preventiva je kriva

[ozelot]

Nimam jest plana tebe lovit za besede vendar zna bit da imaš nek nezavedni vzorec razmišljanja še od takrat in si čisto “naključno” tako napisal. Če je to res potem lahko tudi spremeniš če želiš.

Kar se tiče afirmacij ki jih izgovarjaš naglas je tako da tvoj višji Jaz na tak način tvojemu nižjemu jazu sporoča kar pač afirmacija vsebuje. Človeški možgani si lažje zapomnijo glasno zvočno sporočilo in ga sprejmejo. Višji Jaz na tak način komunicira z nižjim.

Če trdiš da si nesamozavesten je to že trditev in je ne moreš spremeniti v ja sem. Jaz sem ki sem ..karkoli trdiš o sebi tisto postajaš.

Tu je en super video o vodi kjer je omenjen svetnik pil strupeno vodo in mu nič ni bilo: http://vimeo.com/19287211

ozelot2011-08-07 20:20:04

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[tadej pretner]

Ko drug drugeg prepričujemo, da imamo prav, skušamo pogosto besede drugače mislečega obrniti malce tako, da so videti manj verjetne. To nima smisla. Stvar je pravzaprav zelo preprosta in ugotovljen je tudi mehanizem kako in zakaj deluje.

Omenil sem že, da stvari, o katerih govori Ozelot proučuje veja molekularne biologije, ki ji pravimo epigenetika. Epigenetika ne zanika genske determiniranosti, pravi pa, da ta determiniranost ni dokončna in neizbežna. Če je na pristop “pravi”, je precej manj pomembna, kot večina misli.
Ozelot je sicer izpostavil previdnost, ampak v bistvu gre za kompletno kolektivno učenje nekega okolja, na katerega se geni presenetljivo intenzivno odzivajo. Zaradi “priklopov” na določena prepričanja, se začnejo geni drugače izražati kljub temu, da ni prišlo do nikakršnih sprememb v zaporedju DNK. Nevropeptidi, ki sem jih omenil v enem prejšnjih postov v tej temi, ki so nekakne čustvene molekule, se vežejo na določen odsek DNK in tako povzročijo »vklop« ali »izklop« prepisovanja posameznih genov. Kaj sedaj to pomeni?

Glede na gensko determiniranost je lahko recimo nekdo bolj ali manj občutljiv na prehlad. Ampak če te “naučijo”, da se boš prehladil, če bo šel na dež brez dežnika, se bo to zgodilo ne glede na determiniranost. Po drugi strani si lahko nagnjen k prehladom, pa ni nujno, da se boš na dežju prehladil, če se ti to zdi navadna malenkost.
Skozi vzgojo in navade smo programirani tudi s tem, da se s staranjem poveča množina zdravstvenih težav. To je sicer na ravni genske determiniranosti res, a če živiš v okolju, ki tega “ne priznava”, lahko ti programi v dobršni meri prevladajo nad to determiniranostjo. Primer – na Kavkazu živi precej stoletnikov, ki povsem normalno opravljajo vsakdanja opravila, nekateri celo jezdijo, a v tamkajnjem okolju se temu nihče ne čudi in se jim zdi to povsem normalno.

Ko pa je bilo že govora o športu, lahko dejansko nekaj, kar ti ni več, privede do poškodb. Nek tenisač mi je povedal, da je bil nekaj časa v tenikem campu v Španiji, kjer so trenirali na način, ki ga ni bil vajen in mu ni bil všeč – telo se je odzvalo z neprestanimi poškodbami.

tadej pretner2011-08-08 00:02:23

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[strelka]

da še malo ven padem…ampak tole je super za prebrati

Imajo geni spomin?

Ko je znanstvenikom pred nekaj leti uspelo prebrati človeški genom, to
še zdaleč ni pomenilo konca raziskav na področju humane genetike. Eno
od pomembnih področij današnjih raziskav je ugotavljanje, kdaj so
posamezni geni v celicah aktivni in kakšni so mehanizmi njihovega
vklapljanja in izklapljanja.

