Prosim za pomoč, nasvet

[diva]

Pozdravljeni,

Zanima me, če mi lahko kdor koli drug pomaga z nasvetom v zvezi z mojo sestro. Reva mi je danes povedala, da so se ji na precej delikatnem mestu (spolovilo) pojavile bradevice in jo ginekolog pošilja na kirurško odstranitev, ki bo baje kar boleča, pa še ni nujno, da se zadeva ne bo ponavljala. So ji rekli, da druge možnosti ni in da se te bradevice lahko širijo tudi naprej v notranjost nožnice.

Zanima me ali ima kdo kakšno informacijo ali izkušnjo s čim podobnim in seveda tudi informacijo kakšni bi bili lahko drugi (neinvazivni in manj boleči) postopki, da se spopade s to zadevo. Meni je na misel padlo tudi, da bi poskusila z glino ampak nisem ravno strokovnjak za naravna zdravila in ne vem ali bi bilo to priporočljivo ali ne.

Za vsak nasvet bova s sestro zelo hvaležni, ker operacijo ima pa načrtovano že za ponedeljek.

… druga stvar, ki me trenutno tudi malo “muči” pa je moj sin. Star je 9 let in sicer nima nobenih večjih problemov na katerem koli področju. Mi pa že nekaj časa potoži, da se v šoli in pri šprotni dejavnosti vsrtniki radi “spravijo nanj”, v smislu, da ga zafrkavajo ali se ga celo fizično lotijo. Najprej sem mu svetovala naj se takšnim izogiba ali jih ignorira, pa mi je včeraj ves razočaran povedal, da je poskusil pa ne pomaga, trdi tudi, da se spravijo izključno nanj in na nobenega drugega. Če se spomnim časov, ko sem bila jaz v teh letih, vem, da so se vrstniki najraje “spravili” na nekoga, ki je na nek način v negativnem smislu izstopal (recimo pa teži ali pa da je tožaril ali se hitro zjokal…). Pri mojem malem nič od tega ne more biti razlog, ker je zelo prijeten in bister fant, ki v sebi nima trohice nagnjenosti k nasilju. Zaskrbelo me je, ko mi je kot razlog, da se mu to dogaja navedel razlog “zato ker me sovražijo”. Seveda sem mu rekla, da to gotovo in razlog in da nihče nima razloga, da bi ga sovražil…. ampak me je zaskrbelo, kaj se v tej mali glavici plete in od kod mu tako močno prepričanje, da ga drugi sovražijo. Glede na to, da tisto kar mislimo, tudi privlačimo v svoje življenje, bi pa sploh rada na nek način pripeljala sina do tega, da spremeni svoj vzorec razmišljanja. Kakšna ideja kako naj to storim?

Lepo je če deliš

[ozelot]

diva wrote: Pozdravljeni,

Zanima me, če mi lahko kdor koli drug pomaga z nasvetom v zvezi z mojo sestro. Reva mi je danes povedala, da so se ji na precej delikatnem mestu (spolovilo) pojavile bradevice in jo ginekolog pošilja na kirurško odstranitev, ki bo baje kar boleča, pa še ni nujno, da se zadeva ne bo ponavljala. So ji rekli, da druge možnosti ni in da se te bradevice lahko širijo tudi naprej v notranjost nožnice.

Zanima me ali ima kdo kakšno informacijo ali izkušnjo s čim podobnim in seveda tudi informacijo kakšni bi bili lahko drugi (neinvazivni in manj boleči) postopki, da se spopade s to zadevo. Meni je na misel padlo tudi, da bi poskusila z glino ampak nisem ravno strokovnjak za naravna zdravila in ne vem ali bi bilo to priporočljivo ali ne.

Za vsak nasvet bova s sestro zelo hvaležni, ker operacijo ima pa načrtovano že za ponedeljek.

… druga stvar, ki me trenutno tudi malo “muči” pa je moj sin. Star je 9 let in sicer nima nobenih večjih problemov na katerem koli področju. Mi pa že nekaj časa potoži, da se v šoli in pri šprotni dejavnosti vsrtniki radi “spravijo nanj”, v smislu, da ga zafrkavajo ali se ga celo fizično lotijo. Najprej sem mu svetovala naj se takšnim izogiba ali jih ignorira, pa mi je včeraj ves razočaran povedal, da je poskusil pa ne pomaga, trdi tudi, da se spravijo izključno nanj in na nobenega drugega. Če se spomnim časov, ko sem bila jaz v teh letih, vem, da so se vrstniki najraje “spravili” na nekoga, ki je na nek način v negativnem smislu izstopal (recimo pa teži ali pa da je tožaril ali se hitro zjokal…). Pri mojem malem nič od tega ne more biti razlog, ker je zelo prijeten in bister fant, ki v sebi nima trohice nagnjenosti k nasilju. Zaskrbelo me je, ko mi je kot razlog, da se mu to dogaja navedel razlog “zato ker me sovražijo”. Seveda sem mu rekla, da to gotovo in razlog in da nihče nima razloga, da bi ga sovražil…. ampak me je zaskrbelo, kaj se v tej mali glavici plete in od kod mu tako močno prepričanje, da ga drugi sovražijo. Glede na to, da tisto kar mislimo, tudi privlačimo v svoje življenje, bi pa sploh rada na nek način pripeljala sina do tega, da spremeni svoj vzorec razmišljanja. Kakšna ideja kako naj to storim?

tvoj sin ima težave s samopodobo. Pomagaj mu najti vzroke za samocenjenje. Ko se bo dovolj cenil ga bojo tudi ostali. Odnosi so samo pokazatelj kaj se dogaja v njemu. Verjetno misli in čuti sam o sebi, da je manjvreden in celo, da ga je treba zaničevat. Najverjetneje bi se tako tudi on obnašal do podobnih ljudi. Naj se neha obsojat. Mogoče pa kopira koga od staršev. Tebe ali očeta mejbi?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[AVATAR]

No, v medicino se ne bom spuščal…ker je to precej nehvaležna zadeva za nasvete dajat…Sestra naj zdaj pač gre na poseg…potem pa se lahko glede tega posvetuje tudi z drugimi zdravniki.

Kar pa se tiče tvoja sina…duhovno čivkanje je eno…realnost drugo… …Konflikti so zmeraj…vrtec- os. šola-sr. šola…itd…Mene ko so dali v vrtec…sem se mlatil vsepovprek…tako je pač bilo…je pa potem bil mir…Isto je bilo v osnovni in srednji šoli…izivalcev-profokatorjev ne manjka…lepa beseda ne pomaga…ker ne razumejo…Zelo dobro pa razumejo…batino…ta jezik…odlično razumejo… …Ponavadi se spravijo na ljudi…ki se držijo bolj za sebe…so bolj mirni…in nekako niso del raznih skupin…Ni kaj filozofirat…treba se je tako ali drugače postaviti za sebe…razbit par betic…pa je mir…in verjami…hitro se razve

Lepo je če deliš

[strelka]

Glede bradvic …

Vse sorte uporabljajo …

Ker je pa to kar občutljiv del …se ravno ni za
hecat, da ne bi bilo še kašnih opeklin …

Kaj pa vem …ker je to virusna okužba , mogoče
koloidno srebro.

Najbrž ima kdo tukaj izkušnje z njim ?

Se ga tudi uporablja proti herpesu , ki je
ravno tako virusna okužba…

Nekateri priporočajo jabolčni kis +sol…

Ognjičevo mazila …eterično olje čajevca…

To zgolj kot informacija.

Drugače pa tale nasvet mi je všeč , ki ga je
podal nekdo enkrat in je v zvezi s to
nevšečnostjo, se je pa predstavil kot zdravilec …imena ne vem.

condiloma (( genitalna bradavica) po določenem času izgine,
tako, kot je prišla. to pripisujejo predvsem spremembi navad, partnerja,
spremembi prehrane in okolja, v katerem bivaš, kar razlagamo s tem, da je
bolezen čustvenega izvora ( kot večina bolezni tudi sicer ).

nič drugega ti ne
bi svetoval, kot to, da se redno umivaš, skušaš spremeniti prehrano, ki bo
imela čim manj beljakovin živalskega izvora ( najbolje nič – ćrtaj meso, ribe,
jajca ), se umiriš in koplješ malo po sebi, kje so se tvoja čustva zataknila v
zadnjem obdobju. si morda nesrečna, te je česa strah, se je v tebi naselilo
sovraštvo ali odpor? ko boš našla odgovor, si že na pol poti.

potem se boš začela
zavedati, da to tvoje čustvo nikomur ne pomaga, zlasti pa ne tebi. če te je
strah, moraš nekaj ukreniti, ker samo od tega, da te je strah, ne bo nič bolje.
če koga sovražiš, se moraš zavedat, da le-ta od tega ne živi nič slabše, ti pa
zbolevaš itd itd.

Tole pa …glede sinkota.

Če se spomnim z nazaj , pri nas ko sem sam
hodila v šolo se vedno pojavijo v razredu otroci, ki so vodje ..

Ne vem, to imajo v sebi , da enostavno
prevzamejo komando ,pa naj bo med deklicami ali pa med dečki.

Hočjo biti zvezde…

In zelo , zelo težko prenašajo, nekoga , ki se
z njim ne strinja , ki je drugačen …

Šibkejše potegne za sabo in delajo , kar se mu
zljubi.

Tvoj sinko je drugačen ,je priden, ne konflikten,
ima dobre ocene in to pač moti.

Tole kar se dogaja se je dogajalo mojemu nečaku
,ki živi v manjši vasi in je obiskoval
podružnično šolo do četrtega razreda .

In ne samo par otrok, cel razred se je
spravljal nanj so ga tepli nagajali , skratka ,imel je hudo izkušnjo.

Učiteljice nič ,ker je bil res drugačen. Je
izredno inteligenten . Tudi učiteljice ga niso kapirale. Celo k specialistu so ga
pošiljale-psiholog, kot da je hiperaktiven,ker ga niso dojele .

Potem jim je psiholog povedal mnenje,da je otrok
nadpovprečno inteligenten in da ga namesto pošiljajo k njim raje zaposlijo , da
bo imel kaj za delat in se ne dolgočasit v razredu.

Pomagalo ni čisto nič ,dokler se fant ni sam
postavil na noge in se zavzel zase…

Ja trenirat je začel samozavest …

Vedel kje ima adute , da jih premaga in to je v
inteligenci.

Je pa res izkušnja ostane.

Prav tako je imel vzgojo …npr. tepsti se je
grdo , moraš biti prijazen do drugih itd itd.

Sedaj trenira športno plezanje …in tud to mu
daje samozavest.

Drug nečak pa živo nasprotje je dal že prvi dan
vedet ,če me ne pustite pri miru vas bom nabunkal.

In si je ustvavril okolje ..kjer je pokazal
svoj ego , svoj jaz …da se ne bo pustil …in zgleda , da je to pomagalo …

Če že ne drugače zašpilal je igro, ki je palila
učil se je na izkušnji bratca.

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[ozelot]

AVATAR wrote: No, v medicino se ne bom spuščal…ker je to precej nehvaležna zadeva za nasvete dajat…Sestra naj zdaj pač gre na poseg…potem pa se lahko glede tega posvetuje tudi z drugimi zdravniki.

Kar pa se tiče tvoja sina…duhovno čivkanje je eno…realnost drugo… …Konflikti so zmeraj…vrtec- os. šola-sr. šola…itd…Mene ko so dali v vrtec…sem se mlatil vsepovprek…tako je pač bilo…je pa potem bil mir…Isto je bilo v osnovni in srednji šoli…izivalcev-profokatorjev ne manjka…lepa beseda ne pomaga…ker ne razumejo…Zelo dobro pa razumejo…batino…ta jezik…odlično razumejo… …Ponavadi se spravijo na ljudi…ki se držijo bolj za sebe…so bolj mirni…in nekako niso del raznih skupin…Ni kaj filozofirat…treba se je tako ali drugače postaviti za sebe…razbit par betic…pa je mir…in verjami…hitro se razve

silit otroka v pretepanje je neumnost… niso vsi ljudje pretepači…sploh ne mlajše generacije. To je čist druga pasma ljudi kot smo mi.

..jest sem en par ljudi fajn namlatil pa mi je zdej žal za to. Zase se lahko postaviš na čisto miren način. Človek dvigne roko ko mu znanja zmanjka.

okolica je kot ogledalo in če se ti ogledalo ne smeje ga ne razbiješ zato. Najprej se smeješ ti in šele potem se smeje slika v ogledalu.

enkrat sem že pokazal klele tale video: http://www.youtube.com/watch?v=s1cncG_n87c&list=UUGtBe222mAEkgWQjVTcpYBw&index=1&feature=plcp pameten človek ga mora razumet.

ozelot2012-02-04 17:58:40

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[glas]

diva wrote: Zanima me, če mi lahko kdor koli drug pomaga z nasvetom v zvezi z mojo sestro. Reva mi je danes povedala, da so se ji na precej delikatnem mestu (spolovilo) pojavile bradevice

Jaz bi ji predlagal MMS kapljice.. Kako hitro prečiščevalno kuro z njimi, plus da še nanaša direkt na bradavice.. Je odprta tema o MMS tu na foromu tudi, lahko pogledaš malo..

Glede sina pa:
Ja vsekakor to kar izkuša od sošolčev nekje v sebi nosi podzavesten vzrok.. Ampak skozi odraščanje in soočanje z vsem tem, se itak vse postopoma razrešuje.. Tusi drugi odgovori, ki si jih dobila glede sina so kar dobri. Vsak sicer v svojo smer, ampak vsak nosi delček resnice! Kaj pa ti misliš zakaj se mu to dogaja?
Kakšen pa je njegov oče? Oziroma kakšen odnos ima do njega??

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[diva]

Lep pozdrav in hvala vsem, ki ste mi odgovorili in posredovali nasvete. Sestra se je kljub strahu vseeno odločila za operativno odstranitev bradavic. Jaz sem ji sicer povedala, kaj bi strorila jaz (vse drugo prej, kot na operacijo) ampak spoštujem njeno odločitev in ji bom predlagala MMS kapljice in “delo na sebi” (s tem bo imela pa definitivno veliko dela, ker so te bradavice samo vrh ledene gore), zato, da se ne bi ponovile.

Glede mojega sina je pa tako… To kar je Strelka napisala o svojem nečaku v kakih 90% drži tudi za mojega sina. Strinjam se tudi z Ozelotom in Glasom, da ima definitivno v sebi vzorec. Moje vprašanje je bilo bolj na to, kako mu pomagati (ali kar pustiti), da bo ta vzorec spremenil. Glas je vprašal, kakšen je njegov odnos z očetom – lahko rečem, da zelo dober.

Morda za “osvetlitev” tega mojega “problema” samo malo več podatkov. Gre za to, da sem tudi jaz kot otrok imela celo vrsto kompleksov, ki so izvirali bolj iz tega, da izviram iz preproste delavske družine (oče še celo iz Bosne zaradi česar smo bili tudi tarča raznih predsodkov) in nisem imela npr. lepih oblek, pa nikoli nisem pravočasno prinesla denarja za malico, pa uši sem dobila itd… Če danes gledam nazaj, nisem imela občutka, da jaz nisem nič vredna. Mislim, da sem se lastne vrednosti zavedala ampak sem bolj čutila, da drugi ne cenijo tistega kar je v meni in me sodijo po nekih drugih kriterijih, ki ne kažejo moje prave vrednosti. Torej se je tudi meni dogajalo, da so me kdaj vstniki odklonili in vem kako to boli. Ampak moja zgodba je taka, da sem se s svojimi “kompleksi spopadla” že zelo kmalu, z nekaterimi “vedenji” o katerih sem nato brala v raznih “duhovnih knjigah” sem se jaz že rodila in sorazmerno kmalu se mi je življenje obrnilo tako, da so ljudje kar po vrsti začeli iskati mojo bližino in prijateljev mi ni nikoli manjkalo – ampak to je moja zgodba in prepričana sem bila, da bo moj otrok neka “vedenja” od mene kar nekako dobil.

