PROCES PRISOTNOSTI

[tadej pretner]

ozelot wrote:
Skratka če si bolan verjetno ni nič narobe če želiš ozdraveti se pravi da se spremeniš. Zdravje je prirojena pravica ampak ali so napake in ostale nepravilnosti kot jih imenujem sploh neka vrsta bolezni ali mogoče le neka pot ki si jo je zastavila duša kot cilj … kot želja po izkušnji tega?

Načeloma je telo orodje duha – če hočeš zorati njivo, moraš imeti dober plug.

Bolezen je sicer eden polarnih mehanizmov, ki lahko vodi v katero od pasivnih poti (smiljenje samemu sebi …), pogostokrat pa v eno od dveh aktivnih – spremembo/ozdravitev ali kompenzacijo.

– Sprememba/ozdravitev: gre za polarni mehanizem – ko si v eni polarni skrajnosti, te to motivira, da narediš spremembo in greš v akcijo za ozdravitev.

– Kompenzacijo: včasih se bolezen odraža na način, ki je večinoma nespremenljiv. Recimo invalidnost. To lahko vodi v ekstremen razvoj smeri, ki jih sicer ob zdravem telesu ne bi razvijal, vsaj ne v takšni meri. Primer je recimo Stephen Hawking. ALi pa recimo posamezniki, ki nimajo katerega od percepcijskih čutov (recimo vid) in zato ekstremno razvijejo druge.

Jbg, nekje sem že pisal o tem, da si duša po mojem ne zastavlja ciljev kot recimo človek, ki tehta razne opcije in se odloči za eno od njih. Vse gre bolj na bazi resonance oziroma vibracijske privlačnosti. Določene vibracije, ki so v duši/človeku kdo ve od kdaj in kdo ve zakaj, te pač potegnejo v določena polja, v katerih se potem pač znajdeš, kakor se. Precej od tega, kako se boš znašel, pa je tudi pogojeno s temperamentom in še čem – morda je najboljše, da rečemo kar astrološko.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Ceres]

tadej pretner wrote: Jbg, nekje sem že pisal o tem, da si duša po mojem ne zastavlja ciljev kot recimo človek, ki tehta razne opcije in se odloči za eno od njih. Vse gre bolj na bazi resonance oziroma vibracijske privlačnosti.

Zanimiv point. Do katere mere ima duša sama po sebi sploh samozavedanje? Ali ga ima samo s pomočjo duha?

Lepo je če deliš

[ozelot]

Enkrat je Germain govoril o unmu tipčku ki nima nog pa rok Nick Vujicic al kaj je že. Rekel je da je Nick sam hotu to izkušnjo, da se bo rodil tak samo zato da bo ljudem dajal upanje v smislu premagovanja ovir. No pa glede na to s čem se Nick ukvarja (motivator) bi lahko bilo nekaj na tem res.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

Ceres wrote:

tadej pretner je napisal/a:

Jbg, nekje sem že pisal o tem, da si duša po mojem ne zastavlja ciljev kot recimo človek, ki tehta razne opcije in se odloči za eno od njih. Vse gre bolj na bazi resonance oziroma vibracijske privlačnosti.

Zanimiv point. Do katere mere ima duša sama po sebi sploh samozavedanje? Ali ga ima samo s pomočjo duha?

Po mojem ni nihče kompetenten za ta odgovor. Lahko le ugibamo.

Zavedanje duše v fizični realnosti je premo sorazmerno s tem, v kakšni meri je integrirala vase svetlobno telo. Ampak več ga integrira, manj planira, ampak se prepušča lajfu.
Če se torej opremo na enega osnovnih zakonov ki pravi, da se stvari na vseh ravneh dogajajo po enakih načelih (kakor zgoraj, tako spodaj in obratno), bi torej lahko rekli, da se inkarnira v bolj determinirane realnosti takrat, ko ima manj zavestnosti. Vendar pa, kot sem že namignil, meni so mal hecne zgodbe, da se duša odloči da bo izkušala to in to … Vraga se odloči. Ko zapušča zadnjo inkarnacijo, prinese v dimenzijo, v kateri je neinkarnirana, zamrznjena najpomembnejša telesa bolečine. In ta potem na vibracijski ravni “iščejo” pravi trenutek inkarnacije (ki pogojuje temperament), ustrezno fizično telo s svojimi genskimi/funkcionalnimi posebnostmi (starši) in okolje, v katerem bo integracija “prtljage” v smislu teles bolečin, ali če hočeš karme, mogoča.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Moj soborec je bil potem ko si je zlomil vrat v komi precej časa. Iz tistega obdobja se spominja vsega mogočega in med drugim tudi tega da so prišli k njemu (to naj bi bilo kot neke sorte onostranstvo) pač neki vodniki in so mu predlagali naj pač preneha z življenjem v tem telesu. Sam se ni strinjal kljub temu da so ga opozarjali da bo zelo težko. Sej pravim, to je le ena od njegovih zgodb iz časa kome. Torej kdo se je odločil da ne bo prenehal z tem življenjem?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Ceres]

V vsej svoji reaktivnosti imamo svobodno voljo. Oz. drugače: ko me kdo vpraša, če verjamem v bremena preteklih lajfov, odgovorim, da predvsem verjamem, da imamo v vsakem trenutku sposobnost odločanja – v nekem okviru seveda – bolj ko smo zavestni, večji je ta razpon.

V knjigi Potovanje duš je pa odločanje duše za naslednje življenje opisano kot neke vrste pogovori z nekimi naprednimi dušami in definitivno se spomnim, da naj bi imela duša kar nekaj zraven pri odločitvi o bistvenih okoliščinah naslednjega lajfa. Neko telo bolečine lahko procesiraš takoj, lahko bolj dozirano, lahko kaj prestaviš, lahko celo odločitev prestaviš na osebnost v tistem lajfu…..

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Ozzie wrote: Moj soborec je bil potem ko si je zlomil vrat v komi precej časa. Iz tistega obdobja se spominja vsega mogočega in med drugim tudi tega da so prišli k njemu (to naj bi bilo kot neke sorte onostranstvo) pač neki vodniki in so mu predlagali naj pač preneha z življenjem v tem telesu. Sam se ni strinjal kljub temu da so ga opozarjali da bo zelo težko. Sej pravim, to je le ena od njegovih zgodb iz časa kome. Torej kdo se je odločil da ne bo prenehal z tem življenjem?

Vedenje o večdimenzijski realnosti, ki nam ga “dovoljuje” naša stopnja zavedanja in naše predstave o njej, so po mojem bistveno nižje, kot predstava, ki bi jo dobil o svetem pismu nekdo, kateremu bi rekli, da so sveto pismo črke na papirju. Naši možgani vse vtise, do katerih prihaja, dekodira na način, ki ji je znan in ki je naučen. Naučeni smo, da obstajajo svetlobna bitja, vodniki …, katerih vloga je pomoč duši.
Kaj pa. če so vse to neumnosti?
Po analogiji “kakor spodaj, tako tudi zgoraj”, obstaja tudi subtilni matriks. Če se v matriksu fizične dimenzije pojavlja kup ljudi, ki te hočejo nategniti in se pretvarjajo, da so nekaj drugega, kot so v resnici, je morda takšna zgodba aktualna tudi ko imamo opravka z vodniki.

Pa tudi sicer, se pojavljata v opisani situaciji najmanj eno vprašanje in eno dejstvo:

– Kdo lahko boljše ve, kaj je dobro zate, kot ti sam?

– Duša v razvoju daleč največ profitira ravno v težkih okoliščinah. Če so okoliščine ugodne, se nam ne ljubi narediti nič, da bi se razvijali.

Ceres wrote: V vsej svoji reaktivnosti imamo svobodno voljo. Oz. drugače: ko me kdo vpraša, če verjamem v bremena preteklih lajfov, odgovorim, da predvsem verjamem, da imamo v vsakem trenutku sposobnost odločanja – v nekem okviru seveda – bolj ko smo zavestni, večji je ta razpon.

V knjigi Potovanje duš je pa odločanje duše za naslednje življenje opisano kot neke vrste pogovori z nekimi naprednimi dušami in definitivno se spomnim, da naj bi imela duša kar nekaj zraven pri odločitvi o bistvenih okoliščinah naslednjega lajfa. Neko telo bolečine lahko procesiraš takoj, lahko bolj dozirano, lahko kaj prestaviš, lahko celo odločitev prestaviš na osebnost v tistem lajfu…..

Že v prejšnjem postu sem napisal, da zame ni glede teh stvari merodajen nihče; vem sicer, o kakšnih stvareh Newton piše, a ga ne jemljem niti toliko resno, da bi vzel v roko njegovo knjigo in jo prebral (to je pač moje stališče in nimam nič proti, če se nihče ne strinja z njim).

Rekel pa bi ti še isto, kar sem napisal Ozieju v temle postu zgoraj – vibracije, ki jih dekodiramo v “dejstva”, so dekodirane v skladu z našim znanjem in razvitostjo. Pasje znanje in razvitost je recimo takšno, da knjigo prepozna kot barvni predmet, kar je sicer res, a še veliko več kot to. Opazi tudi to, da vsi opisi življenja duš v drugih dimenzijah ustrezajo časovni verigi preteklost, sedanjost, prihodnost, čeprav kvantni fiziki jasno povedo, da takšen “red” v nemanifestiranem ne obstaja, ampak da se dogaja vse v istem trenutku. Takšno “videnje” zadev nam pač zakuha naša naučenost in razvitost.

Jbg …

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki