Telo bolečine

[Nataša]

Robert Zupančič wrote:
Jasno, da nisem pretirano ponosen na to, saj je nedvomno šlo za reaktivno vedenje in sem se pustil iztiriti…

Odvisno kako gledaš na stvari. Na ravni zavesti, na kateri smo bili enkrat v preteklosti, so stvari pač takšne, kakršne so. Ampak to, da se človek v določeni situaciji vseeno zbere in reagira, meni pove, da je na način, primeren tisti stopnji zavesti, pač pripravljen braniti svojo integriteto. Jasno, da bi to zdaj naredil drugače, samo po moje bi bilo slabše, če bi zamrznil in sploh ne bi reagiral.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Robert Zupančič wrote:

tadej pretner je napisal/a:

…nekateri, ki peživljajo velike strahove pravijo, da imajo občutek, da jih takrat, ko jih je strah, sploh ni v telesu.

Hvala za pojasnilo. Meni se je v preteklosti večkrat zgodilo, da sem doživel tak “čuden” občutek, ko se je recimo nekdo drl name oz. me “napizdeval”, kot rečemo temu po domače. Takrat je del moje zavesti nekako “zamrznil” in sem imel občutek nekakšne “odsotnosti”. Je to to, o čemer si pisal? To se je dogajalo nekaj sekund, potem pa sem se ponavadi nekako zbral in “udaril” nazaj, povzdignil glas in se zapletel v prepir. Jasno, da nisem pretirano ponosen na to, saj je nedvomno šlo za reaktivno vedenje in sem se pustil iztiriti…

Poleg tega, da gre zavestnost deloma ven iz telesa, dejansko običajno pride v možganih do zanimivih procesov:
– na racionalni strani možganov podoba dejansko na nek način zamrzne, tako da do nje dobiš nek “fiksiran” odnos
– zmanjša se količina krvi v možganih, zato takrat ne moreš racionalno razmišljati. E, a sad – obstajajo finte, kako jo hitro dobiš nazaj (na hitro se spomnim najmanj dveh, problem je le v tem, da se jih v takšni situaciji večina ne spomni), lahko to stanje traja precej dolgo, lahko pa se naravno hitro adaptiraš in odreagiraš drugače, čim so možgani spet bolj prekrvavljeni. Je pa dejstvo, da je agresija le druga plat strahu.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[glas]

Bolečinsko telo je, če pogledaš iz ene perspektive, le nekaj kar se razumeva kot “telo”, ker je pač zastala energija v telesu, ali drugače povedano neizražena čustva, ki zaradi količine teh neizraženih vsebin, dobi celo status svojega telesa.. In če imamo kot bitje zelo pretočna čustva, da se nič ne zadržuje, potem tudi telo bolečine ne obstaja..
Ker pa je bolečinsko telo vseeno realnost, pomeni, da se zablokirana čustva in predvsem celični zapisi, ki pogojujejo zastajanje energij v telesu, je ves ta mehanizem samoblokiranja lahko skriti na še in še mestih kamor še nismo uspeli pogledati, zato pa je naša pot ozdravljenja in osvobajanja vedno usmerjena navznoter,.. in zato bolj in bolj vstopamo, več in več na vsakem koraku odkrivamo..

Zvezdana – “moja žalost”
če komu ni glih vsega tega za gledat, naj potem pošpega le od 10 – 18min..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Avtor]

Prispevki