interpretirani. Do njih pride najpogosteje zaradi močnih čustvenih stanj, prepričanj, želja in pričakovanj. Sprožijo pa jih lahko tudi nekateri dražljaji, ki so po svoji naravi takšni, da sprožijo v možganih napačne načine povezovanja informacij, kar se odraža v zmotni interpretaciji.

V filmu, ki sem ga omenil, kvantni fiziki o “objektivni” zaznavi fizične realnosti pravijo tole: Ko je Kolumb odkril Ameriko oziroma ko se je z ladjam približeval kopnu, tamkajšnji indijanci ladij sploh niso videli, ker v njihovih prepričanjih kaj takšnega ni moglo obstajati!!!! Videli so le valove, ki so jih ladje naredile.

Sama se odloči, ali jim boš verjela, ali ne.

Vesna wrote:

Iz tega sledi, da objektivno stvarnost dojemamo znotraj tiste ravni bivanja, kjer je končna postaja nosilca zavesti. Zdaj s fizičnim telesom zaznavamo fizični svet kot objektivno stvarnost. Ko telo ob smrti zapustimo, postane nosilec zavesti za kratek čas etrsko telo, ki ima tudi svoje čute, s katerimi etrski nivo dojemamo kot objektivno stvarnost. Vse ostalo je še vedno notranje – subjektivno. Po razpadu etrskega telesa zavest prenesemo na astralno telo, in s čutili tega telesa čustveni nivo doživljamo kot objektivno stvarnost. Isto se dogaja na konkretno-mentalnem nivoju. Tudi nivo miselnih kalupov je naša objektivna stvarnost takrat, ko je nosilec zavesti nižje mentalno telo. Po razpadu tega telesa postane za kratek čas objektivna stvarnost svet duše, ampak to je že druga zgodba. Ob vsakem prehodu se dobesedno rodimo v višji nivo zavedanja, prejšnjega pa doživljamo kot da smo se zbudili iz sanj.

Pa ni potrebno glih umret, da bi se človek hotel zavedati ‘neobjektivnih’ notranjih svetov kot objektivnih. Edini pogoj je, da zna uporabljat čutila vseh ostalih teles. Da jih bo znal uporabljat, se mora od osebnosti najprej de-identificirat.

Pri tem je lahko čist kanal kot Jakob Lorber, ki je pisal po notranjem nareku, med drugim tudi o življenju na drugoh planetih našega sončnega sistema in o življenju na Luni. Ni pisal o fizični ravni bivanja in zavedanja! Na mentalni, astralni in etrski ravni je vse polno prebivalcev. O teh prebivalcih je pisal.

No, pa imamo filozofsko nadaljevanje nedelje

Glede na pasti zaznave grobe fizične realnosti je jasno, da je pri finejših plasteh subjektivni moment še toliko večji, zato je verjetno boljše, da rečeš, da so gornje faze selitve zavesti po smrti sad prepričanj te in te filozofije, pa ne bo imel nihče nobenih pripomb, sporno pa je gornje navedbe obravnavati kot neizpodbitno dejstvo.

Precej časa je že, odkar sem bral Lorberja, a v spominu imam, da je pisal konkretno o življenjskih pogojih na Luni, ki niso bili omejeni zgolj na to in to raven.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Marina wrote: Tadej ko boš lahko, daj še men odgovori prosim.Velikokrat se sliši al pa govori ,da duša ni šla čez , torej je na nek način ostala tu . Če fizično telo potrebuje energijo za svoj obstoj, kaj pa vzdržuje duše al je lahko popolnoma neodvisna od vsega . Večkrat sem slišala, da so ti prehodi omejeni in da tisti ,ki je sposoben spremljanja duše, ima določeno pot ,do kod lahko gre naprej pa so ta vrata zaprta. Kaj je tu res.

Osebno menim, da se zgodi sila redko ali nikoli, da duša ne bi šla čez. Da je torej tisto, kar ostane tu, astralna lupina. Razlika med energijskim napajanjem duše in astralne lupine je verjetno v tem, da dušo napaja individualni duh (v ozadju pa seveda tudi univerzalni duh), vprašanje pa je, ali astralna lupina dobiva dovolj energije iz univerzalnega polja. Prav mogoče, da ne in da za preživetje potrebuje energijo pozornosti ljudi – zato včasih takšne lupine delajo pizdarije (da jih opazimo, s tem pa jim damo energijo)- Ampak to verjetno ni univerzalno pravilo. Najbrž obstaja več meanizmov napajanja teh lupin.