Jezik življenja

Že od starih
Grkov, ki so prvi začeli resno in sistematično razmišljati o mehanizmih
delovanja narave, je bila skrivnost ločnice med živim in neživim ves
čas v središču zanimanja naravoslovcev. Skozi tisočletja so mnogi veliki
umi poskušali razumeti »čudež življenja« in se trudili najti njegovo
definicijo, vendar jim dlje od hipoteze o nekakšni »živi sili«, ki v
neživo naravo vnese življenje, ni uspelo priti.

Pred dobrimi
petdesetimi leti je človeštvo prišlo do prelomnega spoznanja. Skrivnost
življenja se ne skriva v nekakšni »živi sili«, ki bi oživljala neživo
materijo, ampak v zapisu, ki hrani informacije o delovanju živega.
Skrivnost življenja je v znanju branja, prepisovanja in prevajanja
pisave življenja, ki ima obliko dvojne vijačnice DNK.

V dobi
informacijske družbe, ko smo povsod obkroženi z računalniki, nam pojem
informacije ni tuj. Dobro se zavedamo, kako težko se je glede
univerzalnega zapisa informacij uskladiti. Že samo za zapis besedila,
glasbe in videa je danes na voljo nepregledno veliko različnih kodov.
Tudi žive celice znajo, tako kot računalniki, brati, prepisovati in
prevajati informacije. Čeprav so na »trgu« že več kot 3,5 milijarde let,
še vedno prav vse uporabljajo isto pisavo. Tako lahko informacijo, ki
jo zapiše ena celica, teoretično prebere tudi katera koli druga celica.
Del zapisa informacije iz človekove celice lahko vgradimo, na primer v
bakterijo in bakterijska celica ga bo lahko brala in prepisovala.

Geni in genom

Celotnemu
zapisu vseh informacij živega bitja pravimo genom. Matt Ridley je v
izvrstni knjigi (Genom – biografija človeške vrste, Učila 2002) zapisal
zanimivo analogijo: »Zelo dobra prispodoba za genom je kar običajna
knjiga, ki jo sestavlja veliko zgodb, ki jim pravimo geni. Vsako zgodbo
sestavljajo odstavki, imenovani eksoni, ki jih prekinjajo reklame,
imenovane introni. Vsak odstavek je sestavljen iz besed, imenovanih
kodoni. Vsako besedo sestavljajo črke, imenovane baze.« Najmanjši znani
genom ima bakterija Mycoplasma genitalium, ki ga sestavlja samo 477
genov. Najmanjša znana »knjiga« živega bitja ima torej nekaj manj kot
500 zgodb in za njen zapis je narava porabila nekaj več kot dvesto tisoč
besed.

Pred kratkim prebrani človeški genom je med rekorderji
»romanov življenja«. V njem je s tremi milijardami črk zapisanih 30.000
zgodb. »Če bi človeški genom bral s hitrostjo ene besede na sekundo osem
ur na dan, bi mi branje vzelo celo stoletje. Če bi črka človeškega
genoma merila milimeter, bi bilo besedilo dolgo kot Donava. To je
orjaški dokument, velikanska knjiga, recept izjemne dolžine, ki pa je v
mikroskopskem jedru majcene celice, ki bi jo zlahka postavili na
bucikino glavico.«

Narava uporablja za pisanje svojih romanov
zelo preprosto abecedo, v kateri so le štiri črke. Štiri dušikove baze,
ki gradijo DNK, imenujemo: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin
(T). Tudi njen besedni zaklad ni ravno bogat, saj so vse besede v
»jeziku življenja« sestavljene zgolj iz treh črk. Genomi so zapisani v
dolgih molekulah DNK, ki se lahko pod pravimi pogoji prepisujejo, berejo
in prevajajo. V jeziku narave velja preprosta kemijska slovnica, po
kateri se »A rad pridruži T-ju, G pa C-ju.«

Epigenetika

V
klasični genetiki je bil gen abstrakten pojem, ki je označeval enoto
dedne informacije, ki se je prenašala iz roda v rod. Z razvojem
molekularne biologije so postali geni vse bolj materialni. Gen je
postala oznaka za del zapisa DNK, ki nosi informacijo za proizvodnjo
proteinov.

Dedni material se iz roda v rod prenaša prek
kodiranega zapisa v obliki dvojne vijačnice DNK. Na zaporedje zapisa
DNK, ki ga prenesemo na svoje potomce, dogodki v našem življenju ne
morejo vplivati. A po zadnjih ugotovitvah znanstvenikov to klasično
stališče ne drži popolnoma. Odkrili so namreč več mehanizmov, kako se
lahko določeni geni izklopijo ali vklopijo, ne da bi se spremenilo samo
zaporedje zapisa DNK. In kar je najbolj zanimivo, ti vklopi in izklopi
genov, ki seveda niso mutacije, saj se zapis DNK ne spremeni, se lahko
tudi dedujejo na potomce.

Genetiki odkrivajo vse več primerov, ko
se informacije iz roda v rod ne dedujejo samo prek zapisa DNK. Takšno
epigenetsko dedovanje (epi- pomeni zunaj) – se pravi kemijski prenos
biološke informacije na naslednje generacije, pri čemer se ne zgodi
sprememba v zapisu DNK – proučuje epigenetika.

Epigenetika se
večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop ali
izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi
je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi
atomi), ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v
proteine in bo tako neaktiven.

Lakota v švedski vasici

Ali
lahko način življenja naših prednikov – kaj so doživljali, kako so se
prehranjevali, kakšen zrak so dihali – neposredno vpliva na nas, čeprav
sami nismo bili nikoli podvrženi takšnim življenjskim okoliščinam? Ali
lahko dogodki našega življenja vplivajo na življenja naših vnukov? Imajo
geni spomin?

V BBC-jevi oddaji »The Ghost in Your Genes« iz
serije Horizon so konec lanskega leta predstavili zanimiv primer študije
dedovanja. Marcus Pembrey, profesor genetike iz Londona, in švedski
raziskovalec Lars Olov Bygren sta v odročnem mestecu na severu Švedske
na podlagi natančnega registra prebivalcev in podatkov o pridelkih na
poljih za pretekla stoletja ugotovila nekaj presenetljivega. Ugotovila
sta, da so se vplivi okolja na populacijo malega mesteca dedovali.
Pokazala sta, da lahko lakota v kritičnih trenutkih življenja starih
staršev vpliva na življenja njihovih vnukov. To je bil eden prvih
dokazov, da se lahko tudi pri ljudeh okoljski vplivi dedno prenašajo na
potomce.

V devetnajstem stoletju je bilo to švedsko mestece
izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami
pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti
prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih za vsako leto posebej.
Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami
nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna
obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je
pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah
je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko je za
dedke ugotovil, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je ravno
ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in
semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se
izkazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne
celice.

Geni in okolje

Takšna odkritja postavljajo v novo luč
ustaljene predstave o dedovanju. Vplivi okolja, ki so delovali na naše
prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po
povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske
kode v vijačnici DNK.

Dolgo časa je veljalo prepričanje, da je
podedovani genom, ki se sestavi ob spočetju, ko se združi dedni material
z materine in očetove strani, varno spravljen v jedru vsake od celic,
ki sestavljajo naše telo, in se ne spreminja. Kar počnemo v svojem
življenju, lahko vpliva na naše telo, ne more pa spremeniti našega
genoma, ki je zapisan v vseh naših celicah. V klasični genetiki se v
naslednje generacije deduje samo zapis, ki smo ga dobili od staršev, in
je enak vse življenje. Kaj počnemo s svojim telesom v življenju, naj ne
bi vplivalo na naše potomce.

Velika razprava o razmerju med
prirojenim in priučenim (vpliv genov in vpliv okolja) dobiva tako povsem
novo perspektivo. Nismo le začasni uporabniki svojega genskega
materiala, ki se bo neodvisno od nas dedoval na naše potomce, ampak
lahko tudi dejanja v našem življenju vplivajo na biološko informacijo,
ki jo bomo prenesli na potomce.

Zlepljene strani v knjigi življenja

Če
zelo preprosto predstavimo dedni zapis, ki je spravljen v jedrih naših
celic, z zapisom v knjigi, potem so mutacije spremembe posameznih črk v
tem zapisu. Večinoma naključne spremembe povzročajo bolezni in škodijo
organizmu, zelo redko pa se lahko zgodi, da kakšna sprememba pravzaprav
izboljša možnost za preživetje nekega bitja. Tako zelo poenostavljeno
povedano deluje evolucija.

Zgodi se lahko tudi, da se nekatere
strani v tej veliki knjigi življenja, s katero smo si predstavili svoj
genski zapis, zlepijo in se jih ne da več brati, čeprav so še vedno
nespremenjeno zapisane v knjigi. Posamezen gen lahko tako postane
neaktiven in te spremembe, ki niso mutacije, ampak so posledica
okoljskih vplivov na človeka, so lahko tudi dedne.

Ni pomembno
samo, kakšne gene smo podedovali, ampak tudi, ali so vklopljeni ali ne.
Strah pred genskim determinizmom tako dopolni še tesnoba nad možnostjo,
da s svojim življenjskim slogom izključimo ali vključimo kak gen, kar bo
vplivalo na življenje naših potomcev.

Sašo Dolenc

Vir:
http://www.kvarkadabra.net/

Torej vse je v genih ..….odvisno pa a l se bo aktiviralo nekaj ali ne ..na to pa lahko vpliva tud misel-program , (življenski slog …)

strelka2011-08-08 15:30:31

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[BAD-BOY]

ozelot wrote:
Nimam jest plana tebe lovit za besede vendar zna bit da imaš nek nezavedni vzorec razmišljanja še od takrat in si čisto “naključno” tako napisal. Če je to res potem lahko tudi spremeniš če želiš.

In kako naj bi to naredil?

ozelot wrote:

Tu je en super video o vodi kjer je omenjen svetnik pil strupeno vodo in mu nič ni bilo: http://vimeo.com/19287211

Saj ta film sem jaz objavil v temi, filmi z duhovno tematiko. No tega dela kako je svetnik pil strupeno vodo, se pa več ne spomnim.

Lepo je če deliš

[glas]

BAD-BOY wrote:

glas je napisal/a:

Tu je en super video o vodi kjer je omenjen svetnik pil strupeno vodo in mu nič ni bilo: http://vimeo.com/19287211

Saj ta film sem jaz objavil v temi, filmi z duhovno tematiko. No tega dela kako je svetnik pil strupeno vodo, se pa več ne spomnim.

Povezave zgoraj sicer nisem odpiral, me pa je spomnila na nekaj:

Obstaja tudi ena veja krščanske cerkve, kjer obredno pijejo kačji strup (v smrtnih količinah..). Izhajajo iz nekega zapisa v Svetem Pismu, ki pravi nekako tako:”če boste imeli vero, boste lahko strup pili in ne boste umrli..” In potem nekako obredno se predajajo vzklikanju in slavljenju Boga, Jezusa ipd, padajo v trans in nato pijejo ta kačji strup… Vglavnem, zadeva jim deluje, s tem si pa potrjujejo svojo veliko vero..

No to je moje zrno k tematiki strupene vode..

Drugače pa je ta tema postregla z odličnimi pogledi kdaj je preventiva dobra, kdaj pa je tudi sama vzrok kurative.. In sem se našel v mnogih postih, ki izražajo tudi moje razmišljanje..

Smešno mi je edino to, da sem se našel v večini postov od Ozelota in Bad-Boya, tako, da ne vem zakaj stojita drug drugemu na nasprotnem hribu, če jaz vidim, da vajina dva kontra stališča, ki jih drug drugemu dokazujeta, prav lepo sodelujeta in tvorita celovito resnico. Vsak od vaju pa na nasprotnem hribu brani le svojo polovičko..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

[ozelot]

haha dobra opazka. Ena mojih ugotovitev je ta da se resnice v neki trditvi da povedat le 50%. Namreč tudi vse kar nasprotuje tem 50% je resnica.

Neresnice se ne da povedat resnice pa sploh ne. Neresnica ne obstaja vse je res.

Ko združiš vse dobiš resnico kot praviš ti.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem

[Avtor]

Prispevki