Prisotnost – tukaj in sedaj

[snowcat :)]

tadej pretner wrote:

snowcat :) je napisal/a:

V navezavi z zavestnim dihanjem in še bolj intenzivnim vstopom v prostor tukaj in sedaj, se da zavestno tako dihati, da se popolnoma NIČ več ne nadzira in to najprej v smislu da ne nadziraš vdiha/izdiha, kasneje pa “se umakneš” do te mere, da te v fizični izkušnji ni več.. Kar pomeni da greš tako globoko v opazovalca, da telo dejansko začuti to kot odsotnost “tebe” in se mora “naučiti dihati” samo..

Začne se lahko kot običajno zavestno dihanje, tako da imaš vso svojo pozornost le na navdihu in izdihu.. Vse to počneš nekaj časa in zelooo naravno in nežno, da čim manj karkoli forsiraš..

Čez nekaj minut pa pri vdihu (ali izdihu), kot da ne želiš več sodelovati… recimo zadnjič zavestno izdihneš in več ne vdihneš (in se z zavestjo umakneš..), ter nato počakaš, da vidiš kaj bo..
… … …

Zanimivo je, da imam med tehnikami dihanja eno podobno in da je kategorizirana k vajam ozemljevanja.
Začneš dihati in se poskusiš zavedati dela telesa, v katerem čutiš vdih.
Potem občutek sektorja, kamor vstopa dih zavestno širiš.
Nazadnje ga razširiš tako, da ostane le še dihanje.

Po mojem prideš do istega, kar opisuješ ti.
To tehniko sem imel včasih v programu šole in equilibriuma, potem pa sem jo, kdo ve zakaj, vrgel ven. Prav lahko se zgodi, da jo bom spet vključil

oj to je krasno
meni se je to zgodilo naključno
en dan pri klasiki tipa sproščamo telo košček po koščku sem se upičila v palec na nogi, pač nekako mi ni uspevalo ga ,,videt,, in sem full power v tem palcu in potem dam pozornost na dihanje in ugotovim da telo samo diha, uspelo mi je opazit samo par vdihov in izdihov brez mojega poseganja .-)
prav fascinantno
s.

Lepo je če deliš

[glas]

tadej pretner wrote: Zanimivo je, da imam med tehnikami dihanja eno podobno in da je kategorizirana k vajam ozemljevanja.
Začneš dihati in se poskusiš zavedati dela telesa, v katerem čutiš vdih.
Potem občutek sektorja, kamor vstopa dih zavestno širiš.
Nazadnje ga razširiš tako, da ostane le še dihanje.

Po mojem prideš do istega, kar opisuješ ti.
…

Pač ko prestopiš v fazo da telo diha samo, ponavadi opaziš, da bi sam vdihnil in tudi izdihnil za trenutek prej kot bi to naravno telo storilo samo.. Jaz mislim da so neki kolektivni strahovi, ki imajo “to preko”, ta naš umeten nadzor, verjetno nad vsemi naravnimi procesi, ki bi sami tekli bolje kot če se mi vmešavamo.. In ko poskusiš nazaj prestopiti, da spustiš nadzor in dovoliš, da se vpostavi naraven vdih in izdih, se moraš soočiti z nekim pridihom, kot da si ogrožen, kot da visi nad tabo rizik, da morda ne boš preživel..

Ampak prvo podobno izkušnjo ko telo samo funkcionira sem imel mnogo mnogo prej kot to z dihanjem… Šlo je za to da sem hodil, po eni ogromni površini (v širino in dolžino).. Hodil sem v popolno nevtralnem tempu, tako da je hoja potekala sama, nato se je mental umaknil, in sem hodil in za foro zaprl oči in “nekam odšel”, in nekako začel opazovati telo kako hodi, … .. in hodilo je samo..
nato sem med hojo odprl oči, da bi videl ali s tem prekinem stanje ali ne, nato spet zaprl itd.. V začetku pri gledanju lahko izgubiš stanje, nato ne več..
Vglavnem telo, ko ga naučiš neko funkcijo ne potrebuje več tvoje zavestne prisotnosti..
Podobno kot če otroka učiš hoditi, ko se nauči ga lahko spustiš in hodi sam.. isto to počne naše telo..
Bilo mi je zanimivo..
Ko sem takrat rabil sprostitev, sem se šel to..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[tadej pretner]

glas wrote:
Ampak prvo podobno izkušnjo ko telo samo funkcionira sem imel mnogo mnogo prej kot to z dihanjem… Šlo je za to da sem hodil, po eni ogromni površini (v širino in dolžino).. Hodil sem v popolno nevtralnem tempu, tako da je hoja potekala sama, nato se je mental umaknil, in sem hodil in za foro zaprl oči in “nekam odšel”, in nekako začel opazovati telo kako hodi, … .. in hodilo je samo..
nato sem med hojo odprl oči, da bi videl ali s tem prekinem stanje ali ne, nato spet zaprl itd.. V začetku pri gledanju lahko izgubiš stanje, nato ne več..
Vglavnem telo, ko ga naučiš neko funkcijo ne potrebuje več tvoje zavestne prisotnosti..

Heh, ko tole berem, imam občutek, da opisuješ hojo po puščavi in blago zadetost zaradi izčrpanosti. Če gre res za to, moram reči, da imam podobno izkušnjo tudi sam.
Več kot tri leta in pol sem bil v Libiji. Ob prostem času smo včasih z jeepi šli v puščavo, ta pa ni tako nedolžna, saj veter (gibli) pogostokrat prestavlja ogromne količine peska in tako nastajajo ponavadi peščene sipine, včasih pa tudi depresije (velike luknje v pesku), Tla niso povsem ravna, če se recimo z avtom ves čas rahlo vzpenjaš, ne vidiš, da si v nekem trenutku pred ogromno depresijo. No in dva moja sodelavca sta tako z jeepom padla v eno takšno depresijo. Nekako sta prišla peš do ceste in nek Arabec ju je potem pripeljal v naš kamp, jaz pa sem šel naslednji dan z enim frendom prav tako z jeepom v puščavo, z namenom, da najdeva avto ponesrečencev. Midva nisva sicer nikamor padla, ampak ostala z avtom v mehkem pesku. Nisva mogla ven. Ni nama ostalo drugega, kot da greva peš nazaj. Hodila sva po totalni vročini, vode s seboj pa skorajda nisva imela. Zgrešila sva tudi smer in nisva “našla” ceste. Ko sva bila že precej izčrpana, sem doživljal točno tak način hoje, ki ga opisuješ. In takrat imaš fokus vedno v praznem prostoru, saj nezavedno iščeš energijo. Ko se je znočilo, sva v daljavi videla luči iz ceste, tako da sva korigirala smer. Ampak bila sva pa že tako dehidrirana, da sva po malem halucinirala. Ves čas sva hodila čez manjše peščene sipine, tako da luči ceste nisva videla ves čas. In dobro se spomnim, da se mi je nekajkrat zgodilo, da sem imel občutek, da sva že precej blizu ceste, potem pa se je za nekaj časa skrila za kakšno sipino in ko se je spet prikazala, se mi je zdela nenormalno daleč. Imel sem občutek, da me nekdo tam zgoraj zajebava. Res štala…

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[glas]

tadej pretner wrote: Heh, ko tole berem, imam občutek, da opisuješ hojo po puščavi in blago zadetost zaradi izčrpanosti.

Ni bilo glih to.. Šlo je le za to, da sem bil v neki službi, ki me ni glih motivirala (beri: močno dogočasila), in sem začel zapuščati delovno mesto in stavbo, kjer je to potekalo.. in se začel bolj in bolj odklaplajti.. Hoditi ven, se šetkati itd.. Bilo je ob dooolgi stavbi kjer ni bilo nonebega in tam sem užival svojo tišino in se tako motiviral, ko sem ob sproščeni hoji naenkrat dobil idejo; “Le kaj bi se zgodilo če bi med hojo enostavno odvzel zavesten nadzor!?”
No zgodilo se je to, kar sem opisal v prejšnjem postu..

Telo šetka samo, ti se pa v nekem unikatnem prostoru sprašuješ kje sem pa sedaj in kako sploh da vse to lahko samo se odvija še naprej.. Drugače dokaj dober filing..!! Neko vznemirljivo navdušenje in čudenje, paradox..
Ali tudi kaj druga, kar težko zaobjameš z besedami..

tadej pretner2015-08-27 20:51:59

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[glas]

En “bivši” stend-up komik, evolvira na glas..
Drugače pa skozi spontanost odkriva prisotnost tukaj in sedaj..

Evolving Out Loud

Spontanity

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[snowcat :)]

Bom delila s Vami par misli.

,,Zadnje čase se mi dogajajo načeloma neprijetne zadeve…..,, Ta stavek je tako samoumeven, tako sprejemljiv, tako normalen. Včeraj zvečer sem se spomnila, da sem bila igralka, ki je imela vlogo v gledališki predstavi, ki je bila o psihičnem nasilju. Predstava je bila brez besed, full grafična in podprta s glasbo. Scene so imele ,,statično,, koreografijo. To pomeni, da je bil premik in stop faza. Kot da bi nastala fotografija. Zgodba je bila o osebi, ki je prišla v mestece. Ona je bila barvna in je imela v roki lučko/srce/dušo. Vaščani pa so bili sivi brez lučk. V vasi je vladal eden krut in samopoklican ,,Alfa_samec,, Jaz sem bila ena od Vaščank. Dilema naše vloge je bila, da po eni strani ji hočemo svariti, po drugi strani pa ji zavidamo, po tretji pa nam je vseeno. Emocije smo izražale s mimiko obraza. Oseba na koncu je fizično razsekljana na koščke, ampak njena lučka sveti naprej. ….

Kaj se zgodi, da človek obrne svoje dojemanje iz pozitivnega na ubogost ? Kako to, da postane bolj sprejemljivo rečt ,,slabo mi gre/saj veš trpim/saj ….,, od ,,super sem,, A je to zato ker od otroka se pričakuje veselje in zato dobi pozitivno pozornost/odziv in odrasla oseba naj bi bila obremenjena s težo življenja in ji pripada obvezno ,,ubogost/breme/nezadovoljstvo/trpljenje/….,, ? Kao, da otrok je pač otrok odrasla oseba pa ima odgovornost ? S odgovornostjo pa pride breme ?

Že februarja so mi povedali, da mi konča pogodba in da mi iščejo drugo delovno mesto. Ni bilo jasno kaj bo vsebina, niti za koliko denarja, sigurno pa manj. Lotila sem se razmišljat, kje odrezat, kaj odstranit, kaj ne rabim, kaj je luxus, …. srečam eno kolegico na sprehodu s psom in ona reče, da je bila v podobni situaciji in da so zniževali in rezali in odlagali …. in da se to ni nikoli končalo. vsakič kadar so mislil ,,aha, zdaj pa bo nek časa mir,, je šlo nekaj na avtu ali v hiši ali pač, ….denar denar denar ….. nekaj jih se sililo, da ves čas obravnavajo ta atribut današnjega časa. Dejansko bolj človek teče, hitreje ga bik lovi….

Zakaj je težko rečt ,,dober sem,, ? Zakaj mora biti dovetek ,,sicer sem imel/imam/nimam/sem/bom…težava…..,,

A je naše dojemanje preteklosti tako močno vezano na VREDNOST teh izkušenj. In da tudi če trpimo, da pač trpimo na veliko, ne na kar pač je. A je resno možno, da če se ne borimo ali nimamo nekaj preprek ali ne skačemo čes ovire ali ne rešujemo nobenih problemov, da naše življenje je vredno ,,en k*c, ga gleda,, ? In to ne samo pred drugimi, ampak tudi sami pred sabo. Da smo lenuhi in brez kakrčnekoli vrednosti ? Ali nima naše življenje nobenega smisla, če ni smeri, ni cilja, ni posebnega napora ? A je tako močno zasidrana ideja, da človek je več od živali ? Da človek mora nekaj spreminjat, prilagajat, reorganizirat, premikat, garat, trpet, drugače pa ni nič vreden ?

Govorijo o ,,zdaj in tukaj,,  Prisotnost v momentu. Pri sebi ugotavljam, da je to ironično full težko. Biti v trenutku brez tega glasa znoter ,,včeraj, …,, (preteklost) ali ,,kadar….,, (prihodnost). Sumim, da lastna vrednost je močno povezana prav s tem, da človek si dovoli mirovat, brez občutka krivde, da bi nekaj moral spremenit/popravi (preteklost) ali planirat/dosegat (prihodnost). Tudi govorijo, da vse ob vsakem trenutku je tako kot mora bit. Da to je že razlog za veselje.

Želim Vam moč, da rečete in tudi čutite ,,super sem,,

snowcat

Lepo je če deliš

[glas]

snowcat :) je napisal/a:

… … …

….želim Vam moč, da rečete in tudi čutite ,,super sem,,

Super sem!  

Glede na napisano, to kvaliteto in moč, še najbolj sedaj ti rabiš..

Ampak ne pozabi, če staro ne oddide, novo ne more priti..  In to je point, življenja in njegovih presenečenj in daril.  In to staro, ki se konča, je povezano z vso to boršo starih vsebin, in teh starih obrabljenih smrdljivih vsebin je poln ves ta post zgoraj in ko ti vseeno uspeva ostajati “tukaj in sedaj” in iskreno opazovati vse te vsebine v sebi, se jih najprej seveda zavedaš, nato jih spoznavaš, nato spoznaš njihovo preteklost ali od kod izvirajo, slej ko prej v nulo poznaš njihov celoten proces, na koncu pa lahko zbereš tudi kaj novega brez njih..  In če želiš novo izbrati prehitro, ti vsebine to novo kaj hitro začinijo po staro in ista pesem jovo na novo..  Zato je dobro si vzeti čas pred korakom v novo in se dobro pripraviti za to novo..   Vsega naenkrat se seveda ne da odložiti, tako da je modro za začetek izstopiti le iz nečesa kar vibrira najbolj destruktivno, ostalo pa pustiti ob strani (zaenkrat), če se nameniš preseči vse naenkrat, kaj hitro omagaš in si tako bolj in bolj potrjuješ le kontra od tega kar bi rad/a dosegel/la, in kontra je torej nemoč..  nemoč prikliče identiteto žrtve,..  žrtev pa zna čustvovati le v ozkem poznanem polju vibracij/čustev,..  Tako da pač gre za proces, ne pa kar na dušek..   Če pa procesa ne začneš in vodiš tako kot se temu spodobi, se slej ko prej vračaš v eno in isto in od tukaj potem tudi to smiljenje samemu sebi..

 

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[Avtor]

Prispevki