PROCES PRISOTNOSTI

[tadej pretner]

fosgen wrote:
ja bojim se karkoli sam delat zarad tiste slabe izkušnje k sm jo mel, ne grem se več. kakšne vaje imaš sploh v mislih? povezano dihanje?…kako recimo sploh deluje to poveznao dihanje, da odstranis entitete?

upam,da nisem kaj od tega naredu, ker od takrat se pocutim tako kot se, upam da se je dvignu le nek potlacen strah, k ga moram sprocesirat.no ce pogledam nazaj v svoje zivljenje je tega strahu kar veliko bilo prisotno, tako da…

Povezano dihanje med drugim sprosti energije (in pogojene reakcije), zaradi katerih je entiteta sploh v tebi (če je).

fosgen wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Morda sploh nimaš entitete in si s povezanim dihanjem nekaj potegnil
napol ven. Morda bi se stanje drastično popravilo že po enem samem
intenzivnem povezanem dihanju.

kako bi z povezanim dihanjem lahko to naredil?

Kako si pa to delal do sedaj? A nisi nekje napisal, da si spravil pod streho dva kompletna procesa?

A si pred tole težavo prišel v fazo, ko si imel občutek več energije?

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

ŠESTI
TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

Za
nami je pet tednov vaje povezanega dihanja (2 x dnevno po 15 minut),
in naša prisotnost v sedanjem trenutku se je dovolj okrepila, da se
lahko lotimo zavestnega odpravljanja reaktivnega vedenja v našem
vsakdanu. Kako deluje reaktivno vedenje? Ko nas kdo ujezi, je naša
reakcija usmerjena predvsem nanj, manj pa se »ukvarjamo« z
razlogom, zaradi katerega menimo, da nas je ujezil. Naša običajna
reakcija je tako zamera, užaljenost, včasih tistemu, katerega naš
um oceni kot krivca za naše slabo razpoloženje omenimo mamo itd.

Vendar
pa je dejstvo, da je tisto, kar nas vznemiri/spravi v slabo voljo …
zgolj odraz naših podzavestnih problemov (dislociranih
neintegriranih čustvenih energij, ki v želji, da bi se integrirale
v naš energijski sistem, pritegnejo dogodke, skozi katere bi bilo to
mogoče). To seveda pomeni, da človek, »ki nas je ujezil«,
dejansko ni kriv za naše slabo počutje, saj je bil le orodje, skozi
katerega se je ustvarila priložnost za preobrazbo. Vendar pa tega ne
moremo razumeti, dokler je naša pozornost reaktivno usmerjena na
subjekt/objekt, ki je bil iniciator našega slabega počutja.

Od
tega tedna naprej, bodimo torej pozorni na sledeče:

• Ko
  nas nek dogodek, človek … vznemiri, ne usmerjajmo pozornost nanj,
  ampak na občutke, ki jih je v našem telesu povzročil (navala
  čustev, napetosti … ne skušajmo zaustaviti, ampak ga poskusimo
  neprizadeto opazovati). Koristno je, da občutek prepoznamo v takšni
  meri, da ga lahko imenujemo ( Čutim strah, jezo, žalost …).

• Bodimo
  pozorni na zanimiv fenomen. Ko čustvo v sebi opazujemo in ga
  imenujemo (Čutim …), bo temu sledila telesna reakcija (morda
  stisk v pleksusu, občutek, kot da nas nekaj spreleti, pospešeno
  bitje srca …)

• Vprašajmo
  se, ali je ta naša reakcija na ta tip dogodka nekaj novega, ali gre
  za naš povsem običajen odziv na takšne situacije. Zanesljivo je v
  igri drugo!

• Vprašajmo
  se – Kdaj se je nazadnje zgodila situacija, ki je v meni
  povzročila tak čustven odziv?

• Nadaljujmo
  z vprašanji – Kdaj se je to zgodilo pred tem? In še pred tem, in
  še pred tem? NA ta način ozavestimo, da gre dejansko za čustveni
  vzorec, s katerim se na določen tip dogodkov odzivamo in da gre
  dejansko za problem, ki je v nas, ne v drugih ali morebiti v
  določenih okoliščinah. Poskusimo priti do začetnega vzroka,
  zaradi katerega se je začel tak čustven odziv.

• Da
  bi dobili o naši čustveni reakciji še več podatkov, se notranje
  od situacije odmaknimo (kot da gre za nekaj, kar ni povezano z nami)
  in si zastavimo dvoje vprašanj:

• Na
  kaj me ta situacija spominja?

• Kdo
  se je na ta način vedel do mena, ali kdo se je na ta način vedel v
  moji bližini?

V
začetku nam bodo v miselno polje verjetno prišli precej aktualni
dogodki, situacije in ljudje. Vendar pa običajno izhaja seme
tovrstnih čustvenih vzorcev iz prvih sedem, do največ 12 let
življenja; poskusimo to seme najti … Videli bomo, da obstaja zelo
veliko vzorcev, ki so preprosto »naučeni«, vzorcev, ki smo jih v
zgodnjem otroštvu videli pri nekom, ki nam je(bil) blizu.

Še
naprej izvajamo 2 x dnevno povezano dihanje.

Izjava
za bujenje tega tedna je: Moji
odzivi so zavestni.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

SEDMI
TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

V
sedmem tednu bomo v proces prisotnosti vključili proces čustvenega
čiščenja A. Cilj tega procesa je, da reaktivne reakcije zamenjamo
z zavestnimi in sprocesiramo čustveni naboj, ki se v konkretni
situaciji pojavi.

Najprej
si oglejmo glavne značilnosti reaktivnega vedenja:

• Nek
  dogodek/oseba nas vznemiri. Nanj se odzovemo tako, kot smo v
  podobnih situacijah navajeni – po odzivnem obrazcu, vtisnjenem v
  naše čustveno telo v otroštvu.

• Za
  svojo vznemirjenost, kakršnakoli že je, običajno krivimo druge,
  bodisi zato, da pritegnemo pozornost (sočutje), ali pa da pozornost
  preusmerimo na nekoga/nekaj drugega; na ta način se avtomatsko
  postavimo v vlogo žrtve in si s tem posledično odvzamemo moč. To
  počnemo, dokler nismo sposobni prevzeti odgovornosti za to, kar se
  nam dogaja.

• Posledica
  tega, da si sami odvzamemo moč s tem, da se postavimo v vlogo žrtve
  je, da podzavestno čutimo krivdo, sram ali pa nam je za vse skupaj
  žal.

Proces
čustvenega čiščenja A je sestavljen iz štirih faz:

• V
  prvi fazi si moramo priznati, da je subjekt/situacija, ki nas je
  vznemiril(a) zgolj trigger za izraz naše neintegrirane čustvene
  energije. Zato ga ne bomo več krivili za svoje slabo počutje, saj
  nam je le pomagal spraviti na plano del naše čustvene energije, ki
  se je nekoč v sorodni situaciji od nas odcepila, v želji, da se v
  naš energijski sistem ponovno integrira, pa je priklicala dogodek,
  v katerem je to mogoče. Če gre za situacijo, v katero je vpleten
  drug subjekt, lahko recimo rečemo: »Sedajle bi želel(a) biti malo
  sam(a)«, ali kaj podobnega.

• Takoj
  zatem usmerimo pozornost navznoter in opazimo, za kakšen tip
  vznemirjenja/slabega počutja gre. Imenujmo ga (jezen sem, žalosten
  sem, počutim se samega …).

• Čustva,
  ki ga prepoznamo, ne projeciramo navzven, ampak ga v popolnosti
  občutimo v sebi.

• V
  zadnji fazi bomo destruktivno čustvo preobrazili z energijo
  sočutja, pri čemer si bomo pomagali z aktivacijo notranjega
  otroka. Zaprimo oči in se zavejmo otroka v sebi, ki se počuti
  tako, kot se ta hip počutimo sami. Če bomo v to uspeli vnesti
  dovolj iskrenosti, se nam bo destruktivni naboj preselil v prsni
  del, zelo verjetno pa se bo celo okrepil, saj lahko na ta način
  sprostimo še dodatno potisnjeno neintegrirano čustveno energijo.
  Takšno sproščanje energije se pogosto manifestira tudi skozi
  solze.

• Ko
  se čustveni naval umiri, se bomo počutili zelo umirjeno, situacija
  tega tipa pa se ne bo več ponovila.

Sicer
nadaljujemo z vsakodnevnim povezanim dihanjem 2 x po petnajst minut.
Izjava za bujenje tega tedna je : Nevtraliziram
svoj destruktivni čustveni naboj.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

OSMI
TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

V
osmem tednu dihanja bomo proces povezanega dihanja nekoliko
dopolnili/spremenili, s ciljem, da na čustveni ravni ozavestimo tudi
blokade, ki so zelo globoko potisnjene v podzavest. V tem tednu lahko
povezano dihamo na dva načina. Za oba so značilne močnejše
fizične in čustvene senzacije, kot smo jih bili deležni v
dosedanjem delu procesa. Če/ko se pojavijo, ne glede v kakšni
obliki in intenziteti, je pomembno, da čustvene energije ne skušamo
zaustaviti in izkontrolirati. Ohranimo zavestno moč opazovanja teh
senzacij/vibracij, in se jih zavejmo v popolnosti, jim dovolimo, da
dosežejo vrhunec in spontani energijski upad. Lahko se zgodi, da bo
reakcija tako močna, da ne bomo uspeli ohraniti dovolj zavestne
jasnosti, da naval čustev, do katerega bo prišlo, opazujemo, ampak
nas bo posrkala v svoj vrtinec. Tudi to ni slabo, pomembno je le, da
procesa ne zaustavimo. Če imamo glede tega kakršnekoli pomisleke
ali strahove, je dobro, da je ob nas izkušena oseba, ki nas bo v
morebitnem kritičnem trenutku znala podpreti.

• Tisti,
  ki imajo doma veliko banjo, bodo verjetno izbrali tega. Gre namreč
  za povezano dihanje, ki ga izvajamo v topli vodi – topla voda
  namreč zelo pospeši vdor čustvenih vzorcev, »skritih« v
  podzavesti, v polje zavesti. V banjo natočimo toplo vodo in ležemo
  vanjo. S povezanim dihanjem začnemo šele po cca 20 minutah (prvih
  20 minut torej v topli vodi le ležimo in se prepuščamo ugodju
  občutkov. Po preteku 20 minut pa začnemo s povezanim dihanjem na
  običajen način.

• Tisti,
  ki banje nimamo (lalala), pa lahko proces povezanega dihanja
  intenziviramo na drugačen način. Do sedaj smo dihanje izvajali
  tako, da je bil aktiven vdih, pri tem smo izbočili trebušno
  prepono, izdih pa je bil pasiven (le izpust porabljenega zraka), a
  kontroliran. Sedaj prehajamo na obojestransko aktivno preponsko
  dihanje – vdih izvedemo tako, kot smo delali do sedaj, a tudi
  izdih je aktiven – izdihnemo aktivno, tako, da ob tem potegnemo
  trebušno prepono navznoter. Med vdihom in izdihom pa seveda ni
  nobenega presledka.

V
teku tega tedna bomo preverili, v kakšni meri so tekom procesa
nekatera naša negativna prepričanja izgubila čustveni naboj in jim
ga bomo s preprosto tehniko še dodatno odvzeli.

Vzemimo
spisek negativnih prepričanj, ki smo ga naredili v drugem in tretjem
dnevu tretjega tedna procesa. Z vsakim od prepričanj, ki smo si jih
napisali, bomo delali posebej. Proces poteka takole:

• Izberimo
  prvo negativno prepričanje in ga nekajkrat ponovimo v mislih ali na
  glas.

• Bodimo
  pozorni na vibracijo, ki jo je ta trditev povzročila v našem
  telesu.

• Na
  mesto, kjer čutimo vibracijo prepričanja (ponavadi trebuh)
  položimo desno roko in skušajmo vibracijo okrepiti. To lahko
  storimo tako, da v mislih trditev še naprej ponavljamo, lahko tako,
  da se ji prepustimo in jo na čustveni ravni intenziviramo, lahko s
  kombinacijo obojega ali na kak drug način.

• Ko
  začutimo, da je vibracija maksimalna, da je ne moremo več
  okrepiti, se osredotočimo nanjo in si zastavimo vprašanje: »Ali
  to vibracijo lahko umaknem iz telesa?« (nekateri radi to vprašanje
  izpustijo, a je zelo pomembno, da si ga vedno zastavimo; razložim
  ob priliki).

• Ne
  da bi počakali na morebitni odgovor, ki bi se lahko pojavil,
  globoko vdihnemo in izdihnemo na način, kot da bi iz sebe odvrgli
  breme.

• Spet
  se osredotočimo na mesto, kjer smo čutili vibracijo in ne glede na
  to, ali je tam kaj energije ostalo, ali ne, trditev v mislih ali na
  glas nekajkrat ponovimo.

• Če
  se spet pojavi vibracija (zagotovo pa bo šibkejša), vse postopek
  ponovimo. Ponovimo ga tolikokrat, dokler izjava v telesu ne povzroči
  nobenega energijskega odziva.

• Nato
  preidemo na delo z naslednjo trditvijo iz našega spiska. Tekom
  tedna obdelamo vse.

Izjava
budnosti tega tedna je – Za svoj notranji mir sem
odgovoren/odgovorna sam(a).

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

DEVETI
TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

V
devetem tednu procesa prisotnosti bomo usmerili pozornost še na eno
identifikacijo, ki v telesu povzroča napetosti – identifikacijo s
prihodnostjo. Pogojeni
um je neprestano usmerjen na prihodnost. A kaj je prihodnost? Noben
kvantni fizik ne bo rekel, da prihodnost obstaja. Prihodnost je
iluzija. Če smo usmerjeni na prihodnost, prihodnost pa ne obstaja –
kje je torej zdaj tu smisel? Kako kreirati prihodnost? Kako kreirati
nekaj, kar ne obstaja?

Identifikacija
s prihodnostjo je ena najmočnejših identifikacij. Ko se
identificiraš s prihodnostjo, se pojavi polarnost, ki se manifestira
skozi dva naboja:

• Naboj
  želje

• Istočasno
  strah, da tega ne bomo uspeli narediti

In
kaj se bo zgodilo? Iskonstruiral se bo niz dogodkov, ki bodo krepili
tako strah kot željo. V tem preklapljanju izkušamo vibracijo
pričakovanja (Se bo zgodilo? Kdaj se bo zgodilo?). Vedno, ko imamo
pričakovanja, se to manifestira z napetostjo v telesu.
Identificirali smo se z nečim, kar ne obstaja. Če torej hočemo
resnično sami kreirati realnost, moramo skenslat pričakovanja (ko
govorimo o kreiranju, govorimo o povezavi z že obstoječo
realnostjo).

.
Torej – deidentificirati se s prihodnostjo. Ta del procesa je eden
najbolj zahtevnih. Zato se bo v tej fazi verjetno pojavilo veliko
vprašanj – kar pogumno, vprašajte … Če namreč hočeš
razumeti smisel deidentifikacije s prihodnostjo, , moraš imeti
izkušnje s praznino, drugače dobiš občutek, da si izgubil
prihodnost.

Postopek
deidentifikacije s prihodnostjo:

• Vzemimo
  list papirja in si zapišimo vse želje in strahove, ki se nanašajo
  na posamezno pričakovanje

• Strahovom
  in željam vzemimo naboj s procesom, opisanim v osmem tednu. To nas
  potisne v sedanji trenutek, v praznino.

Tudi
ko smo v praznini, obstaja kup realnosti. V vsaki pogojeni stvari
lahko najdemo praznino. Če hočemo kaj ustvariti, moramo biti v
poziciji ustvarjanja, to pa je praznina. Izberemo sicer objektivno
realnost, a iz praznine. Lahko torej živiš objektivno življenje iz
praznine. Če nisi v praznini, ne moreš kreirati ničesar. Če si v
praznini, prizemljiš ideje, vizije. Ko jih prizemljiš, dobijo
pogojeno kvaliteto.

Tudi
tale del verjetno komu ne bo povsem jasen – kar vprašajte.

Sicer
nadaljujemo z vsakodnevnim dihanjem, opisanem v osmem tednu procesa
(voda in/ali preponsko dihanje). Izjava budnosti za ta teden je: Z
usmerjenostjo v sedanji trenutek kreiram kvalitetno prihodnost.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

DESETI
TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

Izvajanje
procesa se odraža v našem vsakdanjem življenju, v katerem v
posameznih situacijah odlagamo vedno več mask in načinov obrambnega
vedenja. Toda ta proces običajno spremlja občutek/strah, da smo v
neki fazi še bolj ranljivi kot običajno. Do tega pride zato, ker
smo leta in leta vajeni istih modelov obrambnega načina vedenja,
zato oklepe ponavadi odlagamo postopoma. Ker se hkrati kvalitet, ki
nam jih ponuja odprt pristop k življenju, hkrati pa nas še vedno
skrbi, kako se bo to obneslo v nekaterih »problematičnih«
situacijah, v njih (še) nismo spontani, pač pa vse skupaj počnemo
na »nepopoln« način (sicer se odpremo bolj kot običajno, a
obrambni mehanizem je ves čas na preži, da vskoči, če bo treba).
To pa nam daje negotovost in vse skupaj spremlja omenjeni občutek
ranljivosti. In kaj se potem najpogosteje zgodi? Seveda to, da bomo
zares ranjeni.

Pri
tem pa se spomnimo še enega dejstva, o katerem smo govorili v
začetku procesa – energijski vzrok takšnih problemov je v
otroštvu in da bi se sprocesiral, privlači dogodke, v katerih bo to
mogoče. Po devetih tednih vaje sicer sprocesiramo velik del takšnih
energij, ki so sicer v našem energijskem polju, a vanj niso
integrirane, a če je imel človek takšnih blokad veliko in jih leta
in leta skrival za obrambnimi načini vedenja, zaradi česar so se
pravzaprav krepile, jih v obdobju devetih tednov seveda povsem ne
odpravi, pa čeprav so sicer »posledice« procesa jasno vidne v
vsakdanjem delovanju. Zato se bomo v desetem tednu naučili postopek
štirih korakov, ki nam bo v problematičnih situacijah pomagal do
popolnega percepcijskega premika oziroma dokončnega ozaveščanja
življenjskih segmentov, v katerih imamo težave.

Definirajmo
situacijo, v kateri se konstantno počutimo ranljive/ranjene.

Prvi
korak – kakšne naše fiksacija (klasičen način enostranskega
odziva, prepričanje) spremljajo takšen tip dogodka? Da bi to
odkrili, dokončajmo naslednje stavke, s tem, da se osredotočimo na
fizične okoliščine:

• V
  takšni situaciji jaz na koncu vedno … (npr. izgubim, sem prevaran
  …)

• V
  takšni situaciji on/ona/oni na koncu vedno … (me izkoristijo, me
  zmanipulirajo …)

Drugi
korak – osredotočimo se na občutke, ki situacijo spremljajo.
Končajmo naslednji stavek, v katerem skušajmo čim natančneje
imenovati čustvo, ki situacijo spremlja (najverjetneje gre za eno od
oblik strahu, a jo podrobneje definirajmo in natančno imenujmo):

• V
  tej situaciji se počutim …

Tretji
korak – ozavestimo, če so se sorodne situacije po enakem vzorcu
dogajale v družini, v času mojega odraščanja? Ali se je občutek,
ki smo ga v drugem koraku imenovali, ponavljal v različnih
situacijah v toku odraščanja? Tak vzorec bomo v tem obdobju
zanesljivo našli. Ne glede na to, ali ta vzorec v družinskem okolju
našega otroštva najdemo ali ne, pa končamo tretji korak tako, da
ozavestimo življenjsko prepričanje, ki je posledica izkušanja
čustvenega stanja, ki smo ga v drugem koraku imenovali – to
prepričanje formuliramo v smislu »Jaz sem …«. Če smo recimo
našo čustveno reakcijo v neki situaciji prepoznali kot
sramežljivost, bo torej prepričanje, ki smo ga iz tega »potegnili«:
»jaz sem sramežljiv(a)«

Četrti
korak:

V
četrtem koraku tiči končna »skrivnost« bivanja v sedanjem
trenutku. V procesu odvzemanja energije negativnem prepričanjem, se
je verjetno marsikdo od tistih, ki delate proces, spraševal, kako
to, da procesa ne zaključimo z »instalacijo« nasprotnega,
pozitivnega prepričanja. Saj vendar na tem bazira večina tehnik. V
njih namreč npr. jemanje energije prepričanju »sem bojazljiv«,
sledi instalacija prepričanja: »Sem pogumen«. Vendar pa nista obe
prepričanji nič drugega kot identifikaciji!!!! Za identifikacije pa
smo že v petem tednu procesa »ugotovili«, da prikličejo tudi
drugi pol. Identifikacija »Sem pogumen«, bo torej v naše življenje
pritegnila kup situacij, v katerih bomo morali ta pogum dokazati.
Za
bivanje v sedanjem trenutku, za popolno prisotnost v njem, pa je
značilna popolna deidentificiranost. Bolj smo deidentificirani s
katerimkolim prepričanjem, ki se nanaša na pogojeni svet in naše
reakcije v njem, bolj smo ga sposobni dojemati neposredno in brez
vmesnih filtrov ega. Zato v tem procesu negativnim prepričanjem ki
jim odvzamemo energijo, ne sledi instalacija pozitivnih. Še več –
za dosego popolne čustvene stabilnosti je treba odvzeti energijo
KAKRŠNIMKOLI prepričanjem, tudi pozitivnim. Zato bomo v četrtem
koraku proces, s katerim smo v osmem in devetem tednu negativnim
prepričanjem odvzemali energijo dopolnili tako, da bomo odvzeli
kakršnokoli energijo tudi prepričanjem, ki so nasprotna tistim
negativnim, katerim odvzamemo energijo v prvi fazi.

Postopek;

• Izberimo
  negativno prepričanje, ki smo ga »našli« po prvih treh korakih,
  in ga nekajkrat ponovimo v mislih ali na glas.

• Bodimo
  pozorni na vibracijo, ki jo je ta trditev povzročila v našem
  telesu.

• Na
  mesto, kjer čutimo vibracijo prepričanja (ponavadi trebuh)
  položimo desno roko in skušajmo vibracijo okrepiti. To lahko
  storimo tako, da v mislih trditev še naprej ponavljamo, lahko tako,
  da se ji prepustimo in jo na čustveni ravni intenziviramo, lahko s
  kombinacijo obojega ali na kak drug način.

• Ko
  začutimo, da je vibracija maksimalna, da je ne moremo več
  okrepiti, se osredotočimo nanjo in si zastavimo vprašanje: »Ali
  to vibracijo lahko umaknem iz telesa?« (nekateri radi to vprašanje
  izpustijo, a je zelo pomembno, da si ga vedno zastavimo; razložim
  ob priliki).

• Ne
  da bi počakali na morebitni odgovor, ki bi se lahko pojavil,
  globoko vdihnemo in izdihnemo na način, kot da bi iz sebe odvrgli
  breme.

• Spet
  se osredotočimo na mesto, kjer smo čutili vibracijo in ne glede na
  to, ali je tam kaj energije ostalo, ali ne, trditev v mislih ali na
  glas nekajkrat ponovimo.

• Če
  se spet pojavi vibracija (zagotovo pa bo šibkejša), vse postopek
  ponovimo. Ponovimo ga tolikokrat, dokler izjava v telesu ne povzroči
  nobenega energijskega odziva.

• Sedaj
  nekajkrat v mislih ali na glas izrečemo trditev/prepričanje, ki je
  nasprotna tisti, s katero smo delali v prvem delu procesa (Trditvi
  »sem sramežljiv(a)« torej sledi nasprotna trditev: »nisem
  sramežljiv(a)«.

• Tako
  kot pri negativnem prepričanju preverimo, ali trditev v telesu
  povzroči energijski odziv in če ta obstaja, mu na enak način
  odvzemimo energijo.

• Ko
  trditev ne povzroči nobenega vibracijskega odziva v telesu več,
  nekajkrat zapored v mislih ali na glas ponovimo obe nasprotujoči si
  trditvi – v našem primeru: Sem sramežljiv(a), nisem
  sramežljiv(a), sem sramežljiv(a), Nisem sramežljiv(a) …

• Zazrimo
  se vase in preverimo, če so trditve v nas sprožile kakršenkoli
  energijski odmev. Če so ga, mu z vdihom in izdihom odvzamemo
  energijo in izmenjujoče trditve ponovno ponovimo

• Proces
  je zaključen, ko tudi po izmenjujočih se trditvah, v telesu ne
  zaznamo več nobenega vibracijskega odziva.

Skozi
ves teden izvajamo 2 x 15 minut povezano dihanje – v vodi, ali pa s
prepono. V desetem tednu ne uporabljamo več nobene izjave za
bujenje, proces, v katerem na koncu uporabljamo tudi odvzemanje
energije pozitivnim prepričanjem, pa sedaj lahko uporabljamo pri
delu s kakršnimkoli prepričanjem.

Proces
je s tem končan. Priporočljiv je, da si vzamete kakšne tri tedne
pavze, saj se bodo procesi sprememb v vas nadaljevali. Po treh tednih
pa lahko, če čutite potrebo, ves postopek ponovite.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[fosgen]

Kako si pa to delal do sedaj? A nisi nekje napisal, da si spravil pod streho dva kompletna procesa?

A si pred tole težavo prišel v fazo, ko si imel občutek več energije?

jp spravu 2 procesa. ko sm koncal drugic sm obcutu tako kot ti pravis vec energije in nek tak mir, sm pa obenem v tem drugem delu mel cel pekel nekih custev, nekih bolecin, dusilo me je veckrat,.. zato sem potem okleval se enkrat it skozi,..kmalu po tem k sm koncal s procesom sm bral nekih o teh entitetah, prepoznal nekatere simptome pri sebi in potem enkrat nagovoril entiteto, da vkolikor je prisotna naj prav lepo spoka od koder je prisla in v istem trenutku kot sm to izrekel BUUMMMM, nek panicni napad me prime, res neki najbolj groznega kar sm kdaj obcutu…..no od takrat se ta tesnoba in strah se nista polegla, pa v sredini cela veckrat obcutim nek pritisk in nemorem se skoncetrirat na nic, nevem prow bebec se pocutim…ja vem se ponavljam s tem.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki