BAD-BOY wrote: Sej sploh ne vem kam bi dal tole temo, ker me zanima o kristalih, čakrah… Upam, da bo tuki kul.
Zanima me glede prisotnosti, torej biti tukaj in zdaj. Biti osredotočen na zdaj in ne, da ti misli skačejo sem in tja. Sem opazil, da imam full problemov s tem.
Ali je za to potrebno okrepiti 1. čakro, ker bomo s tem bolj prizemljeni, ali 6. čakro? Nekje sem prebral, da je zato (če ti non-stop bežijo misli sem in tja) lahko odgovorno šibko tretje oko. Je potem v ta namen bolje uporabiti kak rdeči jaspis (za 1. čakro), ali kak ametist (za 6. čakro)?
Upam si trditi, da zgolj s “krepitvijo” posameznih čaker ne boš prav daleč prišel. Celo zadevo je treba razumeti. Tule imaš en insert iz moje nove knjige Celostna bioterapija, ki govori o stanju prisotnosti, kako ga dosežeš, te bom naučil pa na delavnici equilibrium konec marca. Insert morda ne bo špovsem jasen, dsaj se deloma navezuje na predhoden tekst oziroma na razumevanje pojma nizkovibracijskih polj.
Značilnosti stanja “tukaj in sedaj”
Stanje “tukaj in sedaj” občasno izkušamo prav vsi, razlika je le v globini izkušnje. V takšnem stanju smo, kadar smo srečni – preprosto se prepustimo sreči, smo v sedanjosti in ne razmišljamo niti o preteklosti, niti o sedanjosti, niti o tem, da smo srečni – doživljamo stanje integracije s trenutkom oziroma izkušnjo, čas pa nam mineva neverjetno hitro. Kadar pa takšne integracije ni, smo od izkušnje bolj ali manj ločeni. Ko se nam godi kaj slabega, npr. pomislimo – joj, v kakšne težave sem zabredel. Situacija, v kateri smo, nas obremenjuje, nam ni všeč, o njej razmišljamo …, skratka, od izkušanja situacije smo ločeni.
Kakšne so torej še druge značilnosti stanja integracije z izkušnjo?
– Eden od dveh pogojev, ki smo ju navedli kot ključna za doseganje stanja “tu in sedaj” v športu je bil, da naj bo športnik sproščen in v stanju “brez misli”. To pa ni lahko niti v športu, niti v vsakdanjem življenju. Pogosto namreč vemo, da nam skrbi črpajo energijo, a ne najdemo načina, s katerim bi jih pregnali in jih zamenjali z občutkom gotovosti. To se nam dogaja zato, ker imamo pozornostjo usmerjeno na cilj. V odvisnosti od tega, za kaj gre in kakšen pomen pripisujemo cilju, nas skrbi, da ga ne bomo dosegli, da bomo zaradi tega videti nesposobni, da bomo v primeru neuspeha ostali brez vsega itd. Pomembnejši je za nas cilj, bolj nas skrbi, da ga ne bomo dosegli.
Seveda je prav, da cilje imamo, prav je tudi, da so zastavljeni visoko, a če želimo dejansko na poti do ciljev izkoristiti vse svoje sposobnosti, moramo imeti pozornost usmerjeno na pot, ne na cilj in če je le mogoče, ustvarimo pogoje, da nam bo ta pot v veselje in zabavo (če opravljaš neko delo z veseljem, bo prišel tudi denar, če ga opravljaš zato, da bi zaslužil denar, so tvoj vsakdan stres in skrbi, s količino zasluženega denarja pa običajno nisi zadovoljen).
Dober primer popolne osredotočenosti na pot in jasno postavljenega cilja običajno vidimo pri alpinistih – alpinist, ki pleza na goro, je popolnoma osredotočen na vsak svoj korak, pri tem pa dobro ve, kam gre. Tudi v življenju moramo torej vedeti, kam gremo, kar pomeni, da moramo imeti vizijo – jasno predstavo zadanih ciljev. Več segmentov je vanjo vključenih, jasnejša je pot do končnega cilja, ki vodi preko doseganja kratkoročnih ciljev. Pomembno je, da pristop ni takšen, da imamo občutek da delamo zato, da bo jutri boljše. Za takšne pristope je značilno, da potem »boljši jutri« nikdar ne pride. Tako kratkoročni, kot dolgoročni cilji naj predstavljajo sklad med sposobnostjo in izzivom. Ta pot je najhitrejša takrat, ko nam vizija predstavlja izziv, na katerega se odzovemo z veseljem, lahkotno in osredotočeno, in je skladen našimi sposobnostmi, Na ta način na poti do kratkoročnih ciljev izkušamo zmage, kar nam okrepi vero v ustreznost poti, ki vodi do končnega cilja.
-Za stanje “tukaj in sedaj” je značilen tudi drugačen vzorec prevladujoče frekvence možganskega valovanja. Ko se posvečamo vsakodnevnim aktivnostim, ki od nas zahtevajo določeno stopnjo pozornosti, v naših možganih prevladuje beta valovanje. Ko pa smo v stanju “tukaj in sedaj”, pa v možganih prevladuje alfa valovanje, močno zaznavna pa je tudi aktivnost gama valovanja, ki kaže na medsebojno funkcijsko povezovanje različnih delov možganov, kar omogoča bolj celostno dojemanje informacij/situacije. Alfa stanju, ki nam omogoča takšno integracijo z aktualnim trenutkom, pravimo tudi svetlobna alfa. Svetlobna alfa je torej stanje aktivne sproščenosti, v kateri v možganih prevladujeje valovanje na alfa in gama frekvenčnem območju. Alfa stanje je namreč lahko samo po sebi tudi pasivno – v stanju pasivne alfe smo npr. takrat, ko smo potrti, ko se nam zdi vse nesmiselno. Za to stanje je značilno tudi to, da ga ne spremlja frekvenčna aktivnost možganov na gama ravni.
Za stanje svetlobne alfe je značilen tudi povečan pretok energije v telesu. Pri svetlobni alfi gre namreč za to, da z usmerjeno pozornostko zožimo energijski fokus svojega delovanja, bistveno pa je zmanjšan obseg miselnega polja, ki samo po sebi ovira pretok življenjske energije (kar je leta 1950 dokazal dr. L.J. Ravitz).
– Stanje integriranosti z izkušnjo je stanje nepogojenega uma, povezano s pojmom duhovna inteligenca, ki je za razliko od inteligenc nepogojenega uma (IQ, čustvena in socialna inteligenca), ne moremo razvijati – lahko se ji le odpremo. Običajno jo interpretiramo kot intuicijo, ki ji takrat, ko smo s pozornostjo v pogojeni realnosti, preprosto ne damo prostora da bi se nas dotaknila. Duhovna inteligenca se torej izključuje iz ostalih treh inteligenc. Razvijanje IQ, čustvene in socialne intelligence nas vmešča globlje v pogojeno realnost, medtem ko je duhovna inteligenca povezana z nepogojeno realnostjo in imamo torej do nje dostop preko stanja notranje praznine.
Če so za pogojeni um značilne stalne želje, skrbi, strahovi …, jih v stanju integriranosti ni. So le jasne vizije in občutek izpolnjenosti. Poanta je v tem, da takrat, ko smo pod vplivom nizkovibracijskih polj, realnost zaznavamo skozi filter prepričanj, ki nam jih generirajo ta polja. Če zabredemo v težave, ne vidimo izhoda iz njih, saj stanje zavesti, v katerem je do nekih težav prišlo, načeloma ne more poiskati izhoda iz njih. Ko pa preidemo v stanje “tukaj in sedaj” – v stanje aktivne alfe, ima to za posledico delni razpad nevronskih mrež v našem centralnem živčnem sistemu, ki sicer v stanju običajne forme tvorijo sistem naših prepričanj in vrednot. Na ta način smo sposobni videti problem izven naših prepričanj in zato razmeroma hitro najdemo tudi rešitev zanj. Pot v integriranost skozi stanje aktivne alfe je povezana tudi z aktivacijo božanskega gena (stik z našo bitjo, dušo). Na ta način se spremeni tudi sistem vrednot, ki ni več usmerjen na materialno realnost, pač pa na izkušanje kvalitete visokovibracijskih polj. V tem stanju je zelo živa naša intuicija. Izkušnjam se zato lahko prepuščamo brez vnaprejšnjih sodb, saj nas bo intuicija nepogrešljivo opozorila na morebitno nevarnost.
.
Meni se ČAS USTAVI – ob pogledu na uro pa kasneje vidim, da je odbrzel… Irena
. Ful dobr napisano tole bom res probala udejanjit 