Tamle zgoraj, ko sprašuješ kaj je tu res, ti pač ne morem odgovoriti, ker gre za subjektivna dojemanja posameznikov, ki to opisujejo, vprašanje pa je, kako blizu so nekemu objektivnemu stanju. To je razlog, da recimo še nikoli v lajfu nisem prebral nobene knjige tipa Potovanje duš, ali kaj podobnega. Stvari, ki jih prepoznavam kot verjetna dejstva, preprosto iščem drugje.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

Napsha wrote:
Jst ne vem nc o stanju duse, ko zapusti fizicno telo, pa se bom vseeno mal prikljucila debati, ker se mi zdi res super in tud mislim, da bi take debate mogle biti zelo sestavni del zivljenja. Priprava na smrt se mi zdi zlo pomembna

Ja – priprava na smrt je pravzaprav v veliki meri UČITI SE ŽIVETI v skladu z “zakoni Univerzuma, Narave, Najvišjega…” . Saj bi človek ne potreboval danes se obremenjevati s smrtjo, ki itak pride, ko je njen čas. Gre bolj za to, da ob smrti nepreklicno vsi enako moramo skozi to, kar za življenja lahko napravimo že “prostovoljno, svobodno” – a se večinoma temu izognemo ali pa ne “dojamemo”, cel paket pa itak ne zmoremo.

In tak nas smrt prisili v izpuščanje in širjenje, česar za življenja prostovoljno ne sprejmemo. Vse je naša last, vse je obdano z mejami, pravili, pričakovanji itd…, mi smo pa itak epicenter našega Sveta sami sebi.Kaka neznosna in nevzdržna ideja se je predati Bogu – pa dobro izkušamo vsaj ženske, kakšna Sila je Narava – nas porodni popadki nesfrizirano soočijo z njo. Vsako upiranje in trepetanje pred njo nam povzroča bolečine in težave, medtem ko nam zaupanje in predaja vse skupaj olajša in poenostavi.

Mislim,da je vse skupaj mnogo bolj “odlično in preprosto” urejeno, kot si sploh drznemo zamisliti.

Lp

Lepo je če deliš

[Vesna]

Oj, joj, joj, Tadej, pa kaj zastopiš drugače, kot je mišljeno?

Nikjer se ne spotikam ob sestavo fizične materije. Seveda je iz atomov, ti so iz energije take in take frekvence. Da dojemamo fizično realnost zelo individualno, je tudi res. Ampak nisem govorila o tem!

Za ponazoritev, o kakšni niansi realnosti je tekla beseda:

Skupina gre na sprehod po nekem drevoredu. Obliko in velikost dreves bomo vsi videli isto! Če je drevo veliko tri metre, mi ne moreš trdit, da je samo pol metra, ker se tebi zdi tako majčkeno.

Tudi nikjer nisem omenila, da je fizična realnost, kot jo zaznavamo, vsa stvarnost v širnem vesolju. Seveda ni. Celo napisala sem, da zaznavamo še drugačne nivoje kot realnost, ne samo fizis. Če sem hotela naslikat razliko med subjektivnim in objektivnim, sem jo tako, kot jo opažam z drugimi čuti, ne s fizičnimi. To sem tudi jasno povedala in zame pomeni vedenje, ne verjetje. Nič hudega, če ne verjameš. Še bolje da ne, ker mora vsak sam pridit do spoznanj.

Zakaj dojemamo energijo na različnih nivojih različno? Zato, ker je vsak nivo bivanja pod nekim drugim zakonom (v okviru vrhovnega zakona vibracije) in ima vsak svojo gostoto. Naša energijska telesa so prav tako iz materije taistih nivojev. Čutila teh teles so tista, ki nam podajajo sliko zunanjega sveta. Zdaj pa, če trenutno živimo na mentalni ravni, dojemamo misli kot objektivno realnost. Isto realnost si delijo še ostali prebivalci nižjega mentala, dokler so tu. Dokler smo v fizičnem telesu, je pač to naša realnost. Govorim o vprašanju: kaj, ti pa o kako.

Lepo je če deliš

[Napsha]

Hvala Tadej in Irena za komentar na mojo jutranjo posto in tud vsem ostalim za zanimivo branje, jst se danes selim iz enega stanovanja v drugo in bom verjetno par dni brez interneta, potem se bom pa z veseljem spet prikljucla vasi druzbi!

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Vesna wrote: Oj, joj, joj, Tadej, pa kaj zastopiš drugače, kot je mišljeno?

Nikjer se ne spotikam ob sestavo fizične materije. Seveda je iz atomov, ti so iz energije take in take frekvence. Da dojemamo fizično realnost zelo individualno, je tudi res. Ampak nisem govorila o tem!

Za ponazoritev, o kakšni niansi realnosti je tekla beseda:

Skupina gre na sprehod po nekem drevoredu. Obliko in velikost dreves bomo vsi videli isto! Če je drevo veliko tri metre, mi ne moreš trdit, da je samo pol metra, ker se tebi zdi tako majčkeno.

Tudi nikjer nisem omenila, da je fizična realnost, kot jo zaznavamo, vsa stvarnost v širnem vesolju. Seveda ni. Celo napisala sem, da zaznavamo še drugačne nivoje kot realnost, ne samo fizis. Če sem hotela naslikat razliko med subjektivnim in objektivnim, sem jo tako, kot jo opažam z drugimi čuti, ne s fizičnimi. To sem tudi jasno povedala in zame pomeni vedenje, ne verjetje. Nič hudega, če ne verjameš. Še bolje da ne, ker mora vsak sam pridit do spoznanj.

Zakaj dojemamo energijo na različnih nivojih različno? Zato, ker je vsak nivo bivanja pod nekim drugim zakonom (v okviru vrhovnega zakona vibracije) in ima vsak svojo gostoto. Naša energijska telesa so prav tako iz materije taistih nivojev. Čutila teh teles so tista, ki nam podajajo sliko zunanjega sveta. Zdaj pa, če trenutno živimo na mentalni ravni, dojemamo misli kot objektivno realnost. Isto realnost si delijo še ostali prebivalci nižjega mentala, dokler so tu. Dokler smo v fizičnem telesu, je pač to naša realnost. Govorim o vprašanju: kaj, ti pa o kako.

Ko človek ve, kako, mu je jasno, zakaj je kaj vprašljivo.
Poglej, ravno za to, ker vem, kako percipiramo resničnost, se ne morem povsem strinjati, da živimo na mentalni ravni. Znanstveniki, ki raziskujejo človekovo zavest, so namreč prišli do sila nenavadnih odkritij, povezanih z našimi odzivi na zunanje dražljaje. Pravijo, da svet sicer zaznavamo čutno in da pride potem, ko čuti zaznajo nek dražljaj, do aktivacije živčnih celic (nevronov) v našem živčevju, šele cca 500 ms kasneje pa se dražljaja zavemo!!! Naša percepcija na mentalni ravni je torej posledica prvotnega čustvenega vtisa. In to je med drugim glavni razlog, da racionalen način presoje ne moreme biti objektiven. Zato, ker so vrata zaznave čustvena, se med drugim skrivamo tudi za obrambnimi načini vedenja. Sicer pa je naša percepcija naučena!!!!!!! Poleg prirojenega načina percepcije nanjo vpliva psihološki in sociološki moment. Ker je tako, je imela recimo ženska, ki je bila v obdobju baroka prepoznana kot lepa, 30 kg več kot tista, ki je kot lepa prepoznana danes.
In isti štosi so na finejših ravneh. Zaradi naučene percepcije lahko takšne posmrtne faze, kot jih opisuješ, “vidi” le nekdo, ki je odraščal v okolju, ki mu je takšna filozofija blizu, če jih boš razlagala ljudem kakšne tretje vere, te bodo pa čukasto gledali in ti razložili svojo “resnico”.

S percepcijo pa se dogaja še nekaj na kolektivni ravni, saj se spreminja (nimam pojasnila, zakaj). Pisani teksti, starejši od cca 2000 let recimo vsi po vrsti morje opisujejo kot zeleno. Se pravi, da ga je takrat folk zelenega videl.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki