PROCES PRISOTNOSTI

[tadej pretner]

PROCESIRANJE ČUSTVENIH PROBLEMOV S POVEZANIM
DIHANJEM – SPREMLJAJOČI POJAVI III. del

Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano
dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo
notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev
telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v
naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja
umirjati. To hkrati pomeni, da začnejo kontrolni mehanizmi iz naslova mišičnih
kontrakcij in nekaterih mentalnih sklopov, slabeti. Takrat začnemo s povezanim dihanjem, ki
spravi bolečinska telesa v gibanje. Kar se samega dihanja tiče, navajam nekaj
koristnih namigov:

– Dihamo tako, da izvajamo vdih in izdih skozi nos, z zrakom pa polnimo
predvsem trebušni del (abdominalno dihanje – dihanje s trebušno prepono). Na ta
način precej lažje ohranjamo miren in osredotočen um.

– Optimalen ritem dihanja je zelo individualen. Načeloma je ustrezen ritem ,
pri katerem najkasneje po petih minutah v telesu začutimo značilno ščemenje, ki
je zanesljiv znak, da so bolečinska telesa prešla v gibanje in da so
pripravljena za procesiranje.

– Če je ritem dihanja preintenziven, pride do že v prvem delu omenjene
hiperventilacije, kar se odrazi predvsem z močnimi krči v okončinah, zlasti prstih,
občutkom omrtvičenosti delov telesa ipd. Ta pojav je nezaželen; če do njega
pride, ritem dihanja dovolj upočasnimo, da ti krči minejo. Pri tem je treba
reči, da lahko pride do podobnih »simptomov« tudi med procesiranjem bolečinskih
teles. Razlika je v tem, da se pri hiperventilaciji pojavijo zaradi zmanjšanja
koncentracije CO2 v krvi, pri procesiranju bolečinskih teles pa so posledica prehajanja
globinskih mišičnih tenzij na zavestno raven.

– Omenil sem že, da obstaja več variant povezanega dihanja v smislu poudarka
oziroma dolžine vdiha in izdiha, zato je na mestu tudi vprašanje, katero
izbrati. Univerzalen nasvet ni mogoč, dobro pa je vedeti, da v primerih
pogostih neprijetnih krčev, omenjenih v prejšnji alinei, le te zelo omejimo, če
dihamo tako, da je poudarek na izdihu. Sicer pa lahko ob redni vabi potem, ko
imamo s povezanim dihanjem že nekaj izkušenj, z ritmom dihanja tudi nekoliko eksperimentiramo.

– Drugo pomembno vprašanje je količina oziroma intenzivnost vadbe. Povezano
dihanje običajno na začetku izvajamo cca 15 minut. Ker med samim dihanjem
nimamo adekvatnega občutka za čas, je praktično, da si kupimo t.i. »opozorilno uro«. Običajno je na pogled
podobna jajcu, razdeljena pa na dva dela. S premikom zgornjega dela jo
nastavimo na število minut, po preteku katerih se bo oglasil zvonec. Vendar pa
to ne pomeni, da takrat, ko zvonec zazvoni, z dihanjem vedno penehamo. Pri
povezanem dihanju namreč včasih pride do burnih čustvenih reakcij, o katerih
bom govoril nekoliko kasneje, včasih pa tudi do bolečin v telesu – pogostokrat
v coni kakšnega organa. V takšnih primerih s povezanim dihanjem nadaljujemo,
dokler se intenzivna čustvena reakcija ne sprocesira/umiri oziroma dokler
bolečina v telesu ne mine. Omenil sem že, da imajo naši polni organi vlogo
zbiralcev »čustvenih smeti«. Pri pojavih bolečin v coni organov prihaja do procesiranja tovrstnih dstruktivnih
enrgij tudi v organu, kar se odazi kot bolečina. Če bi takrat, ko se takšna
bolečina pojavi, s povezanim dihanjem prenehali in ga recimo ne bi več
izvajali, bi lahko bolečina »vztrajal« tudi več mesecev.

Ko torej ob izvajanju
povezanega dihanja posamezno bolečinsko telo preide v procesiranje, so možne močne
čustvene reakcije, pri katerih se sproščajo tudi telesne napetosti, pri tem pa lahko
pride tudi do sila neprijetnih krčev v telesu, ki zlepa ne popustijo. To se
dogaja zato, ker se sprocesira več bolečinskih teles oziroma ujete čustvene
energije, kot smo jih sposobni ozemljiti. Zato je priporočljivo, da vsaj v
začetku povezano dihanje izvajamo pod nadzorom.

Ni treba, da ima oseba, ki je takrat z nami ne vem kakšno ezoterično nanje;
daleč od tega. Mora pa biti obveščena o mogočih spremnih pojavih in seveda kot
osebnost dovolj stabilna, da v primeru, če do njih pride, ustrezno reagira.

In kakšna je ustrezna rakcija v primerih, ko pride pri tistemu, ki izvaja
povezano dihan je do neprijetnih trdovratnih krčev, tresenja telesa ipd.?

»Nadzornik« mora ravnati na las enako, kot mama, ki majhnemu otroku z objemom
pomaga ozemljiti strsno situacijo. Dovolj je torej, da ga zgolj objame in
globoko diha, seveda pod predpostavko, da ima razmeroma zdravo eterično telo.
Nekoliko naprednejša oblika pomoči pa je, da takrat, ko ga objame, razširi
zavedanje tako, da sta fizični telesi obeh v coni njegovega zavedanja, vdihuje
iz trebuha, izdihuje pa skozi presredek proti središču Zemlje, v katerem
vizualizira oker kocko, simbol elementa zemlje.

Tudi kasneje, ko vadimo sami, lahko načeloma kdaj pride do zakrčenosti delov
telesa. Če ohranimo prste gibke, si lahko pomagamo sami z uporabo ustrezne
mudre. Pri mudrah (sanskrt- pečat, gesta) gre predvsem
za položaje prstov, ki omogočajo specifične energijske pretoke v telesu, res pa
je, da je pri večini pomembna tudi drža samih rok, pa tudi telesa. Proces
ozemljevanja pospeši t.i. Prithvi mudra (s palcem spojiš prstanec).

Poleg tega, da se v posameznih prstih
nahajajo nekateri meridiani polnih in votlih organov, namreč ustreza vsak prst
posameznemu energijskemu elementu – palec elementu ognja, kazalec zraku,
sredinec etru, prstanec zemlji in mezinec vodi. Palec hkrati predstavlja tudi
aktivni princip in ko ga spojimo s katerimkoli dugim prstom, aktiviramo element
tega prsta. Spoj palca in prstanca torej pomeni aktivacijo elementa zemlje
oziroma intenziviranje procesa ozemljevanja.

Se nadaljuje …

tadej pretner2015-04-24 09:25:23

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

PROCESIRANJE ČUSTVENIH PROBLEMOV S POVEZANIM
DIHANJEM – SPREMLJAJOČI POJAVI IV. del

Pri celem postopku povezanega dihanja je najpomembnejše to, da v sebi
ohranimo buden tisti del nas, ki mu pravimo notranji opazovalec; če je le
mogoče tudi takrat, ko pride do intenzivnih čustvenih reakcij. Valu čustev, ki
udari na plan se torej povsem prepustimo, a ga hkrati tudi opazujemo. Seveda
nekateri v začetku tega ne zmorejo; procesiranje se vseeno dogaja, le nekoliko
počasneje. Obstajajo pa tudi izjeme, katerim lahko izvajanje povezanega dihanja
celo škoduje. Odsvetujem ga npr. bolnikom z multiplo sklerozo. V psihološkem
smislu je namreč v ozadju multipla skleroze občutek, da želiš pred nečem
pobegniti, a nimaš kam. Povezano dihanje lahko pri njih sproži sproščanje
strahu, pred katerim bi torej najraje pobegnili, a nimajo kam, to pa ima lahko
za posledico to, da se bolečinska telesa, ki imajo v jedru naboj strahu, še
okrepijo.

Drugi
spremljajoči pojavi pri izvajanju povezanega dihanja

Bolečinska telesa v našem sistemu
seveda vplivajo na našo kategorizacijo percepcije na ugodno in neugodno,
hkrati pa so energijska baza našega lažnega jaza, ki definira naše doživljanje
sebe in sveta. Lažni jaz se razvije v zasebno energijsko entiteto, ki želi
preživeti. Močnejša je entiteta lažnega jaza, bolj doživljamo življenje kot
bitko, v kateri je treba vse doseči s trudom, več imamo telesnih napetosti,
bolj načeta sta naše fizično in psihično zdravje in manj energije imamo. In
manj ko imamo energije, bolj se oklepamo znanega, pa četudi nam ne prinaša
zadovoljstva. Zato vztrajamo v službah, kjer nas izkoriščajo, v partnerskih
vezah, v katerih smo nesrečni itd. Nekje v sebi pa vemo, da moramo nekaj
spremeniti, a naše odločitve spet usmerja lažni jaz, za katerega pa bi korenite
spremembe pomenile smrt ali vsaj bistveno spremembo, česar noče. Če se torej
odločimo, da bomo skušali do spremembe prek obiska katerega od seminarjev
osebne rasti, bo lažni jaz poskrbel, da se bomo odločili za takšnega, ki
sprememb ne bo prinesel, ali pa bomo hodili od enega do drugega seminarja,
praktičnih vaj pa ne bomo izvajali. Lažni jaz je tudi v ozadju dejstva, da si
veliko ljudi ne zna »izbrati« dobrega terapevta, če se odločijo za pomoč v tej
obliki. Na ta način so za silo »zadovoljni vsi« – lažni jaz zato, ker se mu ni
teba spremeniti, tista naša bit, ki je z njim prekrita, pa ima občutek, da le
nekaj dela zase. A stvari se le slabšajo.

Povezano dihanje pa spremembe dejansko prinese in pomeni neposreden energijski
napad na lažni jaz. Zato je povsem normalno, da imamo v začetku do vadbe velikanske
odpore. Lažni jaz nam zato v bitki
za preživetje sugerira brezvoljnost, prepričanja, da tehnika povezanega dihanja
ni učinkovita, včasih pa skonstruira celo okoliščine, zaradi katerih povezanega
dihanja »nimamo časa« izvajati. Tudi če zberemo dovolj volje za redno vadbo, so
za večino prvi dnevi in tedni povezanega dihanja velikanska muka. Ko enkrat
takšni odpori minejo, je to zelo dober znak in kaže na to, da obrambna
struktura lažnega jaza popušča.

– Občutek
utrujenosti:

Vzrokov za utrujenost je lahko več, nekateri
pa so med seboj povezani. Zaradi številnih blokad se naš sistem navadi na
šibkejše pretoke energije. Ko se po integraciji določenega števila bolečinskih
teles in sprostitvi telesnih napetosti pretok energije v sistemu poveča, se
sistem na novo stanje, ki ga ni vajen, odzove z občutkom utrujenostjo. Drugi
vzrok utrujenosti, ki je s prvim povezan, izhaja iz strukture celičnih
receptorjev. Če smo leta in leta vajeni izkušanja nekega destruktivnega čustva,
recimo strahu, se pri vsaki delitvi celic poveča število celičnih receptorjev,
zadolženih za vnos vibracije strahu v celice, ki se na ta način strahu navadijo.
Ko z redno vadbo iz sistema odpustimo bolečinska telesa, ki so projecirala
situacije, zaradi katerih smo izkušali strah, takšnih situacij več ne izkušamo.
A ker so celice te vibracije vajene, receptorji pa jo v vibracijskem okolju
dobesedno iščejo, lahko to inicira poleg občutka utrujenosti tudi nervozo.
Tretji najpogostejši vzrok utrujenosti pa je t.i. potisnjena utrujenost,
prisotna predvsem pri hiperaktivnih ljudeh. Pri povezanem dihanju se osvobaja
tudi ta, kar se prav tako odraža v ustreznem počutju.

– Razdražljivost

Precej naše energije v bolečinskih
telesih izhaja iz potisnjenih čustev, katerih skupni imenovalec je jeza.
Bolečinska telesa, nastala zaradi vsiljenih pravil in drugih razlogov, zaradi
katerih jeze nismo izražali, zadržujejo v sistemu tista bolečinska telesa, ki v
jedru nosijo jezo. So eden kontrolnih mehanizmov našega naučenega vedenja. Pri
redni vadbi povezanega dihanja seveda razpadajo tudi takšni kontrolni mehanizmi, zato v tej fazi jezo večkrat izrazimo
v vsakdanjih situacijah, po drugi strani pa je to tudi znak, da bomo z nadaljno
vadbo bolečinska telesa tega tipa precej hitreje sprocesirali.

– Izbruhi različnih bolezni

V obdobju rednega izvajanja povezanega dihanja lahko pride tudi do izbruha
bolezni. Do podobnega pojava recimo pride tudi pri razstrupljanju telesa z
glino. Za kaj gre?

O tem, da se skuša telo bolečinskih teles osvoboditi skozi bolezen in
bolečine, ter da je moč na bolezen gledati kot na poskus samozdravljenja
telesa, sem pisal v prvem delu. S sintetičnimi zdravili torej proces osvobajanja
destruktivnih energij, ki se je manifestiral skozi bolezen ali bolečino
prekinemo, energijski problem, ki je bolezen sprožil, pa v sistemu ostane. Pri
povezanem dihanju in pitju gline sprocesiramo tudi blokade, ki so jih
povzročila zdravila, zato lahko pride do ponovnega izbruha bolezni, kakršno smo
v preteklosti že imeli. V več kot 90% primerov je seveda najboljše s povezanim
dihanjem nadaljevati, da se bolezen čim prej sprocesira. Če pa gre za
manifestacijo kakšne resne bolezni, ne bo škodil posvet z zdravnikom, kateremu
povejte, da izvajate povezano dihanje. Z malo sreče naletimo na zdravnika, ki
razume, za kaj gre. Mojemu znancu se je npr.pri povezanem dihanju sprožila
pljučna infekcija.Šel je k svoji zdravnici in ji povedal za povezano dihanje,
skupaj pa sta prišla tudi do tega, da je imel takšne infekcije že kot otrok.
Zdravnica mu je rekla; »Lahko ti predpišem antibiotike in zadeva se bo hiro
umirila, a vedeti moraš, da v tem primeru nisi z dihanjem ničesar naredil.«

O tem, da lahko pride pri povezanem dihanju do krčev v posameznem delu
telesa, sem že pisal. Zlasti trdovratni so krči v rokah. Če se neprestano
ponavljajo, je ena od mogočih rešitev ta, da imamo med vadbo del telesa, v
katerem se krč konstantno pojavlja, v topli vodi. Na ta način se precej hitreje
sprocesira. Vadba v kadi, polni tople vode tudi sice intenzivira procese
integracije bolečinskih teles, ni pa primerna za vsakogar. Dejstvo namreč je,
da so intenzivni čustveni izbruhi pri povezanem dihanju značilni le za
nekatere. Dogajajo se predvsem ob integraciji bolečinskih teles fiksacijskega
tipa in sicer ljudem, ki imajo fokus ekstremno usmerjen na materialni svet in
pogostokrat razmišljajo o problemih, povezanih z njim. Pri tistih, ki se ne
sekirajo za vsako stvar in si v glavi ne vrtijo destruktivnih notranjih
monologov, pa se med povezanim dihanjem pogostokrat na videz ne dogaja nič. A v
resnici temu ni tako, le da prihaja do procesiranja na višjih energijskih
ravneh. Da proces deluje, potem opazijo v večji sproščenosti v vsakdanjih
situacijah, spontani spremembi prehrane in okusov, ki so jim všeč itd. Takšni
lahko sam proces integracije okrepijo že v zgodnji fazi vadbe in sicer tako, da
ritem dihanja pospešijo, izvajajo povezano dihanje skozi usta, ali pa v že
omenjeni kadi polni tople vode.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[rose]

Malo me je zaskrbelo nekaj v zgornjem članku in sicer tisto, da proces ne priporočate za bolezni, za katere je značilen občutek, da ne moreš pobegnit. To pa zato, ker je to moj glavni problem. Od vedno mam občutek da sem u kletki, od kamor ne morem in dejansko sem od vedno na mestu, ne gre naprej. In najbolj me ovira prou ta strah, da bo tko za zmeri. Pri dihanju ko pridm do tega, je preveč in ne gre s procesiranjem. Upam da to ni isto, kot pri bolezni, ki jo omenjate in da bom to lahko počasi predelala. Pp delam 2.tedn.
Hvala za odgovor in lp

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

rose wrote: Malo me je zaskrbelo nekaj v zgornjem članku in sicer tisto, da proces ne priporočate za bolezni, za katere je značilen občutek, da ne moreš pobegnit. To pa zato, ker je to moj glavni problem. Od vedno mam občutek da sem u kletki, od kamor ne morem in dejansko sem od vedno na mestu, ne gre naprej. In najbolj me ovira prou ta strah, da bo tko za zmeri. Pri dihanju ko pridm do tega, je preveč in ne gre s procesiranjem. Upam da to ni isto, kot pri bolezni, ki jo omenjate in da bom to lahko počasi predelala. Pp delam 2.tedn.
Hvala za odgovor in lp

Pravzaprav je pri povezanem dihanju o.k. prav vsako čustvo, ki se pojavi, razen strahu, pa še to le pogojno – strah ni o.k., če ne uspeš ohraniti dela sebe, ki ga opazuje in iz povezanega dihanja preideš v dihanje z zgornjim delom pljuč. V joku, jezi in drugih čustvih se lahko tudi izgubiš oziroma se z njimi popolnoma identificiraš, pa se bodo vseeno procesirala in “izstopala” iz sistema, pri strahu je pa stvar res drugačna – če se s strahom pri povezanem dihanju identificiraš in te popolnoma prevzame, se načeloma lahko celo poglobi. Torej še enkrat – res le v primerih, ko te strah tako prevzame, da celo “pozabiš” povezano dihati. Če pa povezano dihanje iz trebuha pri tem ohraniš, te nima kaj skrbeti.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Dragica]

Pozdravljen Tadej !

Bolj padam v proces izvajanja povezanega dihanja, bolj mi silijo v ospredje vprašanja za katera vem, da si ti pravi odgovor.

Včeraj se mi je zgodilo, da so mi ob izvajanju povezanega dihanja noge postale popolnoma mravljinčaste, oz. bolje rečeno leva noga predvsem od meč čez gleženj in navzdol. občutek pritiska je bil resnično močan, pekoč, stopala pa so kar žarela. Nisem se prestrašila, naredila sem mudro za ozemljitev in samo opazovala, kaj se bo zgodilo. Sčasoma je občutek napetosti začel popuščati, ni pa popolnoma izginil. povezano sem dihala ob tem občutku več kot 30 minut.

Zdaj pa se mi poraja vprašanje in sicer:

Ali zavestnost pomeni, da ob povezanem dihanju zaznaš kaj se dogaja v telesu, se pravi zaznaš spremembe, zaznaš senzacije, se jih zaveš in samo opazuješ, kako narašča njihova intenziteta, nadaljuješ s povezanim dihanjem dokler senzacije ne začnejo popuščati oz. dokler popolnoma ne popustijo?

Zanima me namreč ali sem pravilno odreagirala ob tej spremembi energije v telesu, da vem, kako odreagirati naslednjič, če se kaj takega spet pojavi?

Pa še nekaj, ko sem se osredotočala na vdih iz hare, mi je sčasoma postalo zelo toplo v predelu trebuha, kar žarel mi je celoten trebuh.

Nekaj sličnega se mi večkrat zgodi, ko diham skozi tan tien oz. ko si postavljam axis mundi.

Hvaležna bom za odgovore tebi ali drugim forumašem.

Pozdrav, Teodora

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Teodora wrote:

Pozdravljen Tadej !

Bolj padam v proces izvajanja povezanega dihanja, bolj mi silijo v ospredje vprašanja za katera vem, da si ti pravi odgovor.

Včeraj se mi je zgodilo, da so mi ob izvajanju povezanega dihanja noge postale popolnoma mravljinčaste, oz. bolje rečeno leva noga predvsem od meč čez gleženj in navzdol. občutek pritiska je bil resnično močan, pekoč, stopala pa so kar žarela. Nisem se prestrašila, naredila sem mudro za ozemljitev in samo opazovala, kaj se bo zgodilo. Sčasoma je občutek napetosti začel popuščati, ni pa popolnoma izginil. povezano sem dihala ob tem občutku več kot 30 minut.

V noge se “shranjujejo” predvsem napetosti iz prenatalne faze razvoja in tega je kar precej. Običajno se je napetosti v ogah in rokah najtežje znebiti. Tole, kar se ti dogaja sicer ni prav nič nenormalnega, predvidevam pa, da se ti bo še lep čas ponavljalo. Če boš imela občutek, da se nikamor ne premakne, si poskusi ustvariti pogoje, da boš imela lahko med povezanim dihanjem noge v topli vodi. Takrat gre vse hitrejše. Obstaja pa še najmanj en dober trik za takšnele primere, tega pa e boš naučila v šoli, saj na dopisen način ne bi šlo.

Teodora wrote:

Zdaj pa se mi poraja vprašanje in sicer:

Ali zavestnost pomeni, da ob povezanem dihanju zaznaš kaj se dogaja v telesu, se pravi zaznaš spremembe, zaznaš senzacije, se jih zaveš in samo opazuješ, kako narašča njihova intenziteta, nadaljuješ s povezanim dihanjem dokler senzacije ne začnejo popuščati oz. dokler popolnoma ne popustijo?

Zanima me namreč ali sem pravilno odreagirala ob tej spremembi energije v telesu, da vem, kako odreagirati naslednjič, če se kaj takega spet pojavi?

Njboljše je seveda povezano dihati, dokler senzacije ne popustijo, vendar je takrat, ko gre za roke in noge to pogostokrat račun brez krčmarja, saj je napetosti tam naloženih toliko, da prihajajo v polje zavesti druga za drugo in se zadeva sploh ne umiri. Precej pomembnejše je, da dihaš “do konca” takrat, ko pride v polje zavesti kakšna bolečina v trupu.

Teodora wrote:

Pa še nekaj, ko sem se osredotočala na vdih iz hare, mi je sčasoma postalo zelo toplo v predelu trebuha, kar žarel mi je celoten trebuh.

Nekaj sličnega se mi večkrat zgodi, ko diham skozi tan tien oz. ko si postavljam axis mundi.

Hvaležna bom za odgovore tebi ali drugim forumašem.

Pozdrav, Teodora

Tole je čist o,k,, oziroma celo odlično. Kadar se ti hara segreje, hkrati nastopi tudi faza shranjevanje enegije v coni črevesja – to energijo potem sistem potegne iz rezerve, ko je kak njegov del oslabljen, kadar premalo spiš in bi sicer nastopil občutek izčrpanosti td.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Dragica]

Hvala Tadej za odgovor, se je sinoči ponovila senzacija v nogah, ni bilo tako intenzivno, je pa bila mravljinčavost prisotna. Bom danes povezano dihala sede z nogami v topli vodi in opazovala proces.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki