s.p.
- This topic has 43 odgovorov, 9 glasov, and was last updated 8 years, 9 months nazaj by
.
-
Na eni dobri lokaciji…tudi konkurence ni…imajo fast food lokal…zdaj že 6 lastnik…vsi pred njim so kot zakleto propadli…ni šlo…čeprav gre mimo veliko ljudi, dijakov, študentov.
5 lastnik je bila ena bejba…enkrat sem pri njej vzel ameriški hot dog…grem veliko krat tam mimo…En dan opazim, danes zaprto in nikjer nobene hrane…ona ravno stopi ven…zagleda se v moje oči z občutkom krvde…češ zakaj nisi kupoval pri meni, da sem zdaj propadla…zanimivo, jaz sem bil krivec
tudi meni je bilo takoj jasno, da je konec…Me prav zanima koliko časa bo zdržala 6 lastnica.Sem pa tu pa tam pomagal keremu znancu…in neobdavčen denar je vedno bil najboljši…pri določenih poslih se da veliko spravit mimo požrešne davčne in se nekako obdržat na površju…pa še lep kupček ostane v žepu…stvar iznajdlivosti.
Pri poslu je najboljše, če imaš dobra poznanstva z raznimi ljudmi, ker se da marsikaj zmenit brez mučkanja…Najslabše pa so terminatorske metode…enostavno požrejo čas in energijo…je pa tudi odvisno od same narave posla.
Dejstvo pa je…da ta planet-svet ne potrebuje bednega človeškega trženja…še v škodo mu je.
AVATAR wrote:
Če se spomnim na našo terminatorko…ne bi rad bil v njeni koži…ali njej podobnim…človek ostane brez življenja…Evo, Avatar, ena misel zate, ob kateri boš lahko sam sebi še enkrat pritrdil, da Nataša bluzi:Služba, ki jo človek opravlja, je odraz njegovega notranjega stanja, kar velja tudi za odnose na delovnem mestu, odnose z nadrejenimi, plačilo … Če človeka torej jebe delovno mesto, to pomeni samo to, da je nekaj v njem samem zjebano
Nataša2010-07-21 22:05:28
Tudi javne službe nimajo zagarantirane plače – in imajo težke pogoje. Je s.p. le variacija na isto temo. In vse tole se mi zdi kot razprava o tem, a živimo zato, da jemo, al jemo zato da žvimo
. Kot da v povprečju vsi “umiramo od muke” ko vstanemo, se odpravimo delat za premal denarja, pridemo iz službe- in začnemo živet… Ljubi Bog – saj ni čudno, ko odbijemo od dneva osem, devet ur, potem pa ni za 24
Delaš tisto, kar te vleče, kar te veseli, kar te zadovoljuje – in to tam, kjer to lahko počneš – in za tolk, kot je ovrednoteno. Denar ni vseIrenaIrena wrote:
Tole sem hotla vprašat že večkrat, pa se je priložnost ponudila danes:Čist nevtralno (pa ne čist ) me zanima, zakaj so tisti v državnih in drugih službah ( brez s.p.-ja ) “brez jajc”? Poudarek je na s.p.-ju – in ne na zadovoljstvu, ki je v kolektivni podzavesti menda rezervirano za samostojneže (in tudi v zavesti marsikoga ). Pričakujem zanimivo izmenjavo izkušenjIrenaIrena, nisem čisto prepričana, če najbolje razumem tvoje vprašanje …Ampak glede na to, da imam s.p., lahko povem, da sem lep čas morala delati predvsem na določenih strahovih, ker v tem primeru plača pač ni zagarantirana, in glede na to, da imam dva otroka, sem se morala strah naučit nadomeščat z zaupanjem. Zdaj, če se temu reče jajca, potem pa naj bo.Ampak pred kakšnimi desetimi leti, ko sem s.p. odpirala, nisem imela prav nobenih strahov, niti nisem potrebovala nobenih jajc, ker je bilo gonilo, da ne želim imeti nad seboj nobenega šefa, moja največja motivacija, vse drugo je bilo brez pomena.
Je pa tudi res, da so bile okoliščine takrat precej drugačne, kot so danes, ne samo moje osebne, pač pa tudi družbene. Nataša wrote:
Kot da v povprečju vsi “umiramo od muke” ko vstanemo, se odpravimo delat za premal denarja, pridemo iz službe- in začnemo živet…Irena, tole, kar si napisala, zveni naravnost grozljivo. Jaz zase vem, da na ta način ne bi mogla živet …Takle grozljivo sem jaz preživela nekaj let – ko zdaj pogledam nazaj, je ta način življenja pripomogel k temu, da sem se premaknila najprej “not – vase”, nato pa se je premaknilo tudi “zunaj”Irena
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.