Torej če bi v tem času med vrstniki “veljali enaki kriteriji”, kot v času mojega otroštva, moj sin naj ne bi imel takšnih težav (sicer ga ne odklanjajo kar vsi povprek ampak prijateljev pa tudi nima prav veliko). Je bister fant, prijetnega videza in karakterja, z obleko ne pretiravamo a je vedno “recimo temu” lepo urejen… a se mu vseeno zgodi, da ko so deklice v razredu izbirale partnerja, za neko plesno točko na nastopu za starše, nobena ni izbrala njega. Problemi z vrstniki se mu sicer bolj poudarjeno dogajajo na športni aktivnosti, kamor hodi že 3 leta. Saj nočem preveč “dramatizirati” ampak neki dogodki in njegove občasne izjave (on zelo redko pove kaj se z njim ali okoli njega dogaja – ponavadi je njegov odgovor, da je vse v redu). Ampak izjave iz njegovih ust, ki so me zelo šokirale so: nočem odrasti oz. bojim se odrasti, ker ne vem če bom v življenju uspel (zraven je izjavil, saj vidiš, da mi nič ne gre od rok), sovražijo me, nihče me ne mara, včasih mi je žal, da sem se sploh rodil… In govorimo o fantu, ki ima ogromno potenciala in edina “recimo temu težava” je, da je včasih malo zasanjan – pa smo res ugotavljali, če ima motnjo pozornosti – rezultat pa je bil, da je nadpovprečno inteligenten in tudi ocene ima odlične. Pri športu pa res ni najboljši ampak to pripisujem bolj njegovi lenobi, ker ima raje “miselne izzive” (beri računalnik) kot pa fizične. Vse to me res vodi v veliko razmišljanja o tem, ali je te vzorce “prinesel s sabo na svet” ali jih imamo nekje globoko v nezavednem tudi ostali člani družine jih je on preprosto podedoval.

En dogodek mi je še posebej dal mislit. Sin je imel v športnem klubu, kjer je član, klubsko tekmovanje v spretnosti. Jaz sem med tekmo sama pri sebi ugotavljala (moram povedat, da sem jaz svojega notranjega opazovalca aktivirala že zdavnaj in se pogosto družival), da si kljub temu, da na zavestni ravni vem, da je vseeno kdo je prvi, pa drugi…, vseeno želim, da bi se moj sin uvrstil med najboljše. To sem si seveda razlagala tako, da si želim, da bi se on veselil in da bi bil zadovoljen s sabo. Moj sine je sicer vedno bolj pri repu – ne najslabši ampak nekje 3. ali 4. od zadaj. Torej jaz sem kljub vsemu zavestnemu razmišljanju vseeno čutila razočaranje, ko se sin ni visoko uvrstil ampak sem mislila, da sem ga skrila in sem sinu seveda čestitala in mu rekla, da sem nanj ponosna vedno, ko se on zelo potrudi… Ampak nikoli ne bom pozabila njegovega pogleda, ko je zvedel rezultat… Pogledal je k meni in v očeh sem mu prebrala nekaj kot “a si zdaj jezna name” ker nisem prvi, v avtu pa se mi je še nekako želel opravitiči, ker se ni bolje uvrstil. Seveda sem spet imela govor o tem, da ni pomembna uvrstitev, da jaz od njega pričakujem samo, da se maksimalno potrudi in tako naprej… Kar mi je dalo misliti je to, da moj sin, ne glede na to kaj jaz govorim in če še tako mislim, da imam tudi govorico telesa pod kontrolo, on čuti kaj jas mislim oz. čutim. To pa očitno terja od mene še veliko dela sama na sebi.

Če se vrnem k mojemu prvotnemu vprašanju še enkrat, bi povzela tako:

– prepričana sem, da njegove “težave” izvirajo iz njegovega vzorca razmišljanja

– nasilja mu ne bom svetovala, čeprav mu oba z očetom vedno rečeva, da naj se brani, če je napaden, drugače pa naj se težavnežem izogiba (to počne itak, ker mu gredo glasni in nasilni vrstniki na živce)

– ne bi se rada vmešala in poslabšala zadeve, vsaj v mojih časih so se na take, ki so doma “tožili” staršem potem ožigosali za reve in so imeli nato še več težav

– vizualizacijo sem ga že enkrat učila, pa mi je ob nekem problemu rekel, da je poskusil, pa se je nekaj vseeno zgodilo tako, kot si ni želel oz. obratno od tega, kar je vizualiziral – očitno za to tehniko ni dovolj zrel in ji naj tej stopnji razvoja tudi ne zaupa

Torej sem pomislila, da bi mu kupila kakšen kamen za zaščito in mu naredila ogrlico ali kaj podobnega. Razmišljam pa tudi, da bi mu delala axis mundi. V glavnem pa vem, da moram predvsem delati na sebi in pustiti sinu, da prehodi svojo pot. Nisem kakšna pretirano zaščitniška “koklja” ampak, če se da bi pa kakšno muko svojemu otroku vseeno prihranila in mu pomagala, da razvije neko zdravo samozavest.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki