Prima wrote:
Vse skupaj se mi za domačo uporabo zdi čisto izvedljivo, pravzaprav lepo. Velja za doma in za ožji krog ljudi. Hkrati pa si ne predstavljam, kako ima lahko bejba miren-topel-nežen pristop do svojega šefa in obratno. Nekatere verjetno že. Meni v takih primerih res ni do tega, da bi dajala vtis Boginje. Lajf je že brez tega dovolj kompliciran. Zato sem v enem izmed postov izpostavila, da striktno ločujem posel od zasebnega.
Prima, jaz sicer nimam šefa, lahko pa povem svojo plat zgodbe. Do ločitve pred dobrim letom sva imela s partnerjem skupaj en del podjetja, kjer sem jaz vodila vse drugo, kar ni bilo povezano s proizvodnjo, kar je pomenilo tudi veliko stikov s strankami (zaradi narave dela skoraj izključno moškimi). Moje glavno vodilo je bilo ves čas nepristajanje na sprejetje kakršnekoli vloge v smislu, da sem pa jaz zdaj poslovna ženska in da so oni poslovni partnerji. Zame so bili izključno ljudje in sem jih tako tudi obravnavala. Drugo vodilo, ki sem se ga vedno držala, je bila iskrenost in nemanipuliranje. In kar se tega tiče se je to izkazal kot izjemno dober pristop. Po moje so ljudje siti raznoraznih vlog in jim je precej bolj všeč, če si preprosto naraven, ne glede na naravo dela (ok, določen kodeks obnašanja je pač razumljiv). Rezultat je bil skoraj vedno ta, da me je večina strank, ki so prihajale z različnih delov sveta, želela spoznat in so bile v glavnem razočarane, če na koncu, ko so prišle po produkt, ni bilo tudi mene. Skoraj vedno mi je moj takratni partner povedal, da so spraševali po meni in kako so si me želeli spoznat, in kako prijazna oseba in la la la. Če smo se pa srečali, so se pa vedno topili od prijaznosti. Pa nisem nič posebnega počela. Predvidevam, da ljudje začutijo tvoje motive. Moj motiv je bil vedno zadovoljna stranka in dobro opravljeno delo, vse drugo je bilo zame brez pomena – in to je to. Poleg tega je bil zaradi tega, ker so bili tako naši dealerji kot stranke, obravnavani v prvi vrsti kot ljudje, razbit ta nek strogo poslovni odnos, čeprav si zaradi nekih naučenih razmišljanj mislimo, da to kao ni na mestu.
Pod črto povedano se mi zdi, da ne glede na to, na kakšnem delovnem mestu si, ni nobene potrebe, da v celoti sprejmeš vlogo, ki je pričakovana od tebe, ker ljudje pogosto reagirajo povsem drugače, kot pričakujemo, še najmanj pa je treba, da zatreš žensko v sebi in deluješ na moški način, ker to počneš na lastno škodo.
Nataša2010-07-20 09:19:22
.
