Pasti na duhovni poti

Participant

Sodobna duhovnost, imenovana new age, je prinesla v naš svet veliko
pozitivnega, vendar tudi tu ne gre brez »stranskih učinkov«. Ko se iz
različnih razlogov odločimo za duhovno pot, se znajdemo med res široko
in pisano ponudbo različnih tehnik, literature, filozofij, dogem,
gurujev, načinov prehranjevanja, starih znanj, prerokb, skupnosti in
morda pri izbiri naše poti ne bo odveč kanček zdrave pameti in
prizemljenosti.

Skoraj vsem vejam in smerem new agea je skupno eno: vse so
prepričane, da je samo njihova pot tista prava. Tolerantnost in
sprejemanje drugačnosti v krogih new age sta postala prej izjema kot
pravilo. Kadar se odločamo za svojo duhovno pot – pot vračanja k
resničnemu sebi, je modro uporabiti recept, ki deluje skoraj vedno:
zmernost.

Tukaj je nekaj zank, pasti, ki jih lahko srečate na duhovni poti in
ki nas namesto približevanja sebi lahko oddaljijo od našega namena in
cilja:

Preveč naenkrat

Razlogov, zakaj se človek odpravi na duhovno pot, je toliko kot
iskalcev. Vsak od nas ima svoje motive, eni bolj, drugi manj iskrene.
Veliko ljudi se na pot odpravi iz stiske, saj v znanem niso našli
odgovorov na svoja vprašanja in rešitev za svoje težave. Močan notranji
»gon« po znanju, rešitvah in osvoboditvi je lahko zelo pozitivna stvar,
saj smo se v takem stanju pripravljeni brez velikih uporov odpovedati
starim, nefunkcionalnim, škodljivim vzorcem – načinom mišljenja,
čustvovanja in delovanja – in se lažje odpremo in sprejemamo novo.

Druga plat močne notranje želje in motivacije po spremebi je
nekritično kupovanje vsega, kar nam pride na pot. Če smo v stiski, smo
pripravljeni verjeti vsemu in vsakemu, ki nam na bolj ali manj
prepričljiv način ponuja instant rešitve. In teh v new ageu ne manjka.
Hitro se nam lahko zgodi, da se ujamo v krog in odvisnost od obiskovanja
delavnic, branja duhovne literature, izvajanja tehnik …

Od vsake naslednje delavnice pričakujemo hitro rešitev in odrešitev.
Ker se to v največ primerih ne zgodi, smo, še preden nam uspe predelati
in sprocesirati vtise s prejšnje delavnice, že na lovu za novo. Tako se
prav nič ne približujemo sebi, ravno nasprotno, ostajamo na površju in
se v resnici nikoli ne poglobimo vase. Ko se odločamo za obisk duhovnih
dogodkov, je velikokrat modro uporabiti pravilo ‘manj je več’. Po vsaki
intenzivni delavnici je modro vzeti si čas, v resnici premisliti o
doživetem, odčustvovati nova odkritja o sebi in doživeto resnično ter
globoko ponotranjiti. Le tako boste od delavnice dobili kar največ.

Odvisnost od notranjega čiščenja

Še ena danes kar pogosta past oz. stranski učinek zdravil za dušo. Ko
se odpravimo na raziskovanje svoje notranjosti, se nam hitro lahko
zgodi, da nas preplavi naša preteklost in se v njej – ujamemo. Spustili
smo duha iz stekleničke, odprli pandorino skrinjico in vse naše pretekle
bolečine, zamere, izkušnje so spet z nami. Spet velja zlato pravilo:
zmernost.

Čiščenje preteklosti je pomeben del osebnega procesa rasti, a ključa
za srečni in izpolnjujoči TUKAJ IN ZDAJ tam ne bomo našli. Preteklost
nas seveda lahko zadržuje, da ne živimo polno, a če pretiravamo, če ne
znamo do vsega skupaj postaviti zdrave distance, se hitro zgubimo v
starih bolečinah. Brez potrebe in v nedogled lahko procesiramo bolečino,
ki so nam jo povzročili starši, pa vrstniki, pa ljubimci … Preteklost
je v resnici pandorina skrinjica – vreča brez dna.

Seveda je vaše življenje samo vaše – sami odločate, kaj boste z njim,
lahko ga preživite tudi v večnem vrtanju po preteklosti. Morda pa ne bo
odveč zavedanje, da je sedanjost TUKAJ. Preden se odpravimo na
opuščanje preteklih vsebin in zastalih energij, bi bilo modro, da svoje
bitje dobro ozemljimo v telo in da razvijamo kar se da močan občutek
sebe. Tako bomo v sebi razvili notranjega opazovalca in se naučili na
zdrav način distancirati se od doživetega.

Vse božansko je paradoks in tako je tudi s preteklimi izkušnjami.
Vprašanje je, kako jim popolnoma dovoliti, da priplavajo na površje –
ker se le tako lahko popolnoma osvobodijo; torej, polno jih doživeti a
hkrati doživeti jih z distanco in razviti globoko notranje zavedanje, da
vse doživeto nismo resnični mi. Zavedanje sebe, torej močen občutek
zase, sta naša korenina in kompas, ki nas varno, kar se da hitro in
udobno peljeta čez še tako viharna področja v naši podzavesti.

Odvisnost od branja duhovne literature

Izdajanje duhovne literature in sodobne pop-psihologije je postalo
velik posel. Enostavno dostopna literatura, ki nam je na voljo danes že
v prav vsaki knjigarni, trafiki, na bencinskem servisu, je svetu
prinesla veliko dobrega: zavest in napredek se tako enostavno širita med
ljudmi. Stara znanja in resnice postajajo dostopni vsakomur.

Tu je še internet, ki je rekorder v prenosu zavesti in za današnje
človeštvo in človeka pomembne informacije. Pred kratkim sem nekje
slišala izjavo: »Ne iščite boga v cerkvi. Bog je na internetu.« Se
strinjam. Če je bog rast in ekspanzija, je internet gotovo močno
ekspanzijsko orodje v njegovih rokah. Vendar spet – zmernost pri branju
ne bo odveč. Tudi brskanje po duhovni literaturi lahko postane beg od
resničnega življenja.

Duhovna literatura nas lahko hitro zaziba v sanjske svetove, in
namesto da bi se konkretnih rešitev lotili – o njih rajši beremo. Knjige
so čudovita podpora, a resničnega življenja tam ne boste našli.
Resnično življenje je bosonog sprehod, občutek zmage, ko se človek v
življenju spopade s svojo težavo in sam s sabo … Resnično življenje in
globoko duhovno doživetje so tudi zalivanje vrta, pomivanje posode,
druženje z »navadnimi«, a resničnimi in živimi ljudmi …

Odzemljenost

Še en pogost problem in stranski učinek dela na sebi. Tako stanje nas
lahko hitro doleti in problem je, da se ga ne zavemo, vse dokler se ne
začne v našem »realnem« življenju kazati v obliki ponavljajočih se,
čisto življenjskih in vsakdanjih težav.

Odzemljenost pomeni, da smo preveč zgubili stik z realnostjo, kaže se
v obliki finančnih težav, nezainteresiranost za »resnično življenje«,
odveč so nam vsakodnevna opravila, odnosi, imamo veliko potrebo po
odmiku od vsakdana, bežanje od težav, zatekanje v fantazijske svetove,
pretirano zadrževanje v drugih dimenzijah obstoja, življenje v
preteklosti ali v »lepšem jutri«, zmedenost zaradi neprisotnosti v TUKAJ
IN ZDAJ in NEPOZORNOST – privlačimo nesreče, neprijetne dogodke, naši
odnosi se slabšajo. Velikokrat se bo v takem stanju naš um sicer
opravičil pred sabo in svetom ter nam razložil, da smo v procesu, da se
nam dogaja čiščenje starih energij, da je na vrsti pač naslednja
lekcija, da odplačujemo karmo …

Moja osebna izkušnja je, da se marsikateremu neprijetnemu dogodku v
življenju, ki ga imamo za nujnega na naši poti osvobajanja, lahko
izognemo. Še več, menim, da so take izkušnje po večini nepotrebne in ne
prinesejo veliko k naši osebni rasti. Dobra ozemljenost v telo,
prisotnost v tukaj in zdaj, zdrava distanca in močan občutek za resnične
nas – res nepogrešljivi temelji in vodniki na naši poti.

Zatekanje v druge dimenzije obstoja in fantazijske svetove

Druge dimenzije obstoja seveda obstajajo. To več niso samo ezoterične
predpostavke, saj obstoj drugih dimenzij počasi priznava tudi kvantna
fizika. Vse lepo in prav. Privlačni so ti drugi svetovi – angelski,
svetovi vnebovzetih mojstrov, vilinski, škratovski svetovi in prisotnost
drugih planetov in inteligenc v vesolju, posmrtno življenje. Res, vse
lepo in prav. Če imamo priložnost in sposobnost prisluhniti našemu
angelu varuhu – res lepa in koristna izkušnja. Vse do takrat, dokler nam
ti svetovi ne postanejo beg in zatočišče pred zemeljskim.

Angelske in višje inteligence so pravzaprav višje vibrirajoče
energije, ki so deli nas samih, ki se jih v tem trenutku ne zavedamo.
Torej, ko vzpostavimo stik s svojim angelom varuhom, pravzaprav
vzpostavimo stik z modrejšim in malce bolj razsvetljenim delom sebe.
Nekje na poti se zavemo, da se nam po vodstvo ni treba zatekati v višje
dimenzije obstoja, da modrost ni nekaj, kar je »tam zunaj«. Naša
resnična modrost in pravo vodstvo prihajata iz nas samih. Na ta način se
lahko izognemo zmešnjavi, ki nastaja zaradi tolikega števila angelov in
vnebovzetih mojstrov …

Zdi se, da za prav vsako težavo obstaja po en personificiran angel.
Resnična modrost je ena. Neskončna inteligenca je CELA, nedeljena,
nepersonificirana; poplava različnih sodobnih bogov povzroča še več
zmede, razcep znotraj nas in novo religijo. In še enkrat – drugi svetovi
in dimenzije obstoja so nam lahko v veliko korist na naši poti,
pomembno je le, da ne izgubimo zavedanja, da niso naš cilj. Naš cilj smo
– mi sami.

Odvisnost od zdravilcev, terapevtov in gurujev

Pravi terapevt, zdravilec, guru si bo v vsakem trenutku vajinega
odnosa in interakcije prizadeval za to, da si čim prej povrnete svojo
osebno moč in postanete neodvisni. Tisti čisto pravi (če imate srečo, da
na njega naletite) vas bo, ko bo začutil, da se na njega pretirano
navezujete in mu predajate svojo moč in odgovornost za svoje življenje,
nežno ali pa malce manj nežno potisnil od sebe, ko bo vedel, da sedaj
lahko hodite sami.

Nasprotno vas bodo tisti »nepravi« navezovali nase, sebe postavljali v
center vašega sveta. Dobro se je zavedati, da je moč v »duhovnem svetu«
želena vrednota. Vredno je razmisliti, ali jo je vredno predajati svoji
duhovni avtoriteti ali pa jo bomo rajši koristneje uporabili za
ustvarjanje svojega lastnega življenja.

Odvisnost od zdrave hrane

V zadnjem času so »in« različni zdravi načini prehranjevanja. Načinov
je spet toliko kot nutricistov in raziskovalcev tega področja. Večina
jih spet stavi na to, »da njihov način je pa tisti edini pravi«. Veliko
teh raziskovanj in načinov izhaja iz osebne izkušnje posameznikov.
Vendar – ljudje smo različni, in morda tisto, kar je nekomu ozdravilo
raka, odpravilo celulit ali kilograme, ne bo nujno delovalo tudi pri
vas. Ali pa vsaj ne v taki meri.

Bodite sam sebi svoj strokovnjak za prehrano, raziskujte in si na
podlagi svojih izkušenj sestavite svoj jedilnik … In nikar nikogar ne
posiljujte z njim. O svojih dognanjih in izkušnjah lahko napišete
knjigo, delite svoje znanje in izkušnje prek delavnic ali interneta, a
prosim, ne postanite dogmatični in preveč zaverovani v svojo resnico. Če
se nam to zgodi – smo zgrešili. Dovolimo vsakomur, naj se prehranjuje
po svoji vesti, željah, prepričanjih in potrebah. Bodimo zgled, ne večni
kritik drugače jedočih. Še najbolj vzvišene ideje o zaščiti živali se
lahko sprevržejo v nekoristen, jezen kriticizem in agresijo.

Živeti in jesti zdravo pomeni – biti neobremenjen. Vsako mrzlično
postavljanje prehranskih tez in njihovo zagovarjanje pa zna biti še kako
obremenjujoče za nas in našo okolico – in večkrat dosežemo prav
nasprotni efekt – upor in posmeh. Torej, jej in pusti jesti. In še
malenkost: telo je res čudežen samočistilni in samoregenerativni
organizem in kaka pregreha in nezdrava vsebina v naši hrani tu pa tam ne
bo povzročila ne vem kakšne škode. Več škode bosta povzročila
neprenehen notranji boj in občutek odrekanja.

Fundamentalno zagovarjanje naših stališč in upiranje vsemu, kar je drugačno

Ko se srečamo z duhovnimi dogmami in filozofijami, se nam zgodi, da
se v kateri od njih najdemo, se močno poistovetimo, še posebej, če smo
se večji del svojega življenja počutili, kot da nismo »s tega sveta«,
ali pa če imamo občutek, da smo v realnem življenju neuspešni. V takih
primerih bo duhovnost naša rešilna bilka, popolnoma se bomo poistovetili
z našo novo religijo in filozofijo, se v dobro »predaje višjemu«
popolnoma odrekli sebi in svojemu življenju.

Sprevrgli se bomo v gorečega zagovornika ideje, filozofije, religije,
dogme … Toda vedno znova, ko se slišimo, da prepričujemo ljudi s svojo
resnico in mrzlično zagovarjamo stališča nekoga drugega (pa če zvenijo
še tako modro in prepričljivo), ne bo odveč, če se vedno znova vprašamo:
»Sem to res jaz?«

Življenje v »lepšem jutri«

Še ena iluzija, ki jo pogosto prinese s sabo sodobna duhovnost, je,
da ko si bomo izpolnili določeno željo, prebrali še to knjigo, obiskali
še to delavnico, obiskali še tisto duhovno deželo, razrešili samo še ta
vozel iz preteklosti, našli takega in točno takega partnerja (dušo
dvojčico), bomo pa za vedno, dokončno in nepreklicno srečni. Ampak … če
ne znamo biti srečni prav zdaj, nas ne bo osrečil niti še tako popoln
partner, vsaj na dolge proge ne.

Trenutek ZDAJ ustvarja vse trenutke, ki prihajajo, in če se znamo
veseliti malih stvari in najti srečo znotraj, obstaja velika verjetnost,
da bo tudi naša prihodnost srečna in lepa … Ker prihodnost pravzaprav
ne obstaja. Jutri v resnici nikoli ne pride. Jutri bo jutri samo še en
jutri … In samo naslednji izgovor za odlaganje zadovoljstva v prihodnost
in spet nove izgovore v stilu: ko bom in če bom …«.

Prenarejanje in duhovni ego

V sodobni duhovnosti nekatere vrednote veljajo za večvredne in
želene. Sočutje, radost, ljubezen, mir, harmonija, razsvetljenje … lepe
lastnosti, ni kaj. A bodimo previdni, da se ne zapletemo z njihovimi
ponaredki. To pomeni, da začnemo igrati vsa ta stanja … So produkt
našega uma, ne pa naše resnične, v telo ozemljene in z dušo in telesom
polno doživete izkušnje in stanja. Kadar poslušam sebe ali pa ljudi v
takem stanju, imam občutek, da »je slika, a ni tona«.

V takih stanjih smo pripravljeni razpredati o duhovnosti, nositi
moder in razsvetljen obraz, prisiljen večni nasmešek … A žal, izkušeno
in »realno« oko bo videlo, da je vse skupaj le krinka in igra našega
uma. Prazne besede, mimika telesa in poze brez resnične, otiplive, a
preproste energije zadaj, ki odlikuje resnične mojstre. Torej, boljše
malo manj duhovnosti in več resničnosti, avtentičnosti in pristnosti. In
za konec še – veliki duhovni ego. Pravzaprav ta v sebi združuje vse že
opisane elemente, pa še kak se bi našel. Kot je rekla pred kratkim moja
znanka: »Ta je pa bolj indijanski od Indijanca …« Nekako tako.

»Ves
svet je oder,« je rekel veliki Shakespeare. Pa ne samo to – tudi kozmos
je en sam oder, prostor, kjer se lahko igramo neskončne kreacije in
igre življenja. In nekje obstaja nivo zavedanja, s katerega je še tako
vzvišeno poslanstvo, reševanje planeta Zemlja, večen boj med dobrim in
zlim, temo in svetlobo – samo naslednja drama in igra. In po moje –
tisti, ki ta svet opazujejo s tega zornega kota oz. stanja zavesti, se
ob vsem našem resnem zapopadanju idej prav pošteno zabavajo …

vir: http://www.sensa.si/preobrazba/nasveti/pasti-na-duhovni-poti/

