Resnično ljudstvo

[glas]

strelka wrote:
Tole knjigo sem prebrala …se lepo bere in zlo čustveno napisana …
samo se pa mi ne ujema z dejanskim verovanjem aboriginov….potem so tudi vsi Indijanci pač resnično ljudstvo…vsa poganska ljudstva ….

Ja saj dandanes pa so delavnice šamanizma ipd, da bi dobili skrivna znanja, ki so jih indijanci poznali in uporabljali stoletja… so tudi oni imeli ogromna znanja in možnosti vstopa v duhovne sfere, o katerih danes naša družba le še sanja…
Ko pa je belec stopil na njihovo ozemlje, pa so jih imeli za divjake, spomnim se celo enega filma, kjer je bila sodna razprava o tem, da indijanci nimajo duše, da so divjaki na ravni živali. Če se prav spomnim, tožilcu na koncu le ni uspelo dokazati, da indijanci nimajo duše
No belec je pridrvel z orožjem, se šel vojne z njimi, jim uničil kulturo in jih spodil iz njihovega okolja, nato pa jih poskusil civilizirati in jih pokristjaniti…
Koliko vem je kristus učil nenasilje, nastavi drugo lice, širil brezpogojno ljubezen, ni učil vzami meč in ubijaj v mojem imenu…
Ko je Pogačnik raziskoval njihovo kulturi, je raziskoval njhove pokrajinske znake, amulete in druge sledi, ki so pričale o njihovi kulturi in je odkril prisotnost kristusove energije pri njih stoletja preden je prišel tja belec. So že davno imeli stik tudi do teh energij! Smešno potem, ko pridejo nato suroveži, ki sploh ne poznajo Kristusa, jih pokristjanjevat

strelka wrote:
….no pri njih je zelo živa magija, ….., tko da ..kaj pa vem no …tudi niso tako opevani …kot dobro ljudstvo ..prav tako so z vsemi žavbami namazani

Magija je vse! Le stopnja moči je različna…
Cel svet se danes kontrolira z magijo oglasov, magijo poročil in sredstev javnega obveščanja in dela iz ljudi vodljive figure…

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[strelka]

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Aboriginsko obredje, magija in
zdravljenje

Z obredjem Aborigini priklicujejo svoje Stvaritelje, da bi ti ponovno prišli
na Zemljo in jo oživili s svojo življenjsko silo – Aboriginski tradicionalni
zdravilec je oseba z veliko duhovno močjo in najprej odkriva duhovni vzrok
bolezni – Čarovnik vnaša v človeka zle duhove

Obredje – za priklic novega življenja

Stvaritelji so torej ustvarili vse pojavnosti, ki jih zmoremo opaziti v krajini
– človeka, živali, rastline, kamne – da bi prebivali skupaj v harmoniji (kot so
nekdaj Aborigini z vsem). Stvariteljske ustvarjalne sile v krajini so še vedno
žive in morajo biti žive. Aborigini jih zato vedno znova priklicujejo in
revitalizirajo s cikli obredov. Kajti čeprav so nevidni običajnemu človeškemu
videnju – so stvaritelji ohranili vitalno življenjsko silo, ki ima moč, da
pronica v življenje ljudi in vsega ustvarjenega in vse to znova in znova
oživlja.Torej je tudi magično obredje in verovanje avstralskih domorodcev
neizogibno povezano z njihovimi totemskimi stvaritelji, ki so ustvarili svet v
času sanjanja. Še dandanes se Aborigini zato zbirajo na svetih prostorih ali
točkah, kjer z določenimi obredi priklicujejo svoje Stvaritelje, da bi ti
ponovno prišli na Zemljo in jo oživili s svojo življenjsko silo.

S svetimi točkami, ki imajo posebno duhovno moč, je posejano ozemlje slehernega
aboriginskega klana. Posamezni klani in posamezniki znotraj njih so odgovorni
za vzdrževanje določenih svetih točk. Zanje skrbijo na različne načine. Ščitijo
jih pred (belimi nemodrimi) vsiljivci, ki niso zreli za obisk teh točk ter
točke tedaj, ko je potrebno, oskrbujejo s primernimi obredi. Točke oblikujejo
del obredja vsakega klana. Odgovornost za sveto mesto je porazdeljena med vse
pripadnike nekega plemena v določeni krajini. Vsak član plemena ima posebno
nalogo v obredu. Aborigini se zavedajo, da je vsaka nemarnost ali brezbrižnost
v igri obreda lahko vzrok za škodo v naravi – če se obred ponesreči, lahko
zmanjka vode, klan napade čudna bolezen ali kakšne živali. Aborigini tradicionalno
verjamejo, da vsakogar, ki zanemarja svoje dolžnosti pri obredjih, doleti
kazen, ki je bila sankcionirana že v času sanjanja (v pračasu, v času Resnice).
In vedo tudi, da je vsako nespoštovanje narave in njenih zakonov nekega dne
kaznovano. Zato ne kradejo, ne ubijajo in ne posiljujejo nikogar in ničesar, ne
na takšen ne na drugačen način.

Obred je predstava

Cilj vsakega aboriginskega obreda je priklicevanje prisotnosti določenega
totemskega stvaritelja. Z obredom Aborigini opogumljajo določenega stvaritelja naj
ponovno sprosti svoje ustvarjalne sile. Tako z izjemno natančno določenim
zaporedjem plesov, popevanj in korakov (kozmogram!) ustvarjajo takšno vzdušje,
kot je vladalo v času Sanjanja, ko so stvaritelji šele ustvarjali svet.
Aborigini se torej z obredom “povrnejo” v tisti čas. Z določenimi
natančnimi plesnimi koraki, popevanjem in umetniškimi predmeti skušajo
poustvariti ozračje, ki je najprimernejše za določenega Stvaritelja. Tako ga
prikličejo v naš svet. Obujajo ga, obujajo njegove ustvarjalne prasile in ga
prosijo, naj jih ponovno sprosti in tako neki krajini in bitjem v njej zagotovi
nadaljevanje življenja. Z obredi Aborigini oživljajo mrtvo materijo, saj
brez duha v njej ne bi bilo življenja. Natanko vedo, kako pomembno je, da
ohranjajo in ves čas revitalizirajo življenjske sile Narave in da so hvaležni
za to, da jim njene moči dajejo življenje. Še vedno so, kljub civilizacijskemu
nasilju, v tesnem stiku z naravo ter se resnično zavedajo, da je Narava nosilka
našega življenja. Če bomo uničili njo, bomo tudi sebe!

Obredna predstava je sestavljena iz niza zgodb, ki govore o stvarjenju in
Stvaritelju in si slede v natančno določenih ciklih. Takšen obred je izjemno
močan in pomemben, tako v duhovnem kot tudi v pripovednem, umetniškem smislu. Za
uprizoritev večjega (npr. enoletnega) obreda se zbere skupaj več aboriginskih
klanov, ki žive v določeni krajini. V obredu skupaj ustvarjajo celovitost, saj
vsakdo med njimi obredu doda lastno zgodbo ritualnega cikla. Takšen obred traja
tudi več dni. Pravi obred terja tudi mnogo priprav. Aborigini dneve pred
začetkom obreda zato slikajo, rezbarijo, delajo peščene skulpture, krasijo
palice ter izdelujejo še mnoge reči, ki jih potrebujejo kot nepogrešljive
obredne dodatke. Vse umetniške in druge izdelke, ki jih nameravajo uporabiti v
obredu, izdelajo še posebno skrbno, saj se zavedajo, da le ena slabo ali
nepravilno izdelana stvar – lahko odvrne sile stvaritelja.

Tudi obredni plesi in popevanje so nadvse skrbno izbrani, kajti le posebni
plesi, napevi in besede zmorejo priklicati določenega Stvaritelja. Ko se obred
začne, si plesi in napevi slede v določenem vrstnem redu, prav takšnem, ki
povsem posnema izvorno popotovanje določenega stvariteljskega bitja v času
Sanjanja. Obredna predstava natančno in slikovito prikazuje dogodke na poti
nekega Stvaritelja, njegove boje s sovražniki in njegovo ustvarjanje. V obredje
je vključene veliko umetnosti, saj so Aborigini resnični umetniki – ustvarjajo
iz sebe. Še danes za svoje izjemno ustvarjanje potrebujejo le nekaj poceni
pripomočkov. Kljub temu ustvarjajo čudovite in duhovno močne kreacije. Večinoma
ustvarjajo na tleh, čepe ali kleče, na deskah, koščkih platna … Tradicionalno
so za slikanje uporabljali le štiri barve (rdeča, rumena, črna, bela), ki so
izhajale iz naravnih elementov, okre in rastlinskih barvil. Slikarski in
kiparski pripomočki so bili: prsti, usta (nabrizgali so barvo) in vejice. Za
rezbarjenje in graviranje so uporabljali kamnite nože, sekire, dleta in
kladiva. Poslikavali so tudi kamne, telesa in reči za vsakodnevno rabo …

Zdravilec – oseba izjemnega duha

Kakor so pri nas, v zahodni družbi, zdravniki tisti, ki navadno zdravijo, pri
Aboriginih to vlogo prevzemajo ženske in moški, ki jim pravijo tradicionalni
zdravilci. Aborigini namreč verjamejo, da povzročajo bolezen in smrt
čarovniki, duhovi in Stvariteljska bitja. Zato mora biti zdravilec oseba z
veliko duhovno močjo. Šele takrat, ko bolnemu ne pomagajo niti skrbno
pripravljena aboriginska zelišča in njihovi pripravki, pokličejo domorodci
tradicionalnega zdravilca ali zdravilko. Najprej se zdravilec z bolnikom ali
sorodniki pogovori, nato pa poskuša odkriti duhovni vzrok bolezni. Ko ga
odkrije, predlaga ukrepe in zdravljenje, ki naj bi bolniku znova povrnilo
zdravje. Če bolnik umre kljub zdravilčevim posegom, zdravilec opiše in določi
vzrok bolnikove smrti.

Tradicionalni zdravilec je, kot že omenjeno, največkrat oseba z izjemno duhovno
močjo. Ta duhovna moč je pridobljena na dva načina: z vajenstvom ali ukom ali
pa je podedovana, prirojena. Večina aboriginskih zdravilcev ima stike s t.i.
onstranstvom, večina jih ve tudi za prihodnje dogodke. Njihova nenavadna,
posebna moč in zmožnosti jim dovoljujejo, da lahko ugotavljajo globje duhovne
vzroke bolezni, da zdravijo, napovedujejo prihodnost in zavarujejo ljudi pred
čarodeji in njihovimi zlemi dejanji. Ker imajo veliko duhovno moč, lahko tudi
izginevajo ter hitreje kot navadni smrtniki potujejo v času in prostoru.
Navadno vedo, kaj se bo zgodilo ali kaj se dogaja tisoče kilometrov daleč.
Dogodke slutijo intuitivno. Po svoji volji lahko izginjajo in se pojavljajo na
različno oddaljenih krajih. To vedo prav dobro tudi beli Avstralci, ki včasih
dobijo “nenavadno” pomoč teh zdravilcev, ki je ne morejo zanikati. Ti
zdravilci so bili vedno in so tudi danes, čeprav so “javna tajnost”.

Ozračje, ki spodbuja zdravljenje

Med boleznijo tradicionalni zdravilec avstralskih domorodcev najprej zavaruje
bolnika in njegovo ožjo družino. Zelo pomembno je, da v bolnikovi okolici
ustvari ozračje, ki bo spodbujalo zdravljenje, okrevanje in pripomoglo k
dobremu počutju. Nadvse pomemben del tradicionalnega aboriginskega zdravljenja
je namreč pozitiven vpliv na bolnikovo psihično počutje. Tako se tradicionalni
aboriginski zdravilec lahko primerja s tremi poklici zahodne družbe: z
duhovnikom, zdravnikom in mrliškim oglednikom. Duhovnik pomaga ublažiti duševno
stisko, zdravnik skuša ozdraviti fizično telo, mrliški oglednik pa pride tedaj,
ko se človek poslovi od tega sveta.

Preproste bolezni je mogoče ozdraviti le z aboriginskimi zeliščnimi pripravki.
Takšne pripravke zna pripraviti skoraj vsak (še toliko zdrav) Aborigin srednjih
let, bodisi moški ali ženska. Lahko bi celo rekli, da se Aborigini z znanjem o
zeliščih že rodijo (vkolikor niso preveč zmedeni zaradi civilizacije). To
znanje o uporabnosti različnih rastlin, pa tudi nekaterih živalskih delov,
prehaja iz roda v rod. Velikokrat pa si domorodci pomagajo tudi z minerali. Pri
vbodih, pikih, različnih ugrizih, zaprtju, driski, odrgninah, praskah,
opeklinah in tudi zastrupitvah (pri katerih bi povprečni belci že zdavnaj
preminuli, ker verjamejo, da morajo zaradi nečesa, npr. strupa ali pika kače
preminuti) – uporabljajo ponavadi le tisto, kar jim daje mati Narava. Še vedno
je težko najti Aborigina, ki zaupa tabletkam.

Tradicionalni aboriginski zdravilec ima pravo delo šele tedaj, ko se bolezen
hudo poslabša. Tedaj postane zdravljenje proces obredne narave. Obsega
masiranje, popevanje in odstranjevanje zle sile, ki se je naselila v bolnikovem
telesu. Ko zdravilec odstrani duhovni ali nadnaravni vzrok bolezni – zlo silo
(kot pravijo Aborigini), začne bolnik postopoma okrevati v ciklih slabšanja in
boljšanja bolezenskega stanja. Okrevanje je fizično in psihično, je pozitivna
sprememba v duhu (mišljenju, dojemanju, naravnanosti) in telesu.

Čarovniki nosijo čevlje “kurdaitja”

Avstralski Aborigini dobro poznajo čarovništvo. Vedo, da lahko čarovniki bodisi
z vnašanjem zlih duhov (op.p. za nas nezdrave življenjske in duhovne sile) ali
kakršnihkoli tujkov v človekovo telo – povzročijo hudo obolenje ali celo smrt.
Ponavadi čarovniki ujamejo človekovega duha v košček hrane ali delček lasu,
velikokrat pa v ta namen uporabijo tudi kosti. Čarovniki osrednje Avstralije
(Aranda ljudstvo) so znani po tem, da nosijo čevlje “kurdaitja”,
narejene iz emujevega perja in človeške krvi, saj tako najlaže prikrijejo svoje
stopinje … Bolezen ali smrt povzročijo tudi s kremenovim kristalom, školjkami,
z različnimi ornamenti, amuleti in drugim.

Kosti uporablja veliko skupin. Tanek košček kosti, na enem koncu ostro ošiljen,
na drugem pa okrepljen s koščkom naravnega gumija, lahko povzroči celo
človekovo smrt. Nekateri čarovniki namesto kosti uporabljajo tudi paličice,
okrašene s peresi ptic. V osrednji Avstraliji velja pravilo, da mora človek, ki
želi zapičiti kost ali paličico v drugega, najprej oditi globoko v buš –
grmičasto puščavo in šele potem zabosti svojo žrtev. Zabodena oseba ponavadi
potem hudo zboli, in če je ne reši tradicionalni zdravilec – lahko celo umre. A
če zdravilec najde koščico (vzrok), jo odstrani in iz bolnikovega telesa
prepodi tudi zle sile, ki so se tam naselile – je človek rešen hudega uroka in
zanesljive smrti.

Elena Danel

Vir: www. pozitivke.net

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[strelka]

v:* {behavior:url(#default#VML);}
o:* {behavior:url(#default#VML);}
w:* {behavior:url(#default#VML);}
.shape {behavior:url(#default#VML);}

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Aborigini – ljudje, ki še imajo
povezavo z duhom in telesom, nesnovnim in snovnim

ali

Kakšno je aboriginsko doživljanje stvarnosti,

njihovi obredi in življenje, ki ga živijo med resničnostjo in mitom

“Če imaš besedo, duha –

potem govori, stoj za tem!”

(aboriginski pesnik Bill Neidjie)

Srečala sem veliko Aboriginov,
takšnih in drugačnih, a večinoma umazanih, revnih in povsem
“zatolčenih”. Vsi pa so še imeli, vsakršnemu pomanjkanju,
zasmehovanju in nerazumevanju navkljub, dušo – voljno, široko in nezlagano.
Vsedli so se mi v dušo in jaz v njihovo; za vedno so postali del mene in jaz
del njih. Čeprav je njihovo doživljanje resničnosti drugačno kot naše, smo se
razumeli … Sicer pa se svet, kot ga doživljajo Aborigini, domorodni
praprebivalci avstralskega kontinenta, kaže povprečnemu evropeiziranemu človeku
kot pravljičen in zato odmaknjen, nerealen in – seveda – nedosegljiv …

Aboriginska resničnost “tu in zdaj” pretresljiva. Življenje, ki
jim ga dopušča realnost evropeizirane bele civilizacije Aboriginom ne da
dihati. Prav zato je med današnjimi Aborigini, ki bodisi žive po mestih (veliko
jih je v Darwinu ali v Alice Springsu), manjših zaselkih ali komunah – veliko
bolezni, drog in alkoholizma. Prav gotovo je res, da so Aborigini po ustavi
enakopravni, res pa je tudi, da so v resnici (skoraj) popolnoma neenakopravni
in da nimajo enakih možnosti za samorealizacijo v svetu belega človeka. Seveda
drži tudi, da dojemanje belega človeka v povprečju ne zmore dojeti aboriginskih
izhodišč in s tem življenja, zato domorodne praprebivalce razglaša za – lene,
neumne in “hudičeve”…

Aborigini vedo in zato čakajo …

Danes sicer Aborigini tvorijo odstotek in pol vsega avstralskega prebivalstva,
kar pomeni okoli 227 645 ljudi; njihovo število pa še narašča. Vsak beli Avstralec,
še posebno tisti, ki žive v puščavi, torej skupaj z Aborigini – vam bo z grozo
v očeh dejal, da se Aborigini “množijo kot zajci”… Morda pa se morajo
(saj pravijo, da se vse vrača), saj so jih od leta 1870 beli kolonizatorji na
tisoče “pobili kot zajce”.

Način življenja, ki so ga Aborigini imeli pred angleško invazijo, leta 1788,
kaže, da so imeli strukturiran socialni in politični sistem, ki jim je
omogočal, da so med seboj in z naravo – živeli in delovali na najboljši možni
način. Njihovo življenje nikakor ni bilo “primitivno” in
“kamenodobno” (kar dokazujejo nekateri beli pisci, ki tega življenja
pač ne morejo dojeti s svojim dojemanjem resničnosti). Ko je 18. januarja 1788
prva britanska ladja s kaznjenci zaplula v zaliv, ki so ga kasneje poimenovali
Port Jackson, je za Aborigine nastopila velika sprememba. Zaradi njihovega
upora belcem (ker so si jemali zemljo), so kolonizatorji v nekaj desetletjih
upornike pobili, si prisvojili zemljo ter z umori ali umetno povzročenimi
boleznimi zdesetkali aboriginske družine. Vse, kar se je dogajalo in se še – bi
lahko imenovali kar genocid. Mnogi raziskovalci namreč menijo, da je bilo ob
invaziji na celini petstotisoč do milijona aboriginov. Zapisano pa je
tudi, da jih je po približno stoletju okupacije ostalo le še okoli petdesettisoč
(glede na štetje prebivalstva iz leta 1901).

Od leta 1870 so mnoge Aborigine na silo odpeljali v t.i. misijone ali
rezervate, ki jih je ustanovila avstralska vlada, češ, da je to potrebno
“zaradi njihove lastne zaščite”. Menili so, da tako domorodce ščitijo
pred njihovo nemoralnostjo (?), zanemarjenostjo (?) in boleznimi. Seveda je
bila t.i. zaščita zgolj fasada za kruto preračunljivost, ki je v imenu dobrote
in celo Boga – skušala praprebivalcem celine vcepljati evropski mišljenjski
vzorec ter način življenja. Tako bi Aborigini postali dobra in poceni delovna
sila. In ker je k “pravilnemu mišljenju” najlaže navajati otroke, so
kolonizatorji tedaj načrtno razbijali domorodne družine ter jemali materam
otroke od prsi (!) – da bi jih lahko vzgajali kot “prave Avstralce”!
In tudi danes, ko smo na “višku demokracije”, bela avstralska večina
(čeprav nič kriva) tako ali drugače zastruplja domorodce – z alkoholom, slabo
hrano, slabimi mislimi … Aborigini danes še vedno nosijo
v sebi kodo manjvrednosti, čeprav so zavestnejši od večine samozavestnega
in samozaverovanega avstralskega belega prebivalstva. Bolečina, ki jim je bila
zadana v preteklosti, še vedno pušča sledove v njihovih dušah, v duši njihovega
ljudstva. In ta bolečina jim ne dovoli živeti. Poleg notranje bolečine pa jih
tudi zunanje življenje avstralske resničnosti danes nikakor ne podpira.

K sreči Aborigini vedo; in zato čakajo. Staro ljudstvo so, zato so
modri. Vedo, da se tako ali drugače v teku sveta, enkrat, ko pride pravi čas –
vse obrne in dandanes se takšen obrat tudi v Avstraliji dogaja čisto spontano.
Aborigini se trudijo ohranjati svoje mite, obrede, zdravljenje ter skušajo
prodreti v vse pore bele družbe na njim lasten način in z globokim spoštovanjem
do starih vrednot. Sicer se jim vedno ne posreči, saj način življenja naše
civilizacije rojeva pohlep tudi domorodnemu človeku, ki ima tako trdne moralne
norme kot jih imajo Aborigini

… A tek sveta res dela svoje … V času mojega obiska je celo v avstralskem
dnevnem časopisju pisalo, kako turisti z vsega sveta prinašajo nazaj kamenčke,
ki so jih “vzeli za spomin” z aboriginskih svetih krajev… Aborigini
so jih opozarjali, da bodo zboleli, če bodo odnašali te kamne. Ko so turisti,
ki jim ni nič sveto, res zboleli, so se spomnili – in prinesli kamne nazaj …

Iz prahu Zemlje smo – in tja se povrnemo

Ne, tole ni citat iz Biblije niti iz kakšne druge svete knjige. To je najglobje
verjetje aboriginskega ljudstva, ki je stkano iz neizmerne ljubezni do Zemlje.
Zemlja je njihova mati, zatočišče in pribežališče. Zato Aborigini najraje
hodijo bosi, saj se s tem neposredno dotikajo svoje Matere in so tako z njo
povezani. Zato tudi ne dojamejo pomena ograj (med hišami, parcelami) in
meddržavnih meja. Zaradi tega tudi ne zmorejo razumeti – kako se lahko zemljo
prodaja. In – konec koncev imajo prav … Kajti ničesar ni v resnici naše … še
posebno ne potem, ko nismo več fizično prisotni na Zemlji …

Modrost Aboriginov je globoka, saj je stkana iz mnogih življenj prednikov, ki
še niso bili nujno vkalupljeni v civilizacijsko verjetje, ki se je odmaknilo od
dotika z zemljo, s tem pa tudi od dotika z duhom. Zemlja Aboriginom predstavlja
izhodiščno točko, v kateri se vse začne. V drobcih zemlje so se začeli in tja
se bodo vrnili. Kot sem že omenila, ne poznajo meja v našem pomenu besede, ki
so zgolj umetne; poznajo le naravne meje med različnimi naravnimi pokrajinami
(ki imajo različen ekosistem). Sicer pa so jim meje tuje. Oni vse podelijo, če
le čutijo v človeku pristno dušo. Meni so dali vse, kar sem potrebovala.
Hvaležna sem jim, da so me sprejeli kot svojo in mi pomagali na najtežjem delu
življenja podpreti to, kar sem. Večno smo povezani, ničesar nas ne more ločiti
– ne daljave, ne vezi z drugimi ljudmi, ne sistemi, ne čas, ne obveze … Skupaj
živimo, dihamo, delujemo.

Spoštljivo s svetimi točkami Zemlje!

Zemlja je njihova hrana, kultura, njihov duh in identiteta (zato so tako
izgubljeni v “umetni” identiteti evropeizirane realnosti). Zemlja
ima za Aborigine duhovno vrednost. Z njo so povezani prek totemskih povezav.
Verjamejo, da so stran od svoje zemlje izpostavljeni duhovnim silam, ki jih ne
zmorejo prepoznati niti nadzorovati (prav zares so zaradi izgube zemlje
izpostavljeni zmedenemu evropskemu duhu-razumu).

Tudi na njihovi lastni zemlji, v ožji krajini, so prostori, kjer jim lahko
preti duhovna nevarnost, če prej niso vpeljani v energijo teh prostorov.
Posamezniki, ki pa so iniciirani v energijo prepovedanega prostora, pa se
le-temu vedno približajo z izrednim spoštovanjem. Svete točke krajine so namreč
prostori z izjemno duhovno močjo in aborigini verjamejo, da so tamkaj še vedno
prisotni duhovi njihovih stvariteljev. Gotovo je še kako prav, da se takšnim
močnim točkam približajo le ljudje, ki so dovolj močni za prehod v novo iniciacijo
– novo stanje zavesti; drugim bi kaj takšnega namreč povzročilo resne duševne
motnje ali fizično smrt. Zato, ker se turisti ponavadi ne drže teh prepovedi in
vstopajo na svete kraje kar tako in brez spoštovanja, mnogi izmed njih ne
odidejo zdravi …

Na vsakem ozemlju aboriginov pa obstajajo tudi prostori, s katerimi je duhovno
povezan le nek posameznik. To so individualni prostori vsakega posameznika,
točke, kamor se rad vrača in kjer se počuti domače in varno v duhu in telesu.
Po smrti so to tudi prostori, kakor vedo Aborigini, kamor se vrača duh človeka,
ki je šel v drugo razsežnost bivanja. Kajti tudi potem se na teh individualnih
točkah njihov duh počuti domače in varno.

Totemi – duhovna istovetnost

Sicer pa totemi predstavljajo
tudi povezanost aboriginov s stvaritelji. Nek totem (na primer totem
kenguruja ali srake) je fizična manifestacija določenega stvariteljskega
bitja. S totemi se duh stvariteljev prenaša v fizično realnost in na
vsakega posameznika. Zato posamezniki s totemi pridobijo svojo duhovno istovetnost ali
identifikacija. Po svojih totemih posameznik sebe definira-opredeli, po
njih deluje in se obnaša. Kdor nosi določen totem, je duhovno povezan z
določenim stvariteljskim bitjem, njegovim duhom in močjo.

Kdor nosi npr. kengurujev totem, je povezan s tem stvariteljskim bitjem oziroma
njegovim duhom, “ujetim” v totem kenguruja. Zato je pomembno, kakšen
totem ima posameznik – da je v skladu z njim in njegovim tekom življenja. Zato
se določitev totema otroku ponavadi zgodi že ob rojstvu ali morda pred
rojstvom. Tradicionalno sta mati (še predno se je zavedla prisotnosti svojega
otroka) ali pa njen mož – dobila znamenje, da se je otrokov duh naselil v
maternico. To znamenje sta dobila bodisi v sanjah ali v stanju transa, skozi
vizijo ali preko kakšnega nenavadnega doživetja v naravi … Če je npr. materi
pot prekrižala sraka na nenavaden način – je bilo to znamenje njene nosečnosti.
Ko je bil otrok rojen, je bil povezan s stvariteljskim bitjem srako – zato
je pripadal sanjanju srake. Sanjanju – kot (lastni realni) viziji svoje
prihodnosti! (op.p. – sanjanje namreč ne pomeni sanjarjenje oz. s tem
izrazom sploh nima nobene povezave) To je pomenilo, da je bila osnovna duhovna
naravnanost oziroma bistvo (višji jaz) tega novorojenega otroka globoko
povezana (pripadna) s pripadajočim totemom. V skladu z naravnanostjo tega
totema se je otrok – posameznik kasneje tudi obnašal in deloval. Imate tudi vi
kakšno žival, ki vam je posebej draga?! Na kaj pomislite, če pomislite nanjo in
kaj vam ta žival predstavlja …? Kajti to je vaš totem! Vaše bistvo in
osnovni način delovanja ter način s katerim to, kar dajete, prinašate v
življenje.

Stvaritelji so še vedno živi

V času sanjanja (kot pravijo Aborigini času stvarjenja) so iz podzemnega sveta
(ali iz nebeškega) izšli aboriginski stvaritelji. Bili so nadnaravna bitja,
napol ljudje, napol živali oziroma rastline. Začeli so popotovati preko prej
puste krajine, ki je bila tedaj zavita v popolno temo. Vse je bilo tedaj v
mraku in Zemlja je bila ravna ploskev. Stvaritelji so prinesli luč dneva ter
ustvarili življenje. Ko so popotovali po krajini so iz brezoblične okolice
ustvarili gore, reke, peščene hribe, skale, vodne in energijske izvirke …
Ustvarili so nebesna telesa, živali in rastline in nazadnje človeka, ki naj bi
bil njihov naslednik. Po tako težavnem delu so se Stvaritelji umaknili nazaj v
nedra Zemlje in utonili v globokem spancu. A – vendarle se včasih njihovi
duhovi spremene v skalo, drevo ali kakšen drug del krajine … Takšni prostori
potem postanejo sveti prostori Aboridžinov. To so prostori s posebnimi,
lahko bi rekli zdravilnimi kvalitetami (ki pa niso za vsakega, saj dvigujejo
zavedanje). Nanje smejo le poklicani, ki so tako zavestni, da zmorejo
spoštovati in zaradi svoje duhovne moči tudi prenesti posebne moči in kvalitete
teh prostorov. Na njih pa Aborigini ponavadi izvajajo tudi svoje obrede.

Seveda je aboriginski mit o nastanku sveta nesprejemljiv za znanstveni um
“povprečnega pametnega človeka” in je za večino belcev le pravljica,
ki so si jo izmislili primitivni domorodci. Do takšnega nerazumevanja in
posmehovanja ter zapostavljanja prihaja predvsem zato, ker je evropeizirana
percepcija stvarnosti usmerjena zgolj na fizično pojavnost, ne pa tudi na
energijski svet in na še finejše in subtilnejše realnosti ( ki so seveda
resnične, saj so tudi del vsega in vsakega človeka!). Aboriginska stvarnost
subtilnejše svetove še vedno zaznava in jih vključuje v realnost – zato so za
domorodce nekaj povsem običajnega in normalnega, torej resničnega. Z drugačnega,
širšega dojemanja stvarnosti – so torej “aboriginske pravljice” z
lahkoto razložljive in realno dojemljive. Lahko so celo znanstveno dokazljive,
saj zdaj že obstajajo aparature, ki zmorejo meriti in zaznati subtilnejše
frekvence bivanja in realnosti človeka in sveta.

Sicer pa so nekateri znanstveniki prepričani, da je bila avstralska celina
obljudena že pred stotisoč leti, čeprav takšna prepričanja še niso širše
uradno sprejeta. Vendar je znanstveno potrjeno, da so obstajali prvi ljudje v
okolici današnjega Sydneya že pred 40 000 leti. Arheologi predvidevajo, da
Aborigini naseljujejo avstralsko celino najmanj od 45 000 do 50 000 let.
Le-ti menijo tudi, da so prvi domorodni naseljenci na celino prišli po morju –
iz južne Azije. Prepotovati so morali nekaj manj kot sto kilometrov. Nekateri
menijo, da so prispeli le z eno migracijo, drugi – da z dvema. Vsekakor pa so
aboriginski klani morali v času svojega tisočletnega naseljenstva na novi
celini preživeti mnoge dramatične in zelo grozovite spremembe naravnega okolja
– klimatske spremembe in premike zemeljskih mas. Torej so res utrjeno ljudstvo
oziroma ljudstva; kajti Aborigini niso Aborigini (to je le ime belega človeka
zanje), temveč zbirka klanov in ljudstev, ki imajo svoja lastna imena!

Elena Danel

Vir: www. Pozitivke.net

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[glas]

strelka wrote: …

v:* {behavior:url(#default#VML);}
o:* {behavior:url(#default#VML);}
w:* {behavior:url(#default#VML);}
.shape {behavior:url(#default#VML);}

Normal
0
21

false
false
false

MicrosoftInternetExplorer4

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}

Aborigini niso Aborigini (to je le ime belega človeka
zanje), temveč zbirka klanov in ljudstev, ki imajo svoja lastna imena!

Saj Indianci (Indians), imajo tudi tako ime, ker so jim beli morjeplovci dali tako ime… kar pa ne govori ravno v prid njihovim morjeplovskim in geografskim sposobnostim, glede nato da so falili mnogotisoč km in mislili, da so v Indiji. In zato so sedaj vsi Native Americans kar Indijans (Indijanci -ali bolje Indijci)

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[strelka]

…pač mal spet vključmo svojo fantazijo …zakaj so ravno Indijanci , Črnci in Aborigini
najbolj trn v peti ..tej sodobni civilizaciji ….
nekje sem prebrala ….da hja so temni ljudje s temnimi očmi pa temnejšo poltjo …hja najmanj dojemljivi za programiranje ….
to kar sodobna sružba dela ..no, če se gremo pa še mal znastveno fantastiko ali tud ne …pač to kar delajo sive eminence in da so za to nabolj prikladni svetli blond in modrooki ljudje ….
Pol se res lahko vprašamo …hjm zakaj je bila v fašizmo tako gor vzeta Arijska rasa

In da so Aborigini bojda potomci Lemurijancev…

Po drugi strani pa ..a se predstavljajte …kaj bi bilo če bi še vedno živeli v kameni dobi…???

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[Avtor]

Prispevki