Tvoje pisanje je sicer delno homuristično, saj nekako želiš prikazati da nimaš pojma, čeprav ga imaš več kot želiš povedati..
Zavestnost, si lahko začneš razlagati iz izvornega pomena ZAVESTnost.. Toraj če v sebi začutiš kvaliteto zavesti, nato ko to kvaliteto ohranjaš živo v vsakdanjosti, postaneš zavesten človek,.. Potem lahko sam za sebe rečeš, jaz pa sem res zavesten.. Ampak ko to izrečeš (na način da to ni laž), potem tvoja zavest dejansko sliši osebnost, kako govori o zavesti.. In zavest tako postane priča tej osebnosti, ki se je razgovorila celo o zavesti..
Malo se namensko poigravam z procesom samim, saj že samo poigravanje lahko da širino dojetja kaj to je zavest/zavestnost..
In ko omenjam, da je zavest priča dejanjem osebnosti, tudi ko se ta bohoti da je zavestna, je lahko skoraj vsakemu jasno, da je ena od kvalitete zavesti opazovanja/izkušanje/biti nema priča..
Tako da razvijanje opazovalca v sebi je vsekakor osnoven korak k “biti zavesten”, ampak ko se vsak trenutek poskušaš zavedati vsega kar počneš, vsakega premika svojih misli, ko se kot Zavest zavedaš tudi misleca v sebi, ki včasih premleva te misli, ali ko mislec v tebi začne premlevati tudi sam koncept zavesti, takrat si na dobri poti postati zavesten ali biti Zavest kadarkoli kjerkoli..
Če zavestno treniraš zavestnost, boš ugotovil, da ti ponekod to gre dobro od rok, ponekod pa ko želiš postati zavesten, kot da ti je to tam naporno.. In to je delno zato, ker užitki ki jih pozna osebnost se dajo izkušati le skozi nezavestnost in le tam se da izkušati tudi trpljenje.. Tako da če si vstrajen in zavestnost vsiliš tudi tja kjer je to nezavestno uživanje, potem začneš razblinjati svojo trenutno “realnost”.. …
Zavestnost pa v življenje ne prinaša le kvalitete opazovalca, ne prinaša le da si lahko nemi opazovalec vsemu, ne prinaša le večji pritokov energije/svetlobe, zavestnost slej ko prej postane način življenja ali kvaliteta sama.. In ko si na tej poti že nek čas, začneš opazovati to zelo jasno. Tako da pri zavestnosti ki se začne pri stalnem opazovalcu, te ta pot lahko vodi seveda zelo naprej… …
bom malo več o temu napisal še v temi Ascenssion, da ne presegam tukajšnjih okvirov;
Fokus:
ker je zavestnost prva, je fokus nato sekundaren.. In bolj kot si zavesten, bolje boš lahko uporabljal tudi svoj fokus, torej globlji bo, prodornejši, učinkovitejši in tudi če ga ne boš usmerjal le v eno točko, bo ta široki fokus zmožen sprejemati enormno količino zaznav, pretokov in dogajanj hkrati..
Zavestnost v hari:
Če osebi rečeš daj svojo zavest v haro, je to lahko težko predstavljivo, podobno kot če bi ji naložil nalogo da se premakne v levi palec na nogi recimo, ali v vrat ali v srce ipd.. Saj ljudje so nekako navajeni občutka, da kot da se njihova zavest opazovalca nahaja za očmi in da nato skozi fizične oči gledajo v Svet.. Čeprav se da to fiksno točko zavesti premakniti izza oči v kateri del telesa, je to skoraj nepredstavljiva naloga za večino, ki tega še niso vešči.. Ampak to niti ni tako nujno potrebno obvladati, za te namene prisotnosti, zavestnosti ali biti povezan s katerimkoli delom, tudi z haro..
Z haro smo ljudje v naravnem bivanju polno povezani,.. na način da smo prisotni in zavestni telesa, toraj raje vse čutimo (in ne da le meljemo v umu), medtem ko smo tako v telesu, našo zavest usmerimo na vdih in izdih, ki je globok umirjen,.. Nato le opazuješ svoj vdih/izdih in kako se pri dihu premika spodnji del trebuha ven/not.. Ko si tako čuteč, ali v stiku s telesom in celostnim vdihom, si avtomatsko v polni moči lastne hare, saj ko čutiš dih, ki ti premiha trebuh je tvoja pozornot že avtomatsko tam,..
Tudi če imaš recimo težave z mislecem v svoji glavi, ti opazovanje vdiha/izdiha hkrati zelo pomaga fokus iz misli premikati na telo in na trebuh..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
.
