tadej pretner wrote: No in problem je ravno v tem, da to informacijo najdeš le pri tistih, ki pišejo o trebušnih možganih, v medicinskih virih pa načeloma ne, vsaj jaz tega tam nisem našel.
Še nekaj info o trebušnih možganih:
Na pojem trebušni možgani sem prvič naletil v časopisu Delo, z dne 28.06.2000. Šlo je za članek, ki se je bolj ali manj nanašal na odkritja Inštituta Maxa Plancka za raziskovanje možganov v Frankfurtu, potem pa so v zvezi s temi odkritji potegnili še nekaj paralel in podali mnenja nekaterih drugih strokovnjakov (Michael Gazzagia, Benjamin Libet). Tega članka v celoti nimam več, iz njega sem sim le izpisal precej dejstev (zato sem si tudi pribeležil vir). Ampak sem ta članek tolikokrat prebral, da si upam trditi, da je tale članek, ki ga objavljam tule, za katerega ne vem več, kje je izšel, navedena pa je avtorica, nekakšen povzetek istih odkritij, ki se nanašajo na omenjeni Frankfurtski inštitut:
SIGNALI IZ TREBUŠNE VOTLINE
Hania Luczak (BESEDILO) (v originalni objavi so bile tudi slike, kar je razvidno tudi iz teksta)
V trebuhu, dolga leta prezrtem delu človeškega telesa, so pravzaprav človekovi drugi možgani. Naš prebavni trakt obdaja približno 100 milijonov živčnih celic, torej več kot jih je v hrbtenjači. Črevesnemu živčnemu spletu posveča pozornost vedno več znanstvenikov, ki v njem vidijo protiutež možganom v glavi. ‘Trebušni možgani’ namreč izločajo živčne prenašalce in se odzivajo na dražljaje. Delujejo povsem avtonomno in v možgane pošiljajo veliko več signalov, kot jih od tam prejemajo. Lahko tudi obolijo in povzročijo lastne nevroze. Čutijo, mislijo in se spominjajo ter nam omogočajo, da se odločamo po občutku.
Ljudje vseh celin in kultur že od nekdaj vedo, da občutki izhajajo iz središča človekovega telesa. To so izrazili s poimenovanji, kot sta ‘popek sveta’ in ‘simbol življenja’.
V središču telesa občutimo vzburjenost kot metuljčke v trebuhu, veselje in srečo pa kot ščemenje. Velikokrat se tudi odločamo po občutku, ki prihaja od znotraj. V trebuhu se odražajo tudi vse tegobe, jeza pa rada udari na želodec. Strah povzroča krče, gnus obrača želodec.
Če bi vprašali ljudi, ne glede na barvo kože ali izvor, kam bi umestili občutke, čustva, intuicijo, veselje in strast, bi vsi po vrsti pokazali na sredino telesa. Čutijo namreč, da v temni telesni votlini potekajo posebni procesi. Nekaj, kar nas opozarja, nam pripoveduje zgodbe in pošilja šifrirana sporočila. Ljudje že od nekdaj poskušamo v telesu najti sproščenost in modrost. Celo sodobno gospodarstvo, ki obvladuje svet, se pogosto zanaša na globalni jezik iz trebuha. Tudi uspešne menedžerje in borzne posrednike učijo, naj se odločajo po občutku, ki prihaja od tam. Sporočilo iz trebuha še ne pomeni, da lahko trebuh zamenja glavo, lahko pa relativizira vpliv, ki ji ga pripisujemo.
To potrjuje tudi stroka. Črevesje, verjetno najbanalnejši del človekovega telesa, skriva v sebi odločilne življenjske skrivnosti. Raziskovalce je zadnje čase začel intenzivno zanimati trebuh s svojim dovršenim sistemom prebave, z nemirno vsebino in večinoma prezrtim oglašanjem.
“Vzrok za to,” pravi nevrolog Michael Gershon, profesor anatomije in celične biologije na univerzi Columbia v New Yorku ter avtor leta 1998 izdane knjige Drugi možgani, “naj bi bilo spoznanje, da imamo v trebuhu še ene možgane.”
Čeprav se nam zdi drobovje vse prej kot privlačno, ga obdaja več živčnih celic kot jih je v hrbtenjači – približno 100 milijonov. Tudi če je slišati bogokletno, so ti t. i. drugi možgani nekakšen posnetek možganov, pravijo nevrologi. Celice, učinkovine in receptorji obeh so namreč popolnoma enaki.
Obstoj tolikšnega števila živčnih celic v trebuhu je upravičil nastanek nove raziskovalne veje, ki privlači znanstvenike z vsega sveta. Zlasti v zadnjem času je ta nova veda z dolgim imenom nevrogastroenterologija postala izjemno zanimiva.
Znanstveniki z vsega sveta, ki raziskujejo črevesni živčni splet, govorijo o “pustolovščinah v skritih globinah človekovega telesa”. “Dolgo smo menili, da je črevo le navadna cev s preprostimi refleksi,” pojasnjuje David Wingate, upokojeni profesor londonske univerze, “nihče od nas se namreč ni spomnil, da bi preštel živčna vlakna.” David Wingate sodi med pionirje te nove raziskovalne veje in je tudi avtor njenega imena – nevrogastroenterologija.
Emeran Mayer, nevrogastroenterolog in profesor fiziologije na kalifornijski univerzi v Los Angelesu, pravi: “Pred leti bi se mi mnogi kolegi posmehovali, če bi jim le omenil povezavo med duševnostjo in ‘možgani’ v trebuhu.” Avstralski raziskovalec Marcello Costa z univerze Flinders v Adelajdi tako komentira vznemirljiva spoznanja: “Sprva tudi sam nisem verjel.”
O nečem pa se strinjajo vsi. Največji splet živčnih celic, poleg tistega v glavi, opravlja še veliko več, kot že samo po sebi zahtevno prebavo. Drugi možgani so porok za preživetje telesa in duha. So vir psihoaktivnih snovi, od katerih je odvisno naše razpoloženje, denimo serotonina, dopamina in opiatov. Tu nastajajo tudi benzodiazepini, ki na telo delujejo pomirjajoče. Možgani v glavi se torej zelo različno ‘napajajo’ prav iz trebuha.
Siva masa se porazdeli že v zarodku. Med nastankom živčne cevi in živčnega grebena, osnove osrednjega živčnega sistema vretenčarjev in ljudi, del živčnih celic ostane v glavi, drug del pa potuje v trebušno votlino. Središče telesa okupirajo nevroni, ki se prilagodijo novim okoliščinam. Povezavi med obema deloma sta hrbtenjača in živec vagus, ki vpliva na delovanje skoraj vseh notranjih organov.
Toda kako živčne celice sploh končajo v trebušni votlini? “Vsega pač ne moremo spraviti v možgane,” pravijo nevropsihologi. Dojenček mora takoj po prihodu na svet jesti, piti in prebavljati. To je njegov prvi in najintenzivnejši stik z zunanjim svetom. Za to osnovno življenjsko funkcijo je bolje, da je ne nadzirajo oddaljeni možgani, ampak da je razmeroma samostojna.
In kaj se dogaja z drugimi možgani pri odraščajočih in odraslih ljudeh? Mar res mislijo, čutijo in se spominjajo? Ali je v opisu “odločati se po občutku iz trebuha”, ki ga poznajo v angleško govorečem delu sveta in ki opisuje spontano odločitev, kaj več kot le trohica resnice?
“To je prava revolucija,” pravi Michael Gershon. “Raziskave so pokazale, da so duševni procesi in prebavni sistem povezani veliko tesneje, kot smo domnevali. Drugi možgani pomembno vplivajo na veselje ali žalost, toda le redki so vedeli, da to zares obstaja,” pojasnjuje 70-letni raziskovalec, ki mu mlajši kolegi pravijo Iznajditelj. Gershon ob tem le zamahne z roko. Ne, drugih možganov ni iznašel, kvečjemu jih je odkril ob pomoči številnih kolegov, kajti raziskovalno delo na tem področju traja že več kot 100 let in je prežeto z nezaupanjem, spodbijanjem, zanikanjem in tabuji. Miniti je moralo zanj precej grenkih let, preden so se drugi možgani uveljavili v strokovni javnosti.
Prvo poglavje je že sredi 19. stoletja odprl nemški nevrolog Leopold Auerbach. Seciral je košček črevesja in si ga natančneje ogledoval pod mikroskopom, pri tem pa odkril nekaj presenetljivega. V steni črevesja je med mišicami odkril dve tanki plasti živčnih celic. Obsežno živčevje je tudi zaradi svojega položaja dolgo ostalo neopaženo. Čemu naj bi služilo živčevje, ki je očem prikrito in ki ves prebavni trakt od požiralnika do zadnjika ovija kot nogavica, se je spraševal Auerbach, ko je leta 1862 prvi opisal živčevje, ki nadzoruje mišice in njihove premike v prebavnem traktu. Takrat je bilo le redkim jasno, da črevesje opravlja za življenje izredno pomembno nalogo – pridobiva energijo.
Auerbach pa z navadnim mikroskopom v črevesju še ni mogel prepoznati nadzorne centrale celotnega prebavnega stroja, sestavljenega iz senzorskih nevronov, iz inter- in motonevronov, ki ne analizira le sestave hranilnih snov
i, vsebnosti soli in vode, koordinira absorpcijske in izločevalne mehanizme, temveč vzdržuje tudi občutljivo ravnovesje med zaviralnimi in spodbujevalnimi živčnimi prenašalci, stimulativnimi hormoni in varovalnimi sekreti.
V 75 letih življenja prepotuje skozi človeški cevni sistem več kot 30 ton hrane in 50.000 litrov tekočine. “Srce je v primerjavi s tem le primitivna črpalka,” pojasnjuje Michael Gershon. Drugi možgani uspešno izkoriščajo energijo iz zelo velikega števila kemičnih snovi. “Predstavljajte si prebavo zrezka!” Ta zahteva analizo številnih vrst strupov in nevarnosti v človekovem največjem in najintimnejšem stičišču z zunanjim svetom. “Znotraj smo vendar vsi votli,” pravi newyorški raziskovalec. Telo se ne konča pri koži, temveč pri črevesju, ki je zgrajeno tako popolno, da lahko skozenj potuje več ton hrane iz našega okolja, ne da bi utrpeli škodo.
Nadzorna centrala v trebuhu nadzoruje boj proti najhujšim okupatorjem – mikroorganizmom. V prebavnem traktu živi v navidezni simbiozi z nami več milijard mikroorganizmov, ki pa prav tako kot tisti mikroorganizmi, ki jih vsak dan zaužijemo s hrano, ne smejo zaiti v organizem.
Črevo je največji imunski organ našega telesa z več kot 70 odstotki vseh obrambnih celic. Vsebuje topel zvarek gnoja, sluzi in fermentirajočih bacilov, kar je smrtonosno okolje za bakterije in bacile. V nas prebiva približno 500 potencialno smrtonosnih organizmov. Polovica naših iztrebkov je sestavljena iz odmrlih bakterij. Pred njimi nas varujejo stene črevesja, ki so najučinkovitejša obrambna linija našega organizma. Veliko število obrambnih celic je neposredno povezano z drugimi možgani, ki se učijo ločevati dobro od slabega. Celice te podatke shranjujejo in jih po potrebi uporabijo.
Marsikaj v telesu se dogaja popolnoma ločeno od glave. Če pa v telo zaidejo strupi, nevarnost najprej zaznajo drugi možgani in o tem obvestijo zgornje možgane. Ti v nevarnih situacijah opozorijo trebuh, naj se primerno odzove z bruhanjem, krči in izločanjem.
V začetku 20. stoletja, več deset let po odkritjih Leopolda Auerbacha, sta angleška zdravnika William Bayliss in Ernest Starling analizirala črevo omamljenega psa. Kos izoliranega drobovja se je nenavadno odzival. Če sta pritisnila na določen del črevesja, se je to odzvalo s premiki mišic, ki so vsebino potisnile proti danki.
Ta fenomen sta poimenovala zakon črevesja in odkrila peristaltični refleks, še eno življenjsko pomembno funkcijo prebavnega trakta. Danes vemo, da tudi ta zapleteni transportni stroj nadzorujejo drugi možgani in da se odziva na najmanjše dražljaje. Ko kos hrane razširi del črevesja, se aktivirajo celice v sluznici, ki izločijo živčne prenašalce. Ti vzdražijo druge živčne celice – submukozne senzorske nevrone v notranjosti stene. Ti po živčnih prenašalcih pošljejo zaviralne in spodbujevalne signale mišičnim celicam, ki začnejo valovati.
Da bi transport tudi dejansko stekel, se zaviralni in spodbujevalni signali sprožijo večkrat zapored. Trebušni možgani vzdržujejo zelo občutljivo ravnotežje. Če je zaviralni sistem preveč učinkovit, se črevo preveč sprosti. Senzorji ne zaznajo več napetosti stene in posledica je kronično zaprtje. Če pa je premočan spodbujevalni sistem, je posledica pospešen prenos ali driska.
Ko sta Bayliss in Starling spoznala premike v prebavnem traktu, sta hotela dognati še, od kod prihajajo signali zanje. Ker sta slutila, kje je vir fenomena zvijajočega se črevesja, sta prerezala vse živčne povezave z drugimi organi in osrednjim živčnim sistemom. Izolirani del črevesja zdaj ni več mogel sprejemati neposrednih informacij iz glave ali hrbtenjače. Vsak drug organ bi po takšnem dejanju odpovedal, ker so vsi odvisni od možganov.
Toda ko sta raziskovalca vnovič pritisnila na drobovje, se je to odzvalo s krčenjem in raztezanjem. Če torej za ta proces ni potrebno živčevje od zunaj, ga mora nadzorovati živčevje od znotraj, sta sklepala. Zakonu črevesja sta dodala še lokalni živčni mehanizem.
To je bila resnična senzacija, kajti tedanji znanstveniki so v možganih videli neomejenega vladarja celotnega telesa. Bayliss in Starling pa še nista mogla vedeti, kar so pozneje ugotovili njuni kolegi. Bolj ko je črevo oddaljeno od možganov, teže ga ti nadzorujejo. Usta, deli požiralnika in želodec občasno prejmejo ukaze od zgoraj, od želodca naprej pa vodenje prevzame drug organ. O tem, kaj se zgodi, kdaj in kje, odločajo možgani v trebuhu. Šele na koncu prebavnega trakta, v rektumu in anusu, nadzor spet prevzamejo možgani.
Za nevrologe je postal dolgo zanemarjeni del telesa, zvit v trebušni votlini, izjemno privlačen. “Na čreva so lahko nori le znanstveniki,” pravi Michael Gershon.
Po obeh Britancih, Baylissu in Starlingu, se je drobovju intenzivno posvetil nemški farmakolog Paul Trendelenburg. Leta 1917 je seznanil javnost s svojim prelomnim preizkusom. Izoliral je kos črevesa morskega prašička in ga priključil na posodo s hranilno raztopino z veliko kisika. Trendelenburg je skozi cevko v črevo pihal zrak, to pa ga je spet izpihalo. Neverjetno, od organizma ločen del črevesja morskega prašička je torej zaznal tlak, ki je nastal s pihanjem. Še več! Del drobovja se je celo odzval na dražljaj s koordiniranim valom oralnega krčenja in analnega sproščanja ter iztisnil zrak. Črevo je potemtakem živelo samostojno.
“Drugi možgani so res enkratni,” pravi Michael Gershon. Ta trebušni organ je neodvisen vibrirajoč center, ki zna obdelovati podatke. Tudi zato je še danes drobovje zelo težko presaditi. Preveč tujih živčnih in imunskih celic, ki se s presaditvijo prenesejo, se težko podredi organizmu prejemnika. Zdravniki se poleg velike možnosti, da bo telo organ zavrnilo, najbolj bojijo duševnih motenj.
Drugi možgani imajo namreč v trebuhu absolutno oblast. Podatke, ki jih prejemajo od svojih senzorjev, znajo zbrati in obdelati ter nadzorujejo niz reakcij. Ukazujejo najbližjim organom, nadzirajo obrambo pred okužbami in krčenje mišic, morajo pa se tudi hitro odločiti in prepoznati shranjene podatke. So zelo funkcionalni in tesno povezani z obtokom. Znajo prepoznavati različna stanja in se odzivati nanje. Drugi možgani imajo vse, kar potrebuje povezovalen živčni splet. “Ja,” pravi Gershon, “lahko bi rekli, da črevesje misli.”
Toda kot se pri znanstvenih ali umetniških spoznanjih rado zgodi, tudi za to čas še ni bil zrel. Nihče sicer ni ovrgel zgodnjih spoznanj obeh Britancev in Nemca, pa vendar je kolektivna zavrnitev dognanj o trebuhu raziskave upočasnila za več desetletij. Je bila za to kriva prevelika osredotočenost znanstvenikov na možgane ali skromnost prvih raziskovalcev, ki niso postavili revolucionarnih teorij in z dognanji niso dvigovali prahu, temveč so jih zgolj objavili?
“S črevesjem sem se začel ukvarjati zgolj po naključju”, pravi Michael Gershon. Začelo se je s kemikalijo in se skoraj končalo z inkvizicijo njegovih kolegov. Kot mlad študent je Gershon leta 1958 poslušal predavanje na temo psihologija vedenja in slišal, da serotonin, na novo odkrita snov, ki nastaja v telesu, vpliva na razpoloženje. Navdušen nad tedaj novo nevrobiologijo se je vrgel v delo. Hotel je dognati, kje v telesu nastaja serotonin.
Po mnogih preizkusih je le ugotovil – 95 odstotkov te snovi se sintetizira v črevesju, kjer se tudi nalaga. Posebne živčne celice ga izločajo kot živčni prenašalec, ki med drugim vzpodbudi tudi peristaltični refleks. Mladi Gershon je leta 1965 svoja dognanja objavil v ugledni znanstveni reviji Science.
Ni pa pričakoval plaza kritik. Nevrobiologi so tedaj menili, da ima človek le dva živčna sistema. Osrednjega v glavi in vegetativnega, ki nadzoruje organe. Menili so tudi, da za komunikacijo skrbita le dva živčna prenašalca. “Jaz pa sem zapisal absurdno, skoraj nemoralno ugotovitev in to ravnotežje podrl z neodvisnim črevesjem in z neko tretjo snovjo – serotoninom.” Nihče ga ni jemal resno.
Gershon se je v znanstvenih krogih uveljavil šele čez
leta. Leta 1981 je imel govor na rednem kongresu nevrologov. Pred nastopom je bil zelo živčen, kajti tedaj niti organizatorji niso vedeli, kaj je črevesni živčni splet. Še danes veliko znanstvenikov meni, da je telo namenjeno zlasti temu, da nosi možgane in jih zaposluje. Zanje je pomembna le siva masa v lobanji.
Gershonovi dolgoletni nasprotniki so sedeli v prvi vrsti, med njimi tudi briljantni avstralski znanstvenik Marcello Costa. Pred priznanimi raziskovalci, ki so se večinoma posvečali najplemenitejšemu delu človeškega telesa, je moral pripovedovati o črevesju, o Auerbachu, o Britancih, Trendelenburgu in serotoninu. Takrat še ni upal govoriti o drugih možganih. “Bil sem paničen in v svojem strahu sem čutil polno moč svojega drobovja.”
Po predavanju je Marcello Costa vstal, kot bi hotel izreči svojo uničevalno kritiko, potem pa je rekel: “Vsa ta leta smo trdili, da se Michael Gershon moti, zdaj pa sem prišel, da bi vam povedal, da je imel ves čas prav. Sam bom podkrepil njegove trditve.” Avstralski znanstvenik je uporabil prefinjeno metodo – s protitelesi je označil molekule serotonina in tako pod mikroskopom prikazal prenašalce v živčnih celicah črevesja.
Pot je bila utrta, živčni sistem v trebuhu je končno dobil svoje mesto na nevrološkem zemljevidu. Začelo se je novo obdobje molekularnega raziskovanja delovanja drugih možganov. Povsod po svetu so nastajale nove raziskovalne skupine. Sčasoma se je izkazalo, da je serotonin ena od mnogih snovi v velikanskem živčnem aparatu. Možgani v trebuhu so velikanska kemična tovarna, ki izloča in nadzira najmanj 40 živčnih prenašalcev. Te molekule so kot besede zapletenega jezika živčnih celic, ki komunicirajo z nami.
Gershon omenja nova obzorja, kot bi jih hotel še enkrat osvojiti, in upanje za mnoge bolnike. “Veliko si obetamo,” pravi in pri tem misli na razjasnjene komunikacije med zgornjimi in spodnjimi možgani. Indicev za povezavo med trebuhom in glavo naj bi bilo dovolj. “Govorita namreč isti jezik.”
“Trebušni možgani poznajo tudi lastne nevroze,” pravi Michael Gershon. Še več, od črevesja do možganov vodi veliko več živčnih povezav kot obratno – 90 odstotkov povezav poteka od spodaj navzgor. Zakaj? “Ker so pomembnejše od tistih, ki potekajo od zgoraj navzdol,” pravi Gershon. Večina sporočil iz črevesja je izjemno pomembnih, le da se jih ne zavedamo, razen alarmantnih, kot so slabost, bruhanje ali bolečina. Ta velikanski obseg nezavednih signalov iz trebuha je poln bioloških informacij.
Emeran Mayer si je s svojo ekipo zadal cilj, da bo temu skrivnostnemu toku znotraj človeškega telesa prišel do dna.
Bolniki s sindromom razdraženega črevesja (IBS, angl. irritable bowel syndrome) namreč v primerjavi z zdravimi ljudmi med neprijetnim počutjem kažejo tudi povišano aktivnost v limbičnem sistemu (le-ta skrbi za obdelovanje občutkov) v možganih, v ‘predelih za slabo počutje’. Znanstveniki te predele povezujejo z obdelavo negativnih telesnih impulzov. Uravnavajo namreč mehanizem, ki naj bi potlačil neprijetne občutke. “Pri zdravih ljudeh morajo zlasti dražljaji iz prebavnega trakta prestopiti visok prag, da jih sploh zaznamo,” pojasnjuje Mayer. “Učinek je zmanjšan, kar je dobro,” pravi, “kajti če bi se zavedali vseh dogajanj v črevesju, bi se nam zmešalo.”
Rešuje nas torej ignoranca. Zdravi ljudje redko opazijo, kaj se dogaja ‘tam spodaj’. Pri bolnikih s sindromom razdraženega črevesja pa po mnenju raziskovalne ekipe ti varovalni mehanizmi ne delujejo več. Meja zaznavnih negativnih občutkov v trebuhu je odpravljena, zato signali, kot so slabo počutje, premiki črevesja, klokotanje, negativni impulzi, jeza in bolečina, nefiltrirani pridejo v zavest. Znanstvenike pa je presenetilo še eno odkritje. “Podobne spremembe v delovanju možganov opažamo tudi pri bolnikih z depresijo in preganjavico,” pravi Emeran Mayer.
In kako se lahko zruši tako pomemben varovalni sistem duševnosti? Zdi se, da je glavni krivec za to stres. Stiske, kot sta bolečina ali strah pred izpitom, čutimo tudi v trebuhu. Ko možgani zavedno ali nezavedno zaznajo napetost ali strah, to s posebnimi imunskimi celicami takoj sporočijo črevesju. Izločijo se alergene snovi, kot je histamin, ki vzdraži živčne celice v prebavnem traktu. Te vplivajo na mišične celice in posledica so krči ali driska.
O alarmantnem stanju v črevesju so nemudoma obveščeni tudi možgani, ki se na to odzovejo. Zlasti dolgotrajen strah ali stres lahko povzročita resna obolenja. Ta obtok je torej popolnoma samostojen. Dolgotrajno obstreljevanje s stresnimi kemikalijami lahko vodi celo v uničenje možganskih celic. “Zadnja postaja,” pravi Mayer, “je občutno zmanjšanje velikosti določenih delov limbičnega sistema in možganov.” Ta fenomen opazimo tudi pri nekaterih depresivnih ljudeh.
Tudi stres v zgodnjem obdobju se vtisne v spomin in v trebuh ter pogojuje odzivnost črevesno-možganske osi za vse življenje. To lahko podkrepimo s spoznanjem, da imajo otroci z zloglasno otroško trebušno koliko tudi kot odrasli večkrat težave s črevesjem. ‘Pomnjenje’ trebušnih možganov temelji na snoveh in molekulah, ki so v možganih pristojne za spomin.
Tudi trebušni možgani se najlaže učijo v mladosti. Podobno kot možgani se razvijajo še najmanj tri leta po rojstvu. Izkušnje črevesja iz zgodnjega otroštva vplivajo tako na možgane kot na trebušne možgane. Izrazit ali dolgotrajen strah ne pusti sledi le v možganih, temveč tudi v prebavnem traktu.
Je torej mogoče, da tesnoba in strah izvirata iz črevesja? “Tam se dogaja še marsikaj, česar še ne moremo pojasniti,” pravi Emeran Mayer. Vsa spoznanja nakazujejo na to, da je v črevesju skrito bistvo depresij in da v trebuhu nastaja razpoloženje. Tako kot na naše počutje vplivata lakota ali sitost, tako mora biti tudi nezavedna manipulacija precej izrazita.
Tretje poglavje o trebušnih možganih se je komaj začelo. “Smo šele na začetku,” pravi Emeran Mayer, “vendar verjamemo, da bomo tako o človeku izvedeli še marsikaj temeljnega.” Tudi mnogi drugi kolegi, denimo Antonio Damasio, uveljavljeni ameriški raziskovalec možganov z iowske univerze, že dalj časa zbirajo znake o nadvladi telesa nad duhom. Nova generacija nevrologov se sprašuje, kakšen vpliv imajo možgani v trebuhu in drugi telesni impulzi na naše občutke in ne nazadnje tudi na naš razum.
Damasio je med raziskavami poškodb zlasti sprednjega dela miselnega organa odkril predel, v katerem se odraža trenutno stanje v telesu. V tem predelu je zapisano trenutno stanje tega, kar se dogaja od glave navzdol, zlasti v trebuhu. Ta status telesa vpliva na predstave in misli ter jih opredeljuje bodisi kot negativne bodisi kot pozitivne. Znanstveniki v tem vidijo podlago za vse duševne operacije.
Ti somatski indikatorji so po Damasiovem mnenju osnova naših odločitev. Pomagajo nam misliti in nas silijo v določene odločitve. Če pa so ti predeli poškodovani, se ljudje kljub visoki inteligenci ne morejo odločati. Občutki jim namreč ne znajo več svetovati.
Čustva potemtakem niso nič drugega kot v telesu zapisano bistvo naših življenjskih izkušenj. In te so, pravi Emeran Mayer, šifrirane in shranjene v trebuhu. Vedno, ko se črevo upre, torej ko bodisi izloči živčne prenašalce bodisi aktivira imunske celice, se podatki po živcu vagus prenesejo v možgane. Ti te podatke prevedejo v dobro ali slabo počutje, v utrujenost ali živahnost, v dobro ali slabo voljo. Naše občutke torej določa trebuh.
Emeran Mayer vidi v obsežnem živčnem spletu, ki povezuje zgornje in spodnje možgane, nekakšen biološki korelat občutkom v trebuhu in intuiciji. Ta nastane v vzajemnem sodelovanju povezanih možganov.
Znanstveniki posledično v možganih vidijo čustveno-miselno banko, v kateri se zbirajo vsi prejeti podatki in odzivi iz trebuha. Denimo neprijetni občutki tesnobnih izkušenj in tudi biološki impulzi veselja, denimo metuljčki v trebuhu, ali neprijetni občutki ob pogledu na določenega človeka.
Vsakokrat, ko se mora človek v podobnem p
oložaju odločiti, se to ne zgodi le na razumni ravni, na odločitev vplivajo tudi nezavedne informacije iz velikanskega kataloga shranjenih čustvenih in telesnih odzivov. Znanstveniki vidijo v tem gonilo evolucije. Izrazitejši sprednji del možganske skorje gre pripisati vplivom iz trebuha. Od spodaj namreč prihaja največ informacij in odzivov, pravi Emeran Mayer, ki jih morajo možgani obdelati.
Trebuh se ves dan pogovarja z glavo in oblikuje naš čustveni profil. Sleherno minuto v možganih nastane nov čustveni okvir, tudi ponoči, ko se nenehno bombardiranje s podatki odraža v sanjah. Že ko črevo med globokim spancem rahlo vzvalovi, začne drobovje med sanjsko najintenzivnejšo fazo REM trzati. Intenzivno draženje drobovja poteka vzporedno z nočnimi podobami v glavi. Mar tudi črevo sanja?
»Mar nas po obilni ali slabi večerji ne tlačijo more?” zastavi protivprašanje Emeran Mayer.
Ljudje noč in dan nezavedno posegamo po shranjenih podatkih v možganih. Šifriranih sporočil iz trebuha se zavemo le, če jih okrepimo s pozitivno ali negativno napetostjo. Takrat postanemo občutljivejši in se zavemo, da je z našim črevesjem in z našo duševnostjo nekaj narobe.
“Biološko smiselno je,” pravi Mayer, “da se zelo močna čustva vtisnejo v zavest.” Bolj ko se spominjamo strahu ali veselja, tem laže se odločamo. Evolucija naj bi bila tudi zato tako uspešna, ker se lahko odločamo na podlagi negativnih ali pozitivnih izkušenj. Intenzivnejša ko je čustvena izkušnja, toliko laže se odločamo na podlagi preteklih izkušenj in tolikanj prej uvidimo, v katero smer moramo.
Vse drugo obvladuje nezavedno.
“Dobri znanstveniki potrebujemo vizije,” pravi Gershon. In morajo si zastaviti prava vprašanja. Mar ne bi bil lahko trebuh na podlagi teh spoznanj del biološke matrice nezavednega? Enako velja za pred približno 100 leti odkrito duševno notranjost, ki je vse do danes ostala razmeroma neraziskana. Nezavedno je naš zaščitniški svetovalec in zahrbtni zapeljevalec. Nezavedno ostaja “velika uganka znanosti prihodnjih stoletij”, pravi Gersohn.
Nekaj pa izvedenci trebušnih možganov vedo že danes: “Modrost prihaja tudi iz trebuha.”
Diplomirano biokemičarko in Geovo urednico Hanio Luczak je med njenim raziskovalnim delom najbolj presenetilo število ljudi, ki trpijo zaradi motenj v prebavi in kako pogosto so te povezane z duševnimi težavami.
Takšna anatomska podobnost med možgani in trebušnimi možgani, kot je to prikazano v stekleni ženski v muzeju higiene v Dresdnu, v naravi ne obstaja, obstaja pa osupljiva celična podobnost. Tako kot možgani tudi možgani v trebuhu zaznavajo najmanjše dražljaje. Nasprotij med razumnimi odločitvami in odločitvami po občutku ni, še več, oba organa se dopolnjujeta veliko bolj, kot smo mislili.
” Kamnita figura iz Veracruza v Mehiki prikazuje središče sveta in življenje v trebušni votlini.
Človeško telo in njegove funkcije so bili v vseh časih in vseh družbah predmet raziskav učenjakov. Ta anatomska risba in 15. stoletja izvira iz Irana.
Trebuh se noč in dan pogovarja z glavo.
Nadzorna centrala: 90 odstotkov povezav poteka od spodaj navzgor.
Michael Gershon, profesor na univerzi Columbia v New Yorku, je po več desetletjih spet odkril druge možgane. Dognal je, da 95 odstotkov živčnega prenašalca serotonina, ki vpliva na razpoloženje, nastane v možganih v trebuhu. Slika zgoraj: serotoninski receptorji (označeni s črno). Spodaj: celice, ki proizvajajo serotonin (označene z rumeno), v steni črevesa.
Zgornji prerez trebušne votline prikazuje, kako tesno skupaj sta skoraj pet metrov dolgo tanko črevo (vijolično) in približno meter in pol dolgo debelo črevo (zeleno). Tanko in debelo črevo sta jasno vidna na frontalnem obarvanem rentgenskem posnetku.
Izredno zmogljive transportne poti
Tudi drugi možgani se najbolje učijo v mladosti
Človeški organizem potrebuje hranilne snovi za razvoj in za ohranitev svojih funkcij. Presnova poteka v prebavnem traktu. Ni nujno, da ‘mister pivskega trebuha’ tudi zares popije veliko piva. V primerjavi z drugimi pijačami ima pivo presenetljivo malo kalorij.
Transportni sistem neslutenih razsežnosti, ki ga uravnavajo trebušni možgani. V 75 letih človeškega življenja skozi prebavni trakt potuje 30 ton hrane in 50.000 litrov tekočine. Lažji zdrs omogočajo sekreti, ki so vidni pod mikroskopom (zgoraj) in ki kot lepljive zavesice prekrivajo sluznico debelega črevesa.
Energetsko bogata hranila se usmerijo v kri in skozi razvejeno ožilje oskrbujejo sleherno celico.
Dovod molekularnega goriva v krvni obtok
Živčni prenašalci so kot izrazi zapletenega jezika.
Želodec in trebušno votlino obdaja več kot 100 milijonov živčnih celic. Celice, živčni prenašalci in receptorji so primerljivi s tistimi v hrbtenjači. Živčne celice so sestavljene iz zvezdastih celičnih teles s stotinami, včasih celo tisoči izrastkov, ki se med seboj stikajo. Prenos signala med dvema živčnima celicama poteka prek kemičnih stikov.
.
