Transplantacije

[Irena]

O transplantacijah smo na starem forumu že pisali. Tema je zame še vedno zelo zanimiva. Ker sem delala nekaj let prav na tem področju, sem pravzaprav še toliko bolj “skeptična” do upravičenosti in smiselnosti takih posegov. No ja…

Ker me trenutno zanima, kako znanost “napreduje”, sem prijavljena na stran “mejne znanosti” (http://www.grenzwissenschaft-aktuell.de), kjer mi pošiljajo obvestila o ((naj)novejših) izsledkih. Izbrskala in prevedla na kratko sem tole:

Orange / Australija – Potem, ko so Davidu Watersu uspešno presadili srce darovalca, je razvil do tedaj neobstoječi »gušt« za določeno pecivo. Kar dolgo ni vedel: ljubitelj tega peciva je bil pokojni darovalec srca.

Podobni primeri so znani že od prej : Claire Sylvia je po transplantaciji srca in pljuč spremenila okus – uživati je začela v jedači in pijači, ki je bila najljubša 18. letnemu darovalcu.

Penwrotham/ Anglija – Cheryl Johnson trdi, da je z novo ledvico darovalca preživela popolno osebnostno spremembo. Domneva, da so njene nove karakterne lastnosti pravzaprav darovalčeve. Prav tako se je spremenil njen izbor literature.

Sedaj skušajo teorije take učinke po transplantaciji pojasniti. Nekateri znanstveniki menijo, da se spomin in osebnostne lastnosti ne zabeležijo in prenašajo le v možganih, temveč tudi v drugih organih. Druge znanstvene glave ugotavljajo, da so ti pojavi dokaz za to, da človek ne sestoji le iz telesne materije.

Ameriški znanstveniki so že pred časom razvili teorijo, ki razlaga osebnostne spremembe po transplantaciji pod pojmom Celični spomin. Le ta vpliva na spremembo prejšnjih navad kot tudi drugih pojavov. Tako lahko na primer po presaditvi nekega organa izgine ali se pojavi strah pred višino…

Uradnih znanstvenih dokazov za različne spremembe pri prejemniku po transplantaciji še ni, vendar znanstvenike bega primer, ko je petnajstletnica po presaditvi jeter sprejela krvno skupino darovalca:

Westmead/ Australien – V otroški bolnišnici v Westmondu v avstralskem New South Walesu, so lečeči zdravniki izjavili, da je prišlo do medicinskega čudeža. Po transplantaciji jeter pacientka Demi-Lee Brennan nima zavrnitvene reakcije organa. Prevzela je tako krvno skupino kot imunski sistem darovalca. Deklica (po odkritju spremembe krvne skupine) že nekaj let živi brez težav in zdravil, primer pa močno razburja strokovno javnost…

Lp

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Irena wrote: Potem, ko so Davidu Watersu uspešno presadili srce darovalca, je razvil do tedaj neobstoječi »gušt« za določeno pecivo. Kar dolgo ni vedel: ljubitelj tega peciva je bil pokojni darovalec srca. Podobni primeri so znani že od prej : Claire Sylvia je po transplantaciji srca in pljuč spremenila okus – uživati je začela v jedači in pijači, ki je bila najljubša 18. letnemu darovalcu.

Sedaj skušajo teorije take učinke po transplantaciji pojasniti. Nekateri znanstveniki menijo, da se spomin in osebnostne lastnosti ne zabeležijo in prenašajo le v možganih, temveč tudi v drugih organih. Druge znanstvene glave ugotavljajo, da so ti pojavi dokaz za to, da človek ne sestoji le iz telesne materije.

Ameriški znanstveniki so že pred časom razvili teorijo, ki razlaga osebnostne spremembe po transplantaciji pod pojmom Celični spomin. Le ta vpliva na spremembo prejšnjih navad kot tudi drugih pojavov. Tako lahko na primer po presaditvi nekega organa izgine ali se pojavi strah pred višino…

IDr. Bruce H. Lipton je specialist za celično biologijo in je v zvezi z bjimiprvi govoril o zavesti. Ampak on recimo meni, da celice nimajo percepcijskih sposobnosti, ki bi jimomogočale spomin na določeno hrano oz. željo po njej. Pravi pa, da je moč zadevo pojasniti z dejstvom, da imajo transplantirani organi še naprej izvorne receptorje identitete donatorja in kot takšne iz okolice sprejemajo iste informacije. Čeprav so donatorji v fizičnem smislu mrtvi, je njihoba energijsko-informacijska bit živa (saj je nesmrtna) in se izraža skozi doniran organ. Podobno misel najdemo tudi pri dr. Primu Van Lommelu, ki je proučeval obsmrtna doživetja. Meni namreč, da vse kaže, da potekajo miselni procesi izven fizičnega telesa in torej možganov n moremo obravnavati kot posode, v kateri so shranjene misli in spomin, temveč le kot oddajnik. Ali to pomeni, da energija naše biti (duša’ duh?), skupaj z energijo staršev, že v startu poskrbi za specifično konstrukcijo celičnih receptorjev, od katere je odvisno, katere “programe” bomo sprejemali iz univerzalnega informacijskega polja? Ali to torej pomeni, da so naša življenja oziroma usoda vnaprej determinirana? Verjetno da, saj se konec koncev tudi astrološke napovedi, ki se nanašajo na posameznika, pogosto izkažejo kot pravilne in tako je, dokler delujemo pod taktirko pogojenega uma (ali bolje – in zato delujemo pod taktirko pogojenega uma). Na vnaprejšnjo determiniranost kaže tudi vodilna filozofija veje refleksologije, ki ji pravimo metamorfna tehnika. Ta namreč uči, da so ključni vedenjski vzorci, ki nas bodo spremljali v lajfu, določeni že v maternici. “Zapisani” naj bi bili ob strani stopal in dlani. Terapevti metamorfne tehnike skušajo z nežno masažo stopal, dlani in glave sprostiti telesne in čustvene blokade, ki torej izhajajo iz obdobja pred rojstvom.

tadej pretner2009-12-28 20:22:54

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[mary]

Pozdravljeni!

Na starem forumu sem že enkrat odprla to vprašanje; vendar je bilo govora predvsem o transfuziji…Vemo da eritrociti ali rdeče krvne celice, ki so največkrat “presajeno tekoče tkivo” odmrejo po približno 120ih dneh, zato se mi to ne zdi vprašljivo…

Zanima pa me, kako je s presajenimi organi, ki leta ostanejo v tujem človeku, kako vplivajo na biopolje prejemnika. Ali med živim donorjem in prejemnikom, lahko potekajo povezave, ki drug drugemu bodisi mešajo štrene ali pa pomagajo ozaveščati oz. čistiti vzorce, predelovati naloge?

Ali je “umetno” nadomeščanje organov, ki ne nosijo našega DNA vprašljivo s strani nenaravnega podaljševanja življenja? Ali naša duša, kateri je fizično telo manifest za rast in predelavo preteklosti in sedanjosti tuje tkivo doživlja kot napad nanjo ali kot pomoč??

Kaj mislite o tem?

Sama sem skeptična… Po pravici povedano… Ne vem če bi komu darovala kaj drugega kot kri, razen morda ožjim družinskim članom…

Lep pozdrav!

Lepo je če deliš

[Vesna]

“…Ne vem če bi komu darovala kaj drugega kot kri,”….

Tudi jaz ne bi. Po smrti ne dovolim niti obdukcije, kaj šele da bi izrezali živ organ.

O tem piše Renate Greinert v knjigi Rdeča zanka. Podnaslov – Sporni primer darovanja organov, in še en podnaslov – Materin boj.

Lepo je če deliš

[Marina]

Vesna lahko poveš zakaj ne . Imam soseda ko je oče dal hčeri ledvico . Če meni nebi koristilo več , drugemu pa, zakaj mu nebi dala organa. Teh knjig nisem brala lahko kaj poveš o tem kaj opisuje.

Lepo je če deliš

[zmajeslovka]

pozdrav,

ja, pri teh stvareh je tako, da človek sam sebe preseneti, kaj vse bi naredil, da ostane še malo na tej Zemljici. Torej, ko smo bolani, …

kaj je izsiljevanje življenja, je pa drugo, medicina absolutno ne misli o teh stvareh, saj veselo presajajo tudi živalske organe v ljudi. Smrt je nekaj, kar medicina jemlje za svoj poraz. Čeprav operacije kot take uspevajo. Človek hoče na svoj način odgovoriti na Svetopisemsko priliko o lilijah na polju in podaljšanju življenja za eno samo minuto, ki bi ga maloverni tako radi, pa ne gre, kljub luknji v komolec….

dajte me prosim nekaj razsvetlit, torej transfuzija, oz kri, ki jo človek prejme, ali se razgradi, izloči?, a pol ni take panike, če si kdaj dobil transfuzijo, kak je s tem po recimo 20 letih, tudi če si dobil malo več kot običajne doze krvi in plazme?

Lepo je če deliš

[Vesna]

Zase takole čutim:

Transplantacija za časa življenja – da, po smrti – ne.

Kot krvodajalka imam za darovanje organov ista merila kakor za darovanje krvi, to je – daruj toliko, da brez težav še naprej živiš v telesu. Morda bi dala bližnjim ledvico ali kostni mozeg, kri pa ja na vsak način.

Po smrti gre za vračanje esenc v fizično materijo. Ta proces naj v miru poteka, po drugi strani pa mora biti organ za presaditev živ, kar pomeni, da naj bi ga odstranili čim prej po smrti. In ker se proces vračanja esenc še ni zaključil, je telo na nek način še “pod okriljem” nosilca, ki ga je pravkar zapustil. Zato se vanj prenaša bolečina, ker v resnici to telo režejo na živo. Nikomur iz stroke seveda ne kane, da bi ga anesteziral.

Druga stvar, ki se dogaja, je celični spomin presajenega organa. Tu in tam se pojavi kakšen zanimiv članek na to temo, kako se lahko spremenijo navade novega nosilca.

S transfuzijo nimam lastnih izkušenj. Vem le, kako se človek počuti po navadni infuziji fiziološke raztopine. V žilo teče nekaj tujega, in vse od nastanka do skladiščenja in transporta, vse te informacije nosi v sebi ta slana voda. Njene informacije so kot extra-kaotični material. Moj organizem pa mora uporabit veliko iznajdljivosti, da to vodo odprogramira in jo naredi uporabno. Čutim pa, da ima telo nek limit, da tisto, kar res rabi, brez problemov sprejme. Česar ne rabi tako zelo, raje zavrne.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki