Pejotl in San Pedro – ''meso bogov''
- This topic has 1 odgovor, 1 glas, and was last updated 9 years, 5 months nazaj by
.
-
Peyote (slo:Pejotl) in San Pedro sta rastlini, ki veljata za novodobni psihadelični rastlini. V starih časih je bila njuna uporaba skoncentrirana le v regijah, za katere so te rastline avtohtone. Kaktus Peyote je bil uporabljan v celotni Mehiki, San Pedro pa v gorskem območju Andov v Južni Ameriki. San Pedro kaktus se najde na kamnitih freskah iz Peruju, iz obdobja 1300 pr.n.š. Obredni predmeti, ki vsebujejo slike Pejotla pa segajo do 500 let pr.n.š. Severnoameriška indijanska plemena pa so začela v svoje obrede vključevati Pejotl bolj v zadnjem času, nekje v 18.stoletju. Rimokatoliška cerkev je sicer poskušala odpraviti uporabo Pejotla in San Pedra, vendar pa je bila v tem le delno uspešna. In tudi danes, čeprav je v ZDA oporaba pejotla ilegalna, je zakonita uporaba Pejotla za vse člane Indijanske Skupnosti.
Obstaja pa veliko pomanjkanje Pejotla, saj ta kaktus raste zelo počasi in potrebuje skoraj 20 let, da doseže neko normalno velikost in en tak (20 letni) kaktus ni ponavadi dovolj niti za en obred za eno osebo..
Naravno rastoči in tudi umetno vzgajani Pejotli tako komaj zadostujejo potrebam, ki so po tej rastlini v svetu.Meskalin, ki je glavna psihadelična substanca v Pejotlu in San Pedru, je bila izolirana in tudi sintetično proizvedena že leta 1919. Pisatelj Aldous Huxley je z svojo knjigo The Doors of Perception priklical pozornost širše javnosti na meskalin.
Sintetični ali čisti kristalni meskaline je pa ena od zelo redkih psihadeličnih spojin, ki bi se sploh dala dobiti kjerkoli na trgu. Delno zaradi količine, ki ne odtehta cenovne primerjave z bolj popularnim sintetičnim LSD-jem, ki je zaradi tega ker je 2500 krat močnejši kot meskalin in toraj tudi toliko cenejši od meskalina, Pejotla in podobnih drugih substanc.Danes domačini po vsej Severni Ameriki še vedno opravljajo svete Pejotl rituale. V Južni Ameriki šamani še naprej izvajajo tradicionalne San Pedro obrede, ki so povezane z zdravljenji, ukrepanje zoper čarovništvo, in predvsem za doseganje stika z nadnaravnimi in božanskimi doživetji ali izkušnjami. Pogosto slišana trditev San Pedro uporabnika je, da se jim zgodi polet telepatske narave, ki se presega čas in prostor.. Uporabnik, ki se odpravi na to astralno/duhovno potovanje, lahko dojemajo dogodke, ki se zgodijo v oddaljenih delih sveta, ali dogodke na metafizičnih ravneh..
(San Pedro kaktus – zelo hitro rastoči kaktus, sploh v primerjavi z Peyotlom, doseže velikost tudi več metrov v višino)http://psychotropicon.info/sl/lophophora-williamsii-peyote-3/
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
Pejotl – božje zdravilo
Vsaka psihoaktivna substanca, katero jemljemo v razumnih in omejenih količinah, lahko deluje kot zdravilo ali poživilo in lahko pozitivno vpliva na človeški organizem. Duševna nemoč in pretiravanje pri odmerkih in zloraba, nas seveda vodita v odvisnost in s tem pogojeno v počasen propad organizma.
Ljudje že stoletja poznajo zdravilnost Lophophore williamsii ali pejotla kot je splošno znano ime te rastline. Kot drogo, predvsem pa kot zdravilo so jo uporabljali v Novem svetu.
Nekoč je rastla v puščavskih predelih Teksasa ter v pokrajinah srednje Mehike, Tamaulipas, Coahuila, Nuevo Leon, San Luis Potosi, Zacatecas itn. Navedena območja so večji del leta brez padavin. Telesa rastlin, ki rastejo nad zemljo se močno izsušijo, potegnejo v pesek, ter se stopijo z okolico. Asimilacija je minimalna. Velikokrat so rastline zaradi močnih vetrov popolnoma pokrite s peskom in neopazne.V kratkotrajnem deževnem obdobju shranijo vodo v svojih repastih koreninah kar jim zadostuje za preživetje v sušnem obdobju.
Ker so jih v zadnjem stoletju Indijanci in beli priseljenci večinoma iztrebili je danes vrsta zaščitena ter jo je prepovedano nabirati v naravnem okolju, redka nahajališča pa so varovana. Ljubitelji jih vzgajajo predvsem v zbirateljske namene, kajti zbirka ni preveč cenjena, če ne premore lofofore.
Severnoameriški in mehiški Indijanci so pejotl uporabljali kot univerzalno zdravilo. Pripravljenega na različne načine so z njim zdravili tuberkulozo, gripo, diabetes, revmatizem, spolne bolezni, različne rane in poškodbe, pike insektov ter ugrize kač in drugih živali. Posušen pejotlov prašek, pomešan z mrzlo vodo Indijanci še danes uporabljajo pri hudi mrzlici in želodčnih težavah kot klistir. Sveže narezane rezine pejotla zavijejo v platneno krpo, zavežejo na čelo ter uporabljajo proti hudem glavobolu in sončarici.
Skupaj z Sophoro secundifloro, katere temnordeča semena »frijolitos«, znana kot meskalični fižolčki, tvorita osnovo tisočletne indijanske rastlinske medicine. Zato so pri Indijancih v prvi vrsti cenjeni kot zdravilo in ne kot droga za kar so jo v glavnem uporabljali beli priseljenci.
Enkrat letno, so ob svojih obredih uporabljali pejotl kot drogo, ki ob večji zaužiti količini deluje kot psihoaktivna snov in povzroča halucinacije. Površinski, okrogli del telesa so narezali na tanke rezine in posušili na soncu. Te posušene rezine kaktusa imenovane tudi meskalinski gumbki vsebujejo 4-7 % alkaloida meskalina. Gumbke so zmehčali z slino, naredili kroglice ter jih pogoltnili. Pri eni seansi so porabili 10-12 kroglic. Zaužita droga najprej povzroči slabost in bruhanje nato pa občutek breztežnosti in barvne halucinacije.V takem stanju so se pogovarjali s svojimi bogovi, ki so jih usmerjali na pravo pot.
Pri Vičoli indijancih iz Mehike so na razpolago natančni opisi njihovih nabiralnih pohodov. Vsako leto, meseca oktobra, se odpravijo na sveto romanje v Virkuto, deželo kjer raste pejotl. V romanju, ki traja 40 dni, prehodijo 480 km, sodeluje pa lahko do 17 izbranih romarjev. V tem času se morajo postiti, prepovedano je umivanje in udeležba ženskega spola. Med potjo se ustavijo na točno določenih svetih krajih, kjer pod vodstvom šamana izvedejo predpisane obrede. V deželo pejotla morajo prispeti zgodaj zjutraj. Takoj zanetijo ogenj, plešejo okoli njega in prosijo za bogat in uspešen lov na pejotle. Nekaj ga pojedo na licu mesta, večino pa odnesejo domov kjer ga celo pleme uporabi pri tridnevni januarski slovesnosti, ko prosijo božanstva za obilno deževje od katerega je odvisno preživetje plemena.
Telo lofofore je mehkomesnato, plavkaste do sivozelene barve. Ima 8 do 10 širokih in okroglih reber grbaste oblike, ki so zelo nejasno nakazana. Namesto bodic je na koncu rebra gost šopek belosivkastih volnatih lask
Poleti se ob močnem soncu in hudi vročini na vrhu telesa iz gostih belih lask pojavijo cvetovi bele, rožnate ali rdečkaste barve, kar je odvisno od vrste in varietete. Oprašujemo lahko z mehkim čopičem pod pogojem, da imamo več rastlin katere istočasno cveto. Čez nekaj časa se iz gostih lask prikaže podolgovat plod rdečkaste barve. Ko počrni, je seme dozorelo in plod lahko utrgamo. Pri mlajših rastlinah je v plodu samo nekaj semen, pri starejših rastlinah pa iz enega ploda lahko dobimo tudi do 30 zrn.
Rastlina raste zelo počasi, tako da v 5-6 letih doseže premer 2-2,5 cm, v starosti 30 let doseže premer 15 do 20 cm, repasta korenina pa ob ugodnih pogojih zraste 30 do 40 cm v globino. Večina vrst ima samo eno telo, le variacija pentagona lahko obilno brsti. Brsti morajo po naših izkušnjah biti veliki vsaj 1,5 cm, da se lahko z ostrim nožem odrežejo od matične rastline, namočijo v koreninski hormon in pustijo nekaj dni na suhem in senčnem prostoru. Nato se jih posadi v lončke in začne previdno zalivati. To lahko uspešno izvedemo maja in junija, ko je rastlina v rastnem obdobju in je v prostoru naravno toplo in zadosti svetlobe. V spomladanskih, jesenskih in zimskih mesecih se ta metoda ne uporablja ker ni zadovoljivih rezultatov.
Do novih rastlin pridemo najhitreje s sajenjem semen. Semena morajo biti sveža in kaliva, kar lahko preizkusimo tako, da jih potopimo v vodo. Uporabna semena potonejo, suha in nekaliva pa plavajo po površini vode, ter jih lahko zavržemo. Na suhih semenih se kaj hitro pojavi plesen, katera nam lahko ogrozi celotno setev. Substrat pripravljen za sajenje moramo pred uporabo razkužiti ali upariti, kar pri nas naredimo v mikrovalovni pečici. Pri primerni temperaturi 20-24 stopinj C ponoči in 26-30 stopinj C podnevi nam bodo semena vzklila v 8-15 dneh. Pod primerno temperaturo razumemo termostatiran vir gretja. Vzporedno mora biti regulirana tudi svetloba, posebno če sadimo v zgodnjih spomladanskih mesecih.
Ker lofofora na svojih koreninah raste zelo počasi, so vrtnarski mojstri razvili posebno metodo cepljenja na cereus podlage. Najboljše so iz vrste Trichocereus pachanoi in Myrtillocactus geometrizans. Mlado rastlino s posebnim nožem odrežejo nad koreninami, podlago cereusa pa pod vrhom. Rez mora biti gladek, natančen in hiter. Površini obeh kambijev se morata točno ujemati eden z drugim. Da se doseže boljši oprijem, pejotl obtežijo z malimi utežmi, ki visijo na nitkah. Obroček okoli oprijetih kaktusov namažejo s posebno smolo, da se prepreči izsuševanje ter da se pejotl ne odlepi od osnove. Metoda je uspešna v polni rastni sezoni, ko je pretok sokov nemoten in presnova maksimalna. Po 4 letih ima telo pejotla 4-6 cm premera. Tedaj ga odrežejo od podlage, ponovno ukoreninijo in rastlina je kmalu godna za prodajo.Tako vzgojena rastlina ne napravi repaste korenine, temveč samo koreninske laske s pomočjo katerih životari naprej.
Danes se lofofora kot droga ne uporablja več. Vzgaja se predvsem v zbirateljske namene ter kot posebnost v rastlinskem svetu. Po odkritju sintetičnega meskalina in LSD-ja, ki sta bolj učinkovita, boljšega ukusa, predvsem pa veliko cenejša, se je pejotl kaktus verjetno rešil pred popolnim uničenjem.
vir:
http://www.hrovatin.com/clanki/pejotl-bozje-zdravilo/“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.