PROCES PRISOTNOSTI

[snowcat :)]

tadej pretner wrote: Po mojem ni bilo drugega kot to, da si
se dihanju bolj prepustila, ker si vedela, da pač tipček »pazi«
nate. Sicer je v začetku dobro, da je kdo zraven predvsem zato, da
ti pomaga pri ozemljevanju v primerih, ko se sprosti več energije,
kot si jo sposobna ozemljiti sama.

Osebno ugotavlajm, da način kako je sestavljena OSHO DYNAMIC MEDITATION je prav zaradi zaključka procesa in ozemljevanju. Že preden sem poznala to zadevo OSHO, sem imela prav potrebo skakat ali pač hopsljat po trdnih tleh po končanem procesu prisotnosti. OSHO ima to ,,pokrito,, s HU FAZO. Danes kombiniram vse skupaj. Dihanje 15 minut, 15-20 minut dihanje s glasom in včasih še malo hopsljam potem po stanovanju prav s užitkom. Do emotivnih ali fizičnih reakciji včasih pride že v prvih 15 ali pač v drugi polovici, včasih moram prav v tuš pod vodo….pač vsakemu svoje ob svojem času

O še to, kadar sem fokusirana na HARO v procesu prisotnosti, ni tega hopsljanja :-), kadar pa sem v ,,tretjem očesu,, skačem kot kenguru :-), dobim pa prebliske.

snowcat

Lepo je če deliš

[glas]

Jaz sem včasih pri procesiranju vedno uporabljal biorgonomske metode in seveda ko je kaj konkretnega se prevajalo skozi, dihal ob temu zeloo intenzivno..
Drugače se mi zdi smiselno, da se na eni točki naučiš popolno zavestno vdihniti in izdihniti (po jogijsko, dobvolj globoko, da se ti premika trebuh), nato pa ta zavestni vdih in izdih začeti ”živeti” toraj da tako dihaš nato skoz,..
Prvih par mesecev je kar zanimivo, saj se moraš praktično skozi ”popravljati” in štelati nazaj, saj zelo hitro padeš pod vpliv okolice, ki ni v stiku, ki diha plitko (neprizemljeno mentalno), tisti poznani občutek ko vse preveč drvi, da bi lahko bil zavesten vsega.. in se raje kar prepustiš šibanju, misli, besed, odzivov (za zavest pa enostavno ne ostane prostora)..
Ko pa enkrat vnašaš v življenje zavestnost, je zelo dober način, da enostavno ves čas zavestno dihaš in ti skoraj nobena druga zadeva ni več potrebna.. Vse kar je na vrsti za sprocesirat se sprocesira naravno sproti ob dogodkih na (življenski) poti..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[snowcat :)]

glas wrote: Jaz sem včasih pri procesiranju vedno uporabljal biorgonomske metode in seveda ko je kaj konkretnega se prevajalo skozi, dihal ob temu zeloo intenzivno..
Drugače se mi zdi smiselno, da se na eni točki naučiš popolno zavestno vdihniti in izdihniti (po jogijsko, dobvolj globoko, da se ti premika trebuh), nato pa ta zavestni vdih in izdih začeti ”živeti” toraj da tako dihaš nato skoz,..
Prvih par mesecev je kar zanimivo, saj se moraš praktično skozi ”popravljati” in štelati nazaj, saj zelo hitro padeš pod vpliv okolice, ki ni v stiku, ki diha plitko (neprizemljeno mentalno), tisti poznani občutek ko vse preveč drvi, da bi lahko bil zavesten vsega.. in se raje kar prepustiš šibanju, misli, besed, odzivov (za zavest pa enostavno ne ostane prostora)..
Ko pa enkrat vnašaš v življenje zavestnost, je zelo dober način, da enostavno ves čas zavestno dihaš in ti skoraj nobena druga zadeva ni več potrebna.. Vse kar je na vrsti za sprocesirat se sprocesira naravno sproti ob dogodkih na (življenski) poti..

tadej pretner wrote:
hara…..

Kadar sem ,,v trebuhu,, nekako ne utegnem pobirati dejstva iz okolice. Je res, da celotna atmosfera dela je zelo bolj umirjena in tudi koncentracija vseh okrog je bolj fokusirana, ampak mi bežijo podatki. Po drugi strani pa se nekako začelo dogajati, da se pojavi kakšno info ali oseba s infem, ki me ,,spomni,, na kakšen podatek ali časovno linijo dogajanja. Je prav bizarden ta občutek, da glava je nekaj, ki je pritrjeno na vrat…

snowcat

Lepo je če deliš

[Sabina]

http://thepresenceportal.com/

Super stran avtorja knjige Proces prisotnosti, obstaja tudi v hrvaškem jeziku, čisto spodaj levo lahko kliknete

Lepo je če deliš

[ozelot]

Prejle sem mal počival in mi pride v bučo naslednje razmišljanje:

Upam da bom znal opisat tako kot se je razmišljalo. Skratka kaj vse bi človek naredil da bi se počutil bolj srečno kot se. Koliko imam podedovanih vzorcev ki mi niso všeč in se ne ujemajo z mojo željeno samopodobo. Koliko čustev čustvujem ki niso tisto kar bi pripisoval sam sebi. Koliko je podzavestnih vzorcev ki te oddaljujejo od samega sebe. In potem so tukaj tehnike vseh sort ki ti pomagajo do preobrazbe, transformacije ali kakor bi se že spremembam lahko še reklo.

Ampak želja po spremembi samega sebe oziroma nesprejemanju samega sebe izvira iz neke realnosti in na podlagi tega bi človek okužil vse svoje življenje. Zdi se mi da če bi se človek sprejel takega kot je bi avtomatično prišlo do neke transformacije ki pa nebi bila nevarna kot je prisiljeno spreminjanje samega sebe zaradi nesprejemanja samega sebe. Torej po mojem mnenju napačna uporaba procesa prisotnosti (napačna namera, vzrok) nikakor ne more pripeljati do dobrega rezultata brez negativnih posledic.

Sam pri sebi opažam nešteto nepravilnosti in pomankljivosti glede na to da sem perfekcionist. Če bolj jih skušam odpraviti bolj sem nesrečen ker sem mislil da mi odprava napak lahko prinese srečo oziroma zadovoljstvo s samim sabo. Danes sem pa pomislil zakaj zaboga nebi bil pa polovičar, nekdo ki si ne upa vsega, nekdo ki ne zmore, nekdo ki se umakne,.. zakaj nebi bil to kar trenutno sem?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

ozelot wrote:
Ampak želja po spremembi samega sebe oziroma nesprejemanju samega sebe izvira iz neke realnosti in na podlagi tega bi človek okužil vse svoje življenje. Zdi se mi da če bi se človek sprejel takega kot je bi avtomatično prišlo do neke transformacije ki pa nebi bila nevarna kot je prisiljeno spreminjanje samega sebe zaradi nesprejemanja samega sebe. Torej po mojem mnenju napačna uporaba procesa prisotnosti (napačna namera, vzrok) nikakor ne more pripeljati do dobrega rezultata brez negativnih posledic.

Sam pri sebi opažam nešteto nepravilnosti in pomankljivosti glede na to da sem perfekcionist. Če bolj jih skušam odpraviti bolj sem nesrečen ker sem mislil da mi odprava napak lahko prinese srečo oziroma zadovoljstvo s samim sabo. Danes sem pa pomislil zakaj zaboga nebi bil pa polovičar, nekdo ki si ne upa vsega, nekdo ki ne zmore, nekdo ki se umakne,.. zakaj nebi bil to kar trenutno sem?

S procesom prisotnosti seveda ni nič narobe, saj vodi v spontanost – vse drugo pa so programi; tudi odločitev, da “boš polovičar”. Programi pa nimajo celovitega energijskega backgrounda.

Globinski občutek, da z nami nekaj ni v redu in iz katerega izhajajo tako trije kolektivni strahovi (da nisem dovolj dober, da bom zapuščen, strah pred tem, da se predam življenju) kot posledično dva glavna elementa nesprejemanja samega sebe (sram in krivda) izhajajo iz trenutka, ko se človek/otrok zave, da je ločena entiteta (npr. jaz sem Ozzie), To je za sistem šok, odzove pa se tako, da se nevroni povežejo od enega od klasičnih devetih eneagramskih modelov. Pri tebi so se v model, ki teži za perfekcionizmom in ga običajno pričakuje tudi od drugih.

Za kaj gre?

– zaradi omenjenih kolektivnih strahov, ki generirajo globinski občutek neugodja, želiš ta občutek kompenzirati tako, da težiš za popolnostjo. Iščeš jo tako, da delaš stvari, ki se ti zdijo popolne, a ker je občutek nepopolnosti globoko v tebi (eneagramski model, kolektivni strahovi), težnja po popolnosti ni nikoli globinsko zadovoljena. Ker pa obstaja na energijski/nevrološki ravni, lahko mirno pozabiš, da jo boš odpravil mentalno – z odločitvijo, da boš polovičar.
Več o teh stvareh najdeš v moji knjigi Integrirana osebnost.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[ozelot]

Poslušam pesem Oprosti mi pape https://www.youtube.com/watch?v=Q9iL798jEto in me spominja na zgornji text. Vsi vzorci ki sem jih podedoval ali jih moram karmično sprocesirat kot bi rekel nekdo te lahko pripeljejo na različne destinacije. Ali da se sprejmeš ali da obsojaš nekoga ali celo sebe ali da se spremeniš…

Skratka če si bolan verjetno ni nič narobe če želiš ozdraveti se pravi da se spremeniš. Zdravje je prirojena pravica ampak ali so napake in ostale nepravilnosti kot jih imenujem sploh neka vrsta bolezni ali mogoče le neka pot ki si jo je zastavila duša kot cilj … kot želja po izkušnji tega?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki