Ponižnost

[strelka]

…ponižnost ega pred resničnim Jazom…

eh ne boste verjeli da razumem…, čist strelsko razumsko ….

strelka2010-07-17 01:04:35

Lepo je če deliš

The Secret Key is In You..!

 

[Irena]

1. modalitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. način bivanja: ponižnost in ošabnost sta le dve modaliteti; modaliteta, v kateri se nam kaj prikazuje // jur. čas, kraj, način, sredstvo izvršitve: modaliteta kaznivega dejanja; sporazumeti se o modaliteti podpisa in razglasitve sporazuma ♪

2. modálnost -i ž (ȃ) knjiž. način bivanja: ponižnost in ošabnost sta le dve modalnosti; modalnost, v kateri se nam kaj prikazuje ◊ filoz. stopnja zanesljivosti kake sodbe; lingv. odnos vsebine povedanega do resničnosti v pojmovanju govorečega

Tole sem prenesla iz SSKJ. Se mi zdi, da povzame tele razprave v našem polarnem svetu

Bolj kot tečejo razprave o ponižnosti, več ošabnosti je zaznati

Jaz sem v tej razpravi zase ugotovila, da lahko mirno zamenjam svoj “občutek”, ki sem ga imenovala ponižnost, z besedo Spoštovanje in Zaupanje – Tadej, v temle si “zadel”

No, spoštovanje je že izgrajeno, zaupanje pa je še “v delu”

Pozdrav, i

Lepo je če deliš

[Nataša]

Zdi se mi, da na nek način govorimo o istem občutku, ki ga občutimo na ravni srčne čakre, samo interpretiramo si ga vsak po svoje. Gre za občutek, povezan s tem, da začnemo prenašati svojo pozornost z zunanjih na notranje ravni, čemur sledijo občutki celovitosti, enosti, radosti … Pri nekomu gre lahko samo za kratek preblisk, kdo drug lahko to izkuša tudi daljša obdobja. Te občutke si pa seveda vsak interpretira po svoje. Vendar pa je interpretacija po moje pomembna, ker v življenje pritegnemo tisto, čemur namenjamo pozornost, in če si te občutke razlagamo kot ponižnost, pritegnemo v življenje še marsikaj od tega, kar je na kolektivni ravni definirano kot ponižnost (v končni fazi je lahko to tudi delo za majhno plačilo in še marsikaj drugega), če pa si jih interpretiramo kot obilje, pa pritegnemo cel spekter stvari, ki so na kolektivni ravni definirane kot obilje. Vsak pa seveda izbira sam. Po moje sta tako Mati Tereza, kot tudi Osho, ki predstavljata vsak svojo skrajnost, na eni ravni čutila podobno, vendar sta si ta občutek interpretirala vsak po svoje, in pri tem sta oba imela polno podporo vesolja. Izbira, ali bomo izbrali pot služenja in ponižnosti, ki nas lahko v končni fazi tudi izpolnjuje, ali pot obilja, s katero lahko kot primer pokažemo ljudem, da je naše izvorno stanje radost in notranje obilje, ki ima za posledico tudi zunanje obilje, in da je mogoče preseči trpljenje, pa je seveda naša. Mene je včasih bolj vleklo na pot ponižnosti, ker sem si občutke v srcu pač razlagala v skladu s tem izrazom, zdaj pa mi je veliko bližje pot obilja. Lahko pa se zgodi, da bom odvrgla obe

PS: Brezo, mislim, da je skrajni čas, da nekaj narediš v zvezi s svojim egom, ker je res čist podivjan

Nataša2010-07-17 11:30:50

Lepo je če deliš

[Prima]

Končno. Bog vendarle je. Ne vem sicer ali ima brado, verjetno jo ima, pa
plave učke tudi, bistveno je, da je.

Sama razumem ponižnost na dva različna načina in hkrati menim, da ima ta beseda v slovenskem jeziku izrazito negativni prizvok (SSKJ pravi, da je ponižen tisti, ki podcenjuje svoj pomen; ponižen kot jagnje). Sem pogledala, kaj pravijo Angleži: humility, humiliating, to humiliate. Pri njih res ni nobenega dvoma.

Ponižnost 1 je vezana na Slovenceljne in njihovo hlapčevstvo z vsemi kompleksi manjvrednosti in obveznim spremljevalcem strahom za svojo rit ter posledično agresivnostjo. To je idealni poligon za vse vrste religij. Ponižnost 2 razumem nekoliko širše. Nanaša se na Boga, Univerzum, zavest ali kakorkoli že imenujemo stvaritelja. Tisti, ki si je zamislil ustvariti stvarstvo, je sigurno večji kaliber kot sem jaz. Posledično se kot jagnje božje včasih počutim majhno, nekateri za to uporabijo izraz ponižno, v primerjavi s to veličino. Vendar ne gre za ponižnost v zgornjem pomenu besede, gre za zavedanje, da je nad mano nekdo, ki mi je vdahnil življenje, mi pomaga, me odrešuje, je vsenavzoč in tudi beleži dejanja, misli … Seveda se tukaj odpre serija vprašanj: Zakaj me je ustvaril? Kaj delam tukaj? Zakaj tukaj in sedaj?
Ustvaril me je zato, da najdem samo sebe, svoje bistvo in ga vzljubim. Ko mi bo jasno, kdo sem, kaj sem in zakaj sem, potem bom kreator svoje lastne usode. Vsaj tako pravijo tisti, ki tržijo duhovnost. Pot do tja je dolga in naporna, zahteva pripravljenost na spremembe preko takšnih in drugačnih okoliščin, saj nihče ne bo naredil nič namesto mene, razen mene same.
V skladu se je vredno potruditi za iskrenost, poštenost, izvirnost, plemenitost, ljubezen, toplino in sprejemanje. Ko vzljubiš sebe, vzljubiš vse okoli sebe. Sleci obleko od srca, da jo daš nekomu, ki mu prija toplota tvojega srca.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

strelka wrote:
…ponižnost ega pred resničnim Jazom…

eh ne boste verjeli da
razumem…, čist strelsko razumsko ….

Strelka, na ravni ega je vse od zunaj instalirani program. Program je tako ponižnost, kot ošabnost.

Me veseli, da smo se z vajinima postoma, Irena in Nataša, premaknili iz mrtve točke. Nataša, ti pa si odprla še en zanimiv vidik celotne problematike, ki ga bom malce komentiral.

Nataša wrote: Zdi se mi, da na nek način govorimo o istem občutku, ki ga občutimo na ravni srčne čakre, samo interpretiramo si ga vsak po svoje. Gre za občutek, povezan s tem, da začnemo prenašati svojo pozornost z zunanjih na notranje ravni, čemur sledijo občutki celovitosti, enosti, radosti … Pri nekomu gre lahko samo za kratek preblisk, kdo drug lahko to izkuša tudi daljša obdobja. Te občutke si pa seveda vsak interpretira po svoje. Vendar pa je interpretacija po moje pomembna, ker v življenje pritegnemo tisto, čemur namenjamo pozornost, in če si te občutke razlagamo kot ponižnost, pritegnemo v življenje še marsikaj od tega, kar je na kolektivni ravni definirano kot ponižnost (v končni fazi je lahko to tudi delo za majhno plačilo in še marsikaj drugega), če pa si jih interpretiramo kot obilje, pa pritegnemo cel spekter stvari, ki so na kolektivni ravni definirane kot obilje. Vsak pa seveda izbira sam. Po moje sta tako Mati Tereza, kot tudi Osho, ki predstavljata vsak svojo skrajnost, na eni ravni čutila podobno, vendar sta si ta občutek interpretirala vsak po svoje, in pri tem sta oba imela polno podporo vesolja. Izbira, ali bomo izbrali pot služenja in ponižnosti, ki nas lahko v končni fazi tudi izpolnjuje, ali pot obilja, s katero lahko kot primer pokažemo ljudem, da je naše izvorno stanje radost in notranje obilje, ki ima za posledico tudi zunanje obilje, in da je mogoče preseči trpljenje, pa je seveda naša. Mene je včasih bolj vleklo na pot ponižnosti, ker sem si občutke v srcu pač razlagala v skladu s tem izrazom, zdaj pa mi je veliko bližje pot obilja. Lahko pa se zgodi, da bom odvrgla obe

Pot služenja je na nek način res povezana s ponižnostjo, saj je ponižnost kot takšna podrejanje nečemu višjemu, večjemu, močnejšemu. O.K., pustimo dejstvo, da se greš lahko pot služenja in ponižnosti v smislu Bogu kot ločeni entiteti in se osredotočimo na pot služenja in ponižnosti v varianti, ko se zavedamo pripadnosti celoti.
Načeloma za evolucijo in harmonijo celote največ naredimo tako, da maksimalno razvijemo svoje globinske, individualne kvalitete na način, ki ne omejuje drugih segmentov celote, ampak jih podpira. Pri tem se vprašajmo, ali je mogoče, da je individualnost duše kot takšna usmerjena le na to, da bi naredila čim več za druge in pri tem pozabljala nase? Je mogoče, da nima v sebi prav nobenih bazičnih nagnjen, talentov …, ki so tam zato, da jih razvijemo in da je dejansko vsa njena notranja kvaliteta usmerjena le na druge? Recimo da ja, saj človeštvo kot takšno potrebuje zglede nesebičnosti. Je pa tale pot služenja in ponižnosti pogostokrat polna pasti in v biti igra ega. Koliko ljudi poznaš, ki so pripravljeni kontinuirano delati dobre stvari za druge na način, da tega nikomur ne povejo, še najmanj pa tistemu, za katerega so na diskreten način nekaj dobrega naredili? Osebno verjetno nobenega. Večina tistih, ki pravijo, da so na poti služenja in ponižnosti sicer dela dobra dela in dela, ki so v korist drugih, vendar potrebujejo občutek, da drugi za to vedo in ta občutek je tisti, ki jih izpolnjuje
. In to je tipično maslo ega (ego si želi pozornosti). Resnično smo na poti služenja in ponižnosti tedaj, kadar nas izpolnjuje samo dejanje dobrega, a tudi tu torej obstaja velika verjetnost, da po več plateh nase pozabljamio.

Zato mislim, da je pot obilja veliko bolj naravna. Seveda se bo našel kdo, ki bo rekel, da ima tudi obilje svoje nasprotje – seveda ga ima, a na pogojeni ravni. Na nepogojeni ravni, na ravni praznine, pa ga nima. Tam ni nasprotij, kvalitete stanja nepogojenosti, praznine, pa lahko opišemo z izrazi, kot so popolnost, integriranost, obilje … In ali obstaja kaj bolj naravnega, kot je prenos kvalitet praznine, nepogojenosti v pogojeno realnost? Ali ni to pravzaprav smisel življenja, smisel evolucije kot takšne?

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Ups, ko sem se lotil pisanja, nisem imel resetirane teme, tako da Priminega posta nisem opazil. Se delno z njim strinjam, delno pa ga bom kasneje pokomentiral.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[tadej pretner]

Evo komentarja mal prej, kot sem sprva nameraval (nisem mogu zdržat)

Prima wrote:
Končno. Bog vendarle je. Ne vem sicer ali ima brado, verjetno jo ima, pa
plave učke tudi, bistveno je, da je.

Tisti, ki si je zamislil ustvariti stvarstvo, je sigurno večji kaliber kot sem jaz.
Ustvaril me je zato, da najdem samo sebe, svoje bistvo in ga vzljubim. Ko mi bo jasno, kdo sem, kaj sem in zakaj sem, potem bom kreator svoje lastne usode. Vsaj tako pravijo tisti, ki tržijo duhovnost. Pot do tja je dolga in naporna, zahteva pripravljenost na spremembe preko takšnih in drugačnih okoliščin, saj nihče ne bo naredil nič namesto mene, razen mene same.
V skladu se je vredno potruditi za iskrenost, poštenost, izvirnost, plemenitost, ljubezen, toplino in sprejemanje. Ko vzljubiš sebe, vzljubiš vse okoli sebe. Sleci obleko od srca, da jo daš nekomu, ki mu prija toplota tvojega srca.

Poanto vsega skupaj, ki hkrati izbriše kakršnokoli ločenost od boga, lahko verjetno strnemo v eno precej kratko misel: Bog je stvarstvo samo, stvarstvo, ki razvija samo sebe. Del tega stvarstva in s tem boga, smo tudi mi sami. V večji ali manjši meri razvijamo sami sebe ter s tem stvarstvo in v tej evoluciji boga/stvarstva imamo torej lahko aktivno vlogo, lahko pa smo zgolj opazovalec. Pojem ponižnosti spontano povezujem z opazovalcem, z aktivno vlogo v evoluciji pa mi spontano prideta na misel predvsem izraza, kot sta kreacija in odgovornost. Amen.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Avtor]

Prispevki