PROCES PRISOTNOSTI

[tadej pretner]

Teodora wrote:

Me pa malo muči tole.

Če nisem telo, nisem čustvo, nisem izkušnja, vendar sem v vsem. Sem prisotna v telesu, občutim čustva, doživljam izkušnje. Nisem vse našteto a vendar se dogaja v meni.

Kaj sem potem, prostor v katerem se dogaja? Kaj? A prisotnost in zavestnost?

Česa? A telesa, čustev in izkušenj?

Glede na to, da smo večdimenzijska bitja, vodi po nekaterih tradicijah vprašanje “Kdo sem jaz” do blesiranja uma oziroma v praznino; seveda pod pogojem, da se ne skušaš “izvleči” in na to vprašanje odgovoriti le z delno ustreznimi odgovori.
Npr.
Če na vprašanje “Kdo sem jaz?” odgovoriš s Teodora, si odgovorila kako ti je ime, ne kdo si.
Če na vprašanje “Kdo sem jaz?” odgovoriš s človek, si odgovorila, katere vrste bitje si, ne kdo si.
itd., itd.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[snowcat :)]

Tadej, a si kje opisal način dihanja v PP ?
Ali se stoji ali leži ali sedi ?
Nos ali usta ?
Zakaj 2x dnevno ?
Hvala
snowcat

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

Vaja ogledalo. Prišla mi je pod roko ena zelo zanimiva različica te vaje. Debbie Ford – knjiga – Temna stran iskalcev svetlobe. Kliče se avtobusna postaja. Fora je v tem, da mi lahko komuniciramo s našimi notranjimi ,,bitji,, Da ta ,,bitja,, imajo svoj namen, nalogo v našem notranjem svetu. Ok, gre takole. Se umirim, zaprte oči. Namera je, da sem na avtobusni postaji in čakam na avtobus, ki je moj notranji svet. Prvo se ,,pojavi,, avtobusna postaja, potem pride avtobus. Odprejo se vrata in stopim noter. Pogledam noter in vprašam ali je kdo, ki si želi s mano komunicirati. Pojavi se ,,karakter/bitje,,. Vprašam ,,kdo si in kakšna je tvoja naloga,, Bitje odgovori. …zahvalim se bitju…..zaključek je, da stopim iz avtobusa dol in vrata se zaprejo.

Avtobusne postaje se spreminjajo, avtobus se spreminja, okolica se spreminja, svetloba se spreminja, … vsakič kadar delam to vajo je drugače. Samo enkrat do zdaj je prišel avtobus iz desne strani. V avtobusu lahko vidim več bitji in ta oddajajo različen filing. Jaz komuniciram samo s tistim, ki pride k meni. Jaz to razumem tako, da je to postopoma, odvisno od moje sposobnosti sprejemanja. Jaz sem eno bitje videla kar časa preden me je naslovilo….in takrat sem tudi doumela zakaj je bilo tako. Emotivna reakcija je bila full pripadajoča temu spoznanju. Tudi kadar odgovori, še preden odgovori, že vemo kaj je to in kašen namen ima. Samo rabimo to komunikacijo. Po moje je to prav zaradi intelekta, uma, da mu omogočimo to ,,identifikacijo,, in sprejetje v celovitost našega bitja.

Dam eden prav krasen skorajda pravljični primer. Pojavi se ogromen zid iz ogromnih kamnov kot hodeči kitajski zid. Vprašam (tudi če dejansko vem kdo je to) – kdo si in kakšen je tvoj namen – odgovori ,,sem tvoja obramba,, jaz rečem ,,ja, pa si tok velik, saj se nič ne vidi čes tebe,, ….. jok, jok, jok, jok, …… ga gledam in jočem. Se prične zmanjševati in jaz vprašam ,,a boš izginil ?,, je odgovorilo ,,ne, kadar me boš rabila poglej v žep,, in gre…. Jaz pogledam v žep, odprem roko in v nej kamček…..jok jok jok jok….. smeh smeh smeh….. olajšanje….. fora je v tem, da smo mi ,,vladarji,, mi prikličemo, mi uporabljamo, tisto, ki imamo k dispoziciji. Je popolnoma naravno imeti obrambo, drugače ne bi preživeli ….

snowcat

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

snowcat :) wrote: Tadej, a si kje opisal način dihanja v PP ?

Se ne spomnim. Odvisno od posameznika, kaj mu bolj ustreza in koliko se mu dogaja.

Jaz sem največ prakticiral aktiven vdih in pasiven izdih, nekateri imajo ti dve fazi časovno izenačeni, za tiste, ki se jim dogajajo dramatične stvari, ki jih ne morejo ozemljiti, pa je najprimernejši aktiven izdih, saj se takrat “najmanj dogaja”.

snowcat :) wrote: Ali se stoji ali leži ali sedi ?

Sediš ali ležiš. Meni se sicer naprimernejše zdi ležati, a dejstvo je da v ležeči pozi ful folka med dihanjem zaspi – za takšne je primernejše sedenje. Konec koncev v sedeči pozi tudi malce boljše ozemljuješ, saj je točka tong odprta proti zemlji.

snowcat :) wrote: Nos ali usta ?

V začetku nos, ko se neha dogajati, pa usta. Vedno pa gresta vdih in izdih skozi isto luknjo Dihanje na usta torej proces intenzivira.

snowcat :) wrote: Zakaj 2x dnevno ?
Hvala
snowcat

Načeloma je 15 minut malo, več pa večina težko zdrži, saj pošilja ego signale, da je totalno neprijetno, brez veze … Zato je morda za večino optimalno 2 x po 15 minut.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[KIP]

Tadej vprašal b glede teh nalog drugi teden. Jaz sem jh sicer zapisala, v času pisanja malo razmislila o njih, kaj dosti me niti ni mikalo, ker gre za travme, ki so mi povzročile moje zdavstvene težave. Potem pa diham brez nove izjave, glede na to da si rekel da ni več potrebna, čeprav ,i misli zelo begajo in se včasih zalotim da me kar odnese. No vprašanje bi bilo, glede te pisne naloge, ali moramo torej vsak dan čez cel dan razmišljat o nalogi? Pa glede dihanja, dogaja se mi da ni začne telo zelo mravljinčit po nekem času, z mravljinčenjem imam sicer tudi težave že 14 mesecev….ko nehaam s procesom dihanja, in diham spet po svoje ,zelo plitvo baje po mnenju ayurvedskega doktorja se stvar normalizira, mravljinci se umirijo. Kaj naj si mislim o teh mravljincih , zakaj se pojavljajo?

Hvala, ko

Lepo je če deliš

[snowcat :)]

Glej glej kaj sem ,,našla,,

….John Sarno’s theory is, in part, that the pain or GI symptoms are an unconscious “distraction” to aid in the repression of deep unconscious emotional issues. Sarno believes that when patients think about what may be upsetting them in their unconscious, they can defeat their minds’ strategy to repress these powerful emotions; when the symptoms are seen for what they are, the symptoms then serve no purpose, and they go away

John Sarno

Navezujem na vajo navedeno v uvodu opisa PP (palca na trebuhu)

snowcat

Lepo je če deliš

[Dragica]

snowcat :) wrote:

Dragica je napisal/a:

Hvala za podane razlage.

Zame je bilo spoznanje da sem ” Nič ” od naštetega milo rečeno nenavadno, da sem ” posoda ” v kateri se vse dogaja, pa od začetka nerazumljivo. Marsikaj mi je na razumski ravni po mojem videnju, čutenju, zaznavanju, vedenju bilo popolnoma jasno. Zdaj vedno bolj spoznavam, da me vsak dan “preseneti ” kakšen nov uvid, novo spoznanje, ki podira moje razumske in predstavitvene domine. Zavedam se, da še veliko ne dojamem ne razumem, ne povežem, sprejemam to in mi je tudi s tem ok. Zavedam se, da sem na poti spoznavanja sebe in da sem za svojo pot odgovorna sama.

snowcat :) napisal:

Predlagam ti vajo ,,opazovanja,, Namen te vaje je opaziti, kdaj smo odsotni, ojača intuicijo, je bilo tudi rečeno, da pri rednem izvajanju povezuje bitje v celoto in usklajuje komunikacijo na vseh nivojih (mental, emotivno, fizično, spiritualno, …)
Gre takole: zvečer kadar se uležeš v posteljo zavrtiš film svojega dneva od tega trenutka do trenutka, kadar si vstala iz postelje in nazaj v trenutek, kadar si se ulegla v posteljo. Sceno za sceno, korak za korakom. To je to.

Sporoči kako je šlo
snowcat

Hvala za dragoceno vajo opazovanja.

Sem jo zdaj v teh dnevih naredila vsak dan in ja zanimive stvari opaziš. Prve tri dni so bile velike luknje v spominu, kot da sploh nisem ” živela” tistih trenutkov. Mi je hitro postalo jasno, da takrat nisem bila zavestna-prisotna v trenutku in zato tema v spominu. Se zadeva izboljšuje in res sem ti hvaležna za to vajo. Se še lovim s kakšnim trenutkom teme, jih je pa vedno manj.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki