Razsvetljenje
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Razsvetljenje
- This topic has 100 odgovorov, 14 glasov, and was last updated 4 years, 10 months nazaj by
glas.
-
AvtorPrispevki
-
2. 2. 2015 ob 19:23 #27811
Anonimnež
Nedejavno2. 2. 2015 ob 19:32 #27813Sabina
Participant2. 2. 2015 ob 19:35 #27814
strelkaParticipantlotus wrote: evo odgovor
…8. 5. 2015 ob 15:27 #28911NedejavnoKoraki do spoznanja
Vsako spoznanje gradi na predhodnih spoznanjih, torej postane možno zaradi predhodnih spoznanj. Zanimivo je, da se naslednje spoznanje lahko zdi celo v nasprotju s predhodnimi.Kakšna je videti pot upornega iskalca razsvetlitve, iskalca končnega spoznanja?
- Prvi korak je spoznanje, da nisem vse to, kar običajno ljudje mislijo, da so. Jaz nisem oseba. Oseba so spomini, znanje, navade in ostale lažne identitete, gospod ta in ta. Zato sem opustil vse to. Vidim, da so to samo lažne identitete, ustvarjene z razmišljanjem.
- Drugi korak je uvid, da jaz nisem niti najintimnejša stvar – svoje telo (po Nisargadatti je identifikacija s telesom najbolj žilava). Jaz nisem um ali njegova miselna vsebina. Jaz nisem niti ta kemija vsega. Nekdo lahko porabi celotno svoje življenje, a tega ne spozna.
- Nadalje, če to vse zgornje odštejem, kaj še ostane? Samo občutek gole eksistence, občutek prisotnosti,občutek, da sem tukaj, zavest. Tako spoznam, da sem jaz ta zavest sama, občutenje eksistence. Jaz moram biti TO! Kaj je to? Je zelo subtilno, toda sedaj prihajam bliže. To je prepoznanje mistične fraze »jaz sem, ki Sem« in sočasno s tem spoznanjem pride spoznanje moje neomejenosti.
Spoznanje »jaz sem« prinaša s seboj razumevanje, da ni nobene takšne stvari, kot je osebnost (ego). Ego je umetna tvorba, iluzija. Tisto, kar je resnično, je “jaz sem”. Skozi »jaz sem« živi splošna univerzalna zavest; vsakdo in vsaka živa stvar jo čuti na enak način. Mi sami ne kreiramo občutka »jaz sem«. Ta občutek prisotnosti izvorne bitnosti, ki se spontano pojavi na ozadju praznine, nasledimo in prejmemo iz vira, ki je brezobjektno, čisto zavedanje.
Ne smemo pozabiti, da je spoznanje »jaz sem« že zelo globoko spoznanje. Mnogi se bodo tu preprosto ustavili v uživanju brezosebne vse splošne bitnosti. To je spoznanje Boga in spoznanje – jaz sem Bog. Na tej ravni spoznam svojo neločljivo povezanost z vsem, kar je.Ni entitete, ki bi bila ločene od mene, tudi Bog ne. Torej sem jaz Bog! Vse se dogaja v meni kot veličastna predstava, sestavljena iz iluzij.
- Ko sem v pravi meri stabiliziran v občutku prisotne zavesti »jaz sem«, sem nazadnje zrel za dokončno spoznanje. Tisti, ki vztrajajo najdalje, se prebijejo do zadnjega spoznanja, da je vsa bitnost, celo obstoj Boga, še vedno oblika iluzije in dvojnosti.
Zadnje spoznanje je, da samo premik v čisto zavedanje, čisti absolut, odpravi zadnjo identifikacijo splošnega »jaz sem«. Zavedanje bo obstajalo naprej, brez dvoma in z njim vse aktivnosti življenja, toda moja identiteta se bo vrnila nazaj v svoj izvorni dom, v čisto zavedanje, ki je bilo pred zavestjo.
Zadnja stopnja je najtežja. Mnogi lažje odložimo nižje identifikacije, podobno kot stare obleke, da ostanemo goli v vsesplošni zavesti. Toda kdo lahko odloži občutek svoje bitnosti? Hočemo obstajati, ljubimo svoj obstoj in groza nas je, da nas nenadoma ne bi bilo več. To je strašljivo, gledano od spodnje stopnje do končne realizacije v absolutu, kar pomeni izgubo sebe. Kdo na Zemlji si želi, da bi kompletno izginil? Redki so ti, ki to zmorejo. Nad vsem tem je želja ega – jaz želim biti, obstajati, živeti!
9. 5. 2015 ob 7:18 #28912glasParticipantživljenje ni problem, ki bi ga trebalo rešiti,
življenje je skrivnost, ki jo je treba živeti
naš um je otročaj(norec), ki se podi za vprašanji (in odgovori)
a vsak odgovor prinaša le 1000 novih vprašanj..
ta pot je mogoče potrebna (mogoče ne),
a vseeno se tudi ta pot nadaljuje,..
in sicer v stanjih kjer ni več niti teh vprašanj..
ali kot je rečeno da resnični meditator, v svoji globini, izgubi tudi vsa vprašanja..
srečaš se toraj v trenutku kjer ni več vprašanj in to je trenutek kjer najdeš modrost,
modrost pa ni odgovor na karkoli, je le razodevanje tvoje lastne zavesti (samemu sebi),
ne da bi karkoli izvedel iz tega stanja,
ampak da bi tu(v samem sebi) izkušal izkušnjo življenja v njeni celostnosti,
ne gre za odgovor, gre za izkušnjo, ampak ta izkušnja ni le dogodek,
saj se ta ”dogodek” razgrinja ves čas in je ves čas v dogajanju (izkušnja)..
večni proces in ne le dogodek..
…“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
23. 5. 2015 ob 9:55 #29010NedejavnoZgodba iz Upanišad:
Modrec Uddalaka je učil sina Svetaketuja videti Eno za pojavom mnogega. To je delal s pomočjo različnih parabol, kot je tale:
Nekega dne je rekel sinu: “Daj to sol v vodo in pridi jutri zjutraj spet k meni.”
Deček je storil, kot mu je bilo naročeno, in naslednji dan je oče rekel: “Prinesi, prosim, sol, ki si jo včeraj dal v vodo.”
“Ne morem je najti,” je rekel deček, “raztopila se je.”
“Poskusi vodo s te strani krožnika,” je rekel Uddalaka. “Kakšen okus ima ?”
“Slan.”
“Srkni ga v sredini. Kakšna je ?
Slana.”
“Srkni z druge strani krožnika. Kakšna je?”
“Slana.”
“Zlij jo stran,” je rekel oče.
Deček je storil tako in videl, da se je sol spet pojavila, ko je voda izhlapela. Uddalaka je rekel: “Ne moreš zaznati Boga tukaj, moj sin, toda dejansko je tukaj.”
Tisti, ki iščejo razsvetljenje, ga ne najdejo, zakaj ne razumejo, da je predmet njihovega iskanja iskalec sam. Bog je, enako kot lepota, v jazu opazovalca.
Anthony de Mello
17. 7. 2015 ob 12:22 #29514NedejavnoSpoznavanje sebe brez posrednikovKo se začnemo zavedati kako so vse minljive stvari nezadostne, da zapolnijo neskončno praznino v nas oziroma, da so le te zgolj začasna mašila, ki ne delujejo na dolgi rok, se začne nek poseben notranji proces.
Bolj ko smo nezadovoljni s tem kar je, bolj močno si želimo nečesa kar bi prineslo trajno izpolnitev.
V kolikor smo premalo nezadovoljni in premalo radovedni, premalo strastni, se bomo v procesu iskanja ujeli v mnoge svetleče prevare lastnega omejenega razuma. V takem primeru se bomo zadovoljili z eno od mnogih oblik samoprevar kot so:
• Golo verovanje, čaščenje, molitve…
• Rituali in tehnike
• Sledenje napotkom »kako« priti do tega kar iščemo ali preprosto golo iskanje zaradi iskanja
• Brezplodno analiziranje in kopičenje t.i. znanja o »duhovnem«
• Ubijanje in trpinčenje samega sebe na najrazličnejše načine (izolacija, hoja po žerjavici in podobno, napačen odnos do materialnega in dajanje poudarka namišljenemu duhovnemu, oklepanje skupin in sekt, vezanost za guruje iz vseh vetrov…,)
Nič od vsega tega ne bo prineslo tistega kar pogrešamo.
Mogoče bomo začasno imeli občutke vzhičenosti in evforije, mislili bomo da smo »našli«, toda prej ko slej (vsaj pri nekaterih, tistih najbolj strastnih)) sledijo razočaranja in »stara« praznina ter nezadovoljstvo se zopet pojavi.
Spoznamo, da smo se le še bolj ujeli in, da smo še bolj zasužnjeni kot prej.
Pri posameznikih ki ji zgoraj naštete reči ne zadovoljujejo in vse to doživljajo kot nove omejitve, novi zapor, se začne prava revolucija.
Uvidijo, da jim pri teh vprašanjih ne more pomagati prav nič na tem svetu.
Uvidijo, da so pri reševanju enigme prepuščeni samim sebi, saj jim prav nič ne pomaga občudovanje ali sledenje tistemu ali tistim ki bi naj do tega cilja prišli.
Uvidijo, da sami morajo spoznati in, da šteje le lastno izkustvo.
Jasno jim je, da so v zgodovini bili in najbrž v prihodnosti tudi bodo, številni odrešitelji in učitelji ampak to sveta in njih samih, nikakor ni spremenilo na bolje.
Vidijo, da se svet utaplja in umira, da smo zavozili na vseh frontah, da tako primanjkuje radosti in trajne sreče.
Začne se spoznavanje samega sebe, direktno in brez posrednikov.
Tak posameznik naenkrat odkrije največjo, in najbolj pristno knjigo na tem svetu.
Knjigo o samemu sebi.
V tej knjigi so poglavja ki so včasih podobna komediji, včasih bolj drami ali celo tragediji, tretjič je to potovanje po goli puščavi in brezupu…
Toda nič na svetu ne more nadomestiti tega originala o samemu sebi.
Ko človek spozna, da je to edino kar bi se moral naučiti brati in razumeti, potem ne bo odnehal dokler mu vsaka pikica in celotna zgodba ne bo jasna kot na dlani.
V kolikor se v posamezniku prebudi strast po prebiranju lastne knjige življenja, bo komaj čakal kaj bo na naslednjem listu, v naslednjem poglavju.
Le redki imajo to strast in to radovednost.
Namesto tega raje prebirajo kopije in ponaredke nekoga drugega.
Raje prebirajo nekaj kar bi si želeli postati, ne pa tistega kar dejansko so.
Mirko -
AvtorPrispevki
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.