Umirajoči; umrli

[tadej pretner]

Irena wrote:

Zdravo!

Ob prehodu iz enega “sveta” v drugi se različno in v fazah “razgrajujejo plasti” bitja. Prosim za podrobnejšo razlago . Kako poteka ta proces? Način, čas, vsebina……

Kako dušo lahko mi “od tu” v tem procesu “podpremo” med umiranjem, do in po pogrebu?

Irena

Matr, sem en dolg komentar že napisal, pa se je izgubil, ker mi je vmes crknil internet (imam brezžičnega in konstantne težave, kadar sneži). Torej – stvari, po katerih sprašuješ, so v bistvu pomembne bolj ali manj le v zvezi s kremacijo. In kdo ti jih sploh lahko natančno razloži? Najbrž nihče. Nazadnje ponavadi sprejmemo neko filozofijo, ki se nam zdi najbolj verjetna in mislimo, da vemo.
Pri umirajočih je pomembneje nekaj drugega, kar je v tejle temi že bilo omenjeno – umirajoči človek ima spontano potrebo po zapiranju energijskih krogov (vrnitve energije iz sidrišč, kjer je imel fiksirano (zamere, slaba vest, občutek krivde …). In žalost svojcev ob njegovi smrtni postelji takšne odprte kroge ustvarja. V skrajnem slučaju se zgodi, da se kot odziv na to žalost v njegovem astralnem telesu pojavi tak čustven naboj, da le to potem fizično smrt preživi – potem govorimo o duhu oziroma tem, da duša “ni mogla čez”. A ni tako. Čez je že šla, ampak tako kot imamo za življenja sidrišča energije v določenih subjektih/objektih, ima verjetno lahko tudi duša takšna energijska sidrišča v tovrstnih “bitjih” in torej na nek način ni celovita.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Vesna]

tadej pretner wrote: Torej – stvari, po katerih sprašuješ, so v bistvu pomembne bolj ali manj le v zvezi s kremacijo. In kdo ti jih sploh lahko natančno razloži? Najbrž nihče. Nazadnje ponavadi sprejmemo neko filozofijo, ki se nam zdi najbolj verjetna in mislimo, da vemo.
Pri umirajočih je pomembneje nekaj drugega, kar je v tejle temi že bilo omenjeno – umirajoči človek ima spontano potrebo po zapiranju energijskih krogov (vrnitve energije iz sidrišč, kjer je imel fiksirano (zamere, slaba vest, občutek krivde …). In žalost svojcev ob njegovi smrtni postelji takšne odprte kroge ustvarja. V skrajnem slučaju se zgodi, da se kot odziv na to žalost v njegovem astralnem telesu pojavi tak čustven naboj, da le to potem fizično smrt preživi – potem govorimo o duhu oziroma tem, da duša “ni mogla čez”. A ni tako. Čez je že šla, ampak tako kot imamo za življenja sidrišča energije v določenih subjektih/objektih, ima verjetno lahko tudi duša takšna energijska sidrišča v tovrstnih “bitjih” in torej na nek način ni celovita.

Se tudi zgodi, da sprejmemo neko filozofijo, ki nam je bližja kot druge.

Je pa kar velika razlika med ‘misliti’ in med ‘vedeti’.

Ker poglej, pri raziskovanju notranjih svetov obstajajo zakonitosti, podobno kot pri usvajanju običajnega znanja. Npr. osnov kemije se bom naučila iz učbenikov, ki so jih napisali kemiki. Znanje bom poglabljala s poskusi, ga dopolnjevala in nadgrajevala, dokler ne bom usposobljena za samostojno delo na tem področju.

Popolnoma isti je princip spoznavanja svojih (in božjih) globin. Najprej se učim iz knjig in pričevanj, ki so jih napisali tisti, ki izkušenjsko vedo, česar jaz še ne vem. Znanje poglabljam z meditacijo, izkušnje (=pokrajino) primerjam z “zemljevidi” vidcev in modrecev, ki poti in stranpoti poznajo bolje kot jaz. Ne narobe razumet, ne gre za kopiranje tujih izkušenj. Hodim po lastni pokrajini, le z zemljevidi vidcev si pomagam.

Imam občutek, da je znanje modrih danes kar razvrednoteno. Kot da nihče do zdaj /pred nami ni prišel do razsvetljenja. Jaz se pa zanesem na stara znanja. Hvala bogu, mi ni treba vse od začetka tavati v temi, ker imam zelo uporabne zemljevide. Komu naj sploh verjamem, če ne zemljevidom modrih izkušenih starcev? Prav ti stari mojstri so mi druge svetove zelo dobro razložili. Ko se to znanje spoji z izkušnjo, ne gre za verjetje (=mislim da je tako), temveč za vedenje.

Ko človek ve, kako je sestavljen in kako deluje, je isto kot bi poznal anatomijo in fiziologijo. Nič mi ni treba na novo odkrivat, ker je že vse odkrito! Z izkušnjami lahko samo potrdim, iz katerih teles je osebnost in kako izgledajo. Ker pa lahko ta nižja telesa opazuješ le z nečim finejšim, je izhodišče opazovanaj znotraj duše. Ta je vedno celovita.

Astralno oz. čustveno telo vedno preživi fizično smrt. Glede na razvitost posameznika je krajši ali daljši čas v čustveni sferi, kjer rešuje zamere, pričakovanja, krivdo in slabo vest, nakar umre in nosilec zavesti postane tisto telo, ki je takoj za astralom in po gostoti malce finejše. To pa je telo konkretnega mentala (nižji um), s katerim bivamo v krščanskih nebesih in rešujemo zagonetke miselnih tvorb, ki so nas za časa utelešenja vodile in/ali omejevale.

Res obstajajo tudi olupki astralnih teles, ki lahko samostojno živijo naprej. Prav te astralne olupke med drugim opisuje Pavel Matej Rak v svoji trilogiji o obsmrtnih izkušnjah. Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Egipčanska knjiga mrtvih, pa Usoda duš, te knjige govorijo o nivojih bivanja in zavedanja. Dobro je, da smo na smrt pripravljeni in da vemo, kaj se takrat dogaja. Da ne bomo takšni ko ena stara gospa, ki je po odklopu iz fizičnega telesa lebdela v preostalih energijskih telesih nad posteljo in ni mogla verjet, da še vse vidi, vse spremlja in se čudi, da je to sploh mogoče.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Vesna wrote:

Se tudi zgodi, da sprejmemo neko filozofijo, ki nam je bližja kot druge.

Je pa kar velika razlika med ‘misliti’ in med ‘vedeti’.

Ker poglej, pri raziskovanju notranjih svetov obstajajo zakonitosti, podobno kot pri usvajanju običajnega znanja. Npr. osnov kemije se bom naučila iz učbenikov, ki so jih napisali kemiki. Znanje bom poglabljala s poskusi, ga dopolnjevala in nadgrajevala, dokler ne bom usposobljena za samostojno delo na tem področju.

Popolnoma isti je princip spoznavanja svojih (in božjih) globin. Najprej se učim iz knjig in pričevanj, ki so jih napisali tisti, ki izkušenjsko vedo, česar jaz še ne vem. Znanje poglabljam z meditacijo, izkušnje (=pokrajino) primerjam z “zemljevidi” vidcev in modrecev, ki poti in stranpoti poznajo bolje kot jaz. Ne narobe razumet, ne gre za kopiranje tujih izkušenj. Hodim po lastni pokrajini, le z zemljevidi vidcev si pomagam.

Imam občutek, da je znanje modrih danes kar razvrednoteno. Kot da nihče do zdaj /pred nami ni prišel do razsvetljenja. Jaz se pa zanesem na stara znanja. Hvala bogu, mi ni treba vse od začetka tavati v temi, ker imam zelo uporabne zemljevide. Komu naj sploh verjamem, če ne zemljevidom modrih izkušenih starcev? Prav ti stari mojstri so mi druge svetove zelo dobro razložili. Ko se to znanje spoji z izkušnjo, ne gre za verjetje (=mislim da je tako), temveč za vedenje.

Ko človek ve, kako je sestavljen in kako deluje, je isto kot bi poznal anatomijo in fiziologijo. Nič mi ni treba na novo odkrivat, ker je že vse odkrito! Z izkušnjami lahko samo potrdim, iz katerih teles je osebnost in kako izgledajo. Ker pa lahko ta nižja telesa opazuješ le z nečim finejšim, je izhodišče opazovanaj znotraj duše. Ta je vedno celovita.

Astralno oz. čustveno telo vedno preživi fizično smrt. Glede na razvitost posameznika je krajši ali daljši čas v čustveni sferi, kjer rešuje zamere, pričakovanja, krivdo in slabo vest, nakar umre in nosilec zavesti postane tisto telo, ki je takoj za astralom in po gostoti malce finejše. To pa je telo konkretnega mentala (nižji um), s katerim bivamo v krščanskih nebesih in rešujemo zagonetke miselnih tvorb, ki so nas za časa utelešenja vodile in/ali omejevale.

Res obstajajo tudi olupki astralnih teles, ki lahko samostojno živijo naprej. Prav te astralne olupke med drugim opisuje Pavel Matej Rak v svoji trilogiji o obsmrtnih izkušnjah. Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Egipčanska knjiga mrtvih, pa Usoda duš, te knjige govorijo o nivojih bivanja in zavedanja. Dobro je, da smo na smrt pripravljeni in da vemo, kaj se takrat dogaja. Da ne bomo takšni ko ena stara gospa, ki je po odklopu iz fizičnega telesa lebdela v preostalih energijskih telesih nad posteljo in ni mogla verjet, da še vse vidi, vse spremlja in se čudi, da je to sploh mogoče.

Vesna, v prvi fazi sem tvoj prvi prispevek zgolj preletel in sem dejansko komentiral zgolj Ireninega. Ampak kaže, da si se v mojem komentarju prepoznala, poleg tega je pa res tudi to, da zelo z rezervo jemljem »suvereno« pisanje o presežnih stvareh, zato bom tale tvoj post temeljiteje komentiral – ne zato, da bi te o čemerkoli prepričal, ampak zgolj zato, da pojasnim, zakaj ne delim tvojega mnenja.

O objektivnosti presoje realnosti:
– Odkritja kvantnih fizikov se ujemajo s trditvami nekaterih filozofij, ki govorijo o tem, da v svetu idej vse že obstaja, živimo pa realnost, ki je skladna z našimi najglobljimi prepričanji. Zato je normalno, da angeli obstajajo v realnosti tistih, ki vanje verjamejo, v realnosti tistih, ki vanje ne verjamejo, jih pa ni. Doživljanje enih in drugih je torej subjektivno, ne objektivno.
– Ne razumem, kaj misliš s tem ko praviš, da je duša celovita. Duša naj bi se vedno inkarnirala v osebo z enakim temperamentom, kar kaže na obstoj individualnega duha, ki jo usmerja k specifičnem razvoju. Če je tako, nikoli nihče ne more delovati nepogojeno, ampak le razmeroma nepogojeno. Ko namreč delujemo »izven« konteksta ega, je gonilo našega delovanja duša, ki pa je do neke mere pogojena z izkušnjami prejšnjih inkarnacij, saj veljajo zakoni narave tudi v kontekstu človekovega duhovnega razvoja (kar je nižje, je enako višjemu …), zato ima sama po sebi tudi pečat individualnosti, specifičnih potreb, sposobnosti … Nič se ne spremeni, ko je kdo razsvetljen – primerjaj izjave razsvetljenih in videla boš, da imajo individualni pečat, poleg tega pa se pogostokrat ne ujemajo. Verjetno si je hinduistično filozofijo o tem, da se lahko duša inkarnira nazaj na živalsko raven, izmislil kdo, ki Naj bi bil razsvetljen, vendar pa odkritje morfogenetskih polj kaže na to, da je to nemogoče.
– Razmeroma objektivno lahko neko realnost presodi zavest, ki je vsaj približno dorasla zavesti tistega, ki jo je kreiral. Zato recimo žival prepozna knjigo zgolj kot barvit predmet in prav mogoče je, da smo tako daleč od objektivnosti tudi mi, kadar skušamo »objektivno« presojati kreacijo Boga.

O videnjih
– Vsako sekundo obdelujemo 400 milijard bitov informacij, zavedamo pa se jih le 2000 bitov. Zato so naša videnja skladna z našimi zavestnimi prepričanji in tistim, čemur dajemo pomen, nikakor pa ne objektivna. Videc, ki ne pozna zgradbe našega ega in zakonitosti njegovega delovanja, nikdar ne bo nekega problema, ki ga ego ima, našel v tej sferi, ampak v neki drugi. Primer: Jakob Lorber je veljal za vidca. Ko je pisal (kanaliziral) info. O odnosih (o čemer je vedel veliko), so bila njegova videnja tako »dobra«, da so še danes aktualna, ko pa je pisal o razmerah na Luni (o čemer ni vedel ničesar), je napisal precej neumnosti.

O razpadu ali nerazpadu astralnega telesa po smrti:
– Nekateri vidci/razsvetljenci menijo da razpade, drugi, da ne razpade. Na osnovi opazovanja avre pri umirajočem lahko sklepamo, da razpade.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Irena]

Izhodiščno vprašanje sem postavila prav s tem namenom, da “presežem” subjektivno vedenje.

No, še malo “tople vode” izpod moje tipkovnice:

Po eni strani je vsekakor res, da bi “pod črto” prav za vse zaznave lahko potrdili, da so subjektivne. Kar ni v dometu pozornosti, “ne obstaja”, in z določeno razpravo o presežnem lahko kvečjemu napravimo maso “podobno/istomislečih”. Vse tja do kritične mase, ki nato vpliva na širjenje te ideologije – in (morda) nato celo na ustvarjanje same realnosti . Najsi naberem znanje in nato izkušam – spet se gibljem v svoji “kreaciji”. Ta se seveda spreminja, poglablja, širi, nekaj sprejema in mnogo opušča – in vendarle je ta kreacija neprenosljiva na drugega. Iz nje lahko razložim nekomu iz “paralelke” zadeve, ki jih bo lahko vsaj razumel, če že ne v popolnosti doumel – medtem ko trčim ob “zid”, če bi skušala to posredovati nekomu izven tega “spektra”. A ego je že po naravi tak, da strmi za tem, da bi “prepričal prepričanega”. Da sploh ne omenim še lastne omejenosti v doživljanju subjektivnega, kajti sem “otrok” družbe, časa in prostora – kolektivnega.

Saj če se človek spravi v “branje”, ugotovi, da je že vse napisano. Morda za znanstveni (javno dovoljeni in priznani) članek o neki ideji/teoriji ne moreš uporabiti “avtorja-bioterapevta”, a prav isto je napisala že kakšna svetovno priznana avtoriteta na svojem področju. Le poiskati jih je treba in sestaviti na en kos papirja, pa imaš svojo metaparadigmo napisano.

Po drugi strani pa je neizpodbitno dejstvo, da voda teče dol in ne gor. ( brez ideje o tem, če voda sploh res JE). Najsi smo v svojem subjektivnem doživljanju še tako “močni” – umeščeno je v objektivno! In vsa današnja znanost kot tudi ugotovitve modrecev preteklosti sestavljajo mozaik, to objektivno spoznati, določiti, razložiti. Meni osebno je vsekakor smiselno in praktično, prebrati, kar že je (z vsemi varnostnimi ventili, seveda) – in od tam nadaljevati… In ja – preskočim ideje o inkarniranju nazaj v žival in se na njih ne “haklam”, kot tudi ne sodim Lorbergerja z njegovo luno. Kdo sem, da bi dajala na zaroštano sito zadeve, ki niso več aktualne? Obenem pa se zavedam, da je okoli teh raziskav in izsledkov objektivnosti (tako dandanes kot nekoč) narejena takaaa “fama”, da me vse skupaj spominja na kako upravno enoto, ki si izmišlja predpise zato, da ima nato kaj počet, da bi se izvajali. Dejstvo je, da neopisljivega ni možno ubesediti, dejstvo je, da smo sicer kreatorji znotraj že določenega načrta. Predvsem pa smo še daleč od tega, da bi bili kreatorji novega, saj še niti zavestno ne pometamo z metlo/sesalcem/robotom starega.

In umirajoči in umrli v večini življenjskih zgodb še niso odkrili in živeli “nevezanosti”. A brez nje se (kot pika na i subjektivnosti) niti ne da oditi… Torej objektivno “telesa” razpadajo, ko se subjektivno razgrajuje.

Uf, kak filozofski začetek nedelje

Irena

Lepo je če deliš

[Napsha]

Jst ne vem nc o stanju duse, ko zapusti fizicno telo, pa se bom vseeno mal prikljucila debati, ker se mi zdi res super in tud mislim, da bi take debate mogle biti zelo sestavni del zivljenja. Priprava na smrt se mi zdi zlo pomembna in se mi zdi da se aktivno pripravljas na smrt vsakic, ko ozavestis in transformiras na videz najbolj nepomemben in mali strahec.

Mam pa sicer zlo rada ljudske izreke, ampak ob teli debati mi pride na misel da “cas celi rane”, kar se doskrat rece ljudem za tolazbo, ampak ta se mi zdi res bosa, ker tud jst rada berem od tistih k vec vejo in pisejo o tem, da bolecine zavestno res vec ne cutimo, iz podzavesti pa nas fino rola in se tud prenasa na potomce.

Zato pa ja, dejmo se pogovarjat o smrti, super!

Aja, pa se vprasanje, v koliki meri pa je dusa, ki zapusti fizicno telo zdej odvisna od dozivljanj svojih bljiznjih?

Napsha2010-01-31 10:30:07

Lepo je če deliš

[Vesna]

Kakšna filozofsko obarvana nedelja nam ne more škodit. Že ime pove, da se v nedeljo ne sme delat, zato da se lahko časti Boga. Se tudi po filozofsko da Bogu peti čast in slavo, a ne?

Objektivno – subjektivno, to je zdaj vprašanje.

Vsi se bomo strinjali, da obstaja objektivni svet, ki ga zaznamo s petimi čuti. Za vse nas je položaj Slovenije enak, v južni Evropi na tej in tej zemljepisni širini…..Drevo, solata, muca, hiša…. in vse, kar je dosegljivo s fizičnimi čutili, je v fizičnem svetu objektivna stvarnost.

Torej je subjektivno vse tisto, kar fizičnim čutom ni dosegljivo. Logočno!

Iz tega sledi, da objektivno stvarnost dojemamo znotraj tiste ravni bivanja, kjer je končna postaja nosilca zavesti. Zdaj s fizičnim telesom zaznavamo fizični svet kot objektivno stvarnost. Ko telo ob smrti zapustimo, postane nosilec zavesti za kratek čas etrsko telo, ki ima tudi svoje čute, s katerimi etrski nivo dojemamo kot objektivno stvarnost. Vse ostalo je še vedno notranje – subjektivno. Po razpadu etrskega telesa zavest prenesemo na astralno telo, in s čutili tega telesa čustveni nivo doživljamo kot objektivno stvarnost. Isto se dogaja na konkretno-mentalnem nivoju. Tudi nivo miselnih kalupov je naša objektivna stvarnost takrat, ko je nosilec zavesti nižje mentalno telo. Po razpadu tega telesa postane za kratek čas objektivna stvarnost svet duše, ampak to je že druga zgodba. Ob vsakem prehodu se dobesedno rodimo v višji nivo zavedanja, prejšnjega pa doživljamo kot da smo se zbudili iz sanj.

Pa ni potrebno glih umret, da bi se človek hotel zavedati ‘neobjektivnih’ notranjih svetov kot objektivnih. Edini pogoj je, da zna uporabljat čutila vseh ostalih teles. Da jih bo znal uporabljat, se mora od osebnosti najprej de-identificirat.

Pri tem je lahko čist kanal kot Jakob Lorber, ki je pisal po notranjem nareku, med drugim tudi o življenju na drugoh planetih našega sončnega sistema in o življenju na Luni. Ni pisal o fizični ravni bivanja in zavedanja! Na mentalni, astralni in etrski ravni je vse polno prebivalcev. O teh prebivalcih je pisal.

No, pa imamo filozofsko nadaljevanje nedelje

Lepo je če deliš

[Marina]

Tadej ko boš lahko, daj še men odgovori prosim.Velikokrat se sliši al pa govori ,da duša ni šla čez , torej je na nek način ostala tu . Če fizično telo potrebuje energijo za svoj obstoj, kaj pa vzdržuje duše al je lahko popolnoma neodvisna od vsega . Večkrat sem slišala, da so ti prehodi omejeni in da tisti ,ki je sposoben spremljanja duše, ima določeno pot ,do kod lahko gre naprej pa so ta vrata zaprta. Kaj je tu res.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki