tadej pretner wrote:
Ampak želja po spremembi samega sebe oziroma nesprejemanju samega sebe izvira iz neke realnosti in na podlagi tega bi človek okužil vse svoje življenje. Zdi se mi da če bi se človek sprejel takega kot je bi avtomatično prišlo do neke transformacije ki pa nebi bila nevarna kot je prisiljeno spreminjanje samega sebe zaradi nesprejemanja samega sebe. Torej po mojem mnenju napačna uporaba procesa prisotnosti (napačna namera, vzrok) nikakor ne more pripeljati do dobrega rezultata brez negativnih posledic.
S procesom prisotnosti seveda ni nič narobe, saj vodi v spontanost – vse drugo pa so programi; tudi odločitev, da “boš polovičar”. Programi pa nimajo celovitega energijskega backgrounda. Globinski občutek, da z nami nekaj ni v redu in iz katerega izhajajo tako trije kolektivni strahovi (da nisem dovolj dober, da bom zapuščen, strah pred tem, da se predam življenju) kot posledično dva glavna elementa nesprejemanja samega sebe (sram in krivda) izhajajo iz trenutka, ko se človek/otrok zave, da je ločena entiteta (npr. jaz sem Ozzie), To je za sistem šok, odzove pa se tako, da se nevroni povežejo od enega od klasičnih devetih eneagramskih modelov. Pri tebi so se v model, ki teži za perfekcionizmom in ga običajno pričakuje tudi od drugih.
Za kaj gre? – zaradi omenjenih kolektivnih strahov, ki generirajo globinski občutek neugodja, želiš ta občutek kompenzirati tako, da težiš za popolnostjo. Iščeš jo tako, da delaš stvari, ki se ti zdijo popolne, a ker je občutek nepopolnosti globoko v tebi (eneagramski model, kolektivni strahovi), težnja po popolnosti ni nikoli globinsko zadovoljena. Ker pa obstaja na energijski/nevrološki ravni, lahko mirno pozabiš, da jo boš odpravil mentalno – z odločitvijo, da boš polovičar.
Več o teh stvareh najdeš v moji knjigi Integrirana osebnost.
Ne glede na to od kod je prišlo (kolektivni strahovi, programi, ….) izvajalci vzorcev, so mama in tata. Ostala družba – vrtec (učitelji), sosed, cerkev (župnik), ….je zmeraj posameznik, ki udejanja svoje vzorce. Zmeraj pa so mama in tata nosici odgovornosti. Mama in tata so pa, da nas zaščitijo, podprejo, sprejmejo take kot smo, nas poslušajo, …. Če tega ne naredijo iz razlogov svojih lastnih vzorcev – zavestno ali podzavestno, nič manj niso odgovorni za posledice.
Bom dala osebno izkušnjo. V preteklem letu sem se posvetila reševanja težav ne glede na vzrok. Odločila sem se slediti telesu in iz njega črpati informacije. Nisem imela nobene zavestne informacije kaj ali kdo in kdaj se je karkoli zgodilo. V procesu, ki sem naredila večkrat (vodena dihalna tehnika) so se informacije pričele same odkrivati. V vsakem primeru pa odločilen korak je bilo ozaveščanje ponotranjenih tata in mama figur. Kjer je prišlo do najmočnejših reakciji in so prihajale emocije, besede o katerih nisem imela zavestnega pojma. Posledično je prišlo do močnih energetskih sprememb, katere pa so omogočili nov priliv informacije.
Sama sebe sem spraševala, pod vplivom karmične diagnostike, ali s sproščanjem agresije in besa do ponotranjenih figur mama in tata, ogrožam njihovo energijo. Zadnji obisk doma (letos maja) mi je dal odgovor, kadar sem se srečala s mojo mamo. Odgovor je ,,ni napad, lih obratno je,,.
Ta vikend sem prebrala knjigo UPORE TELESA Alice Miller – kjer obravnava 4 zapoved – spoštuj svoje starše in boš živel dolgo življenje – in sem dobila odgovor zakaj sem se sploh spraševala. Človek verjame, da če mu ne dajo ljubezen straši, ki po naravi naj bi nas ljubili, spoštovali, podpirali, …. Kdo pa bo ?? Domnevam, da to je tudi ključni razlog, zakaj ozdravitve ne pridejo do konca ali procesiranje nima dolgotrajnega, če sploh kakšnega, uspešnega efekta. Morali bi pokazati s prstom na osebe, ki naj bi bile osnoven nosilec našega odnosa do sebe, sveta in družbe. Pred tem prstom pa stoji kazen, sram, strah, upanje, krivda…
Ozaveščanje vzrokov ne pomeni, da napademo našo mamo ali tato. Ozaveščanje pomeni, da se soočimo s temi figurami znoter nas. Ozaveščanje je ključno.
snowcat
.
Mislim, da pri meditaciji lahko pride do česa podobnega, kaj mislite? Meni se je to parkrat zgodilo, ne velikrat, pa še to samo za par sekund in moram rečt da je prav fajn lahkoten občutek, zanimivo, smešno, nekaj novega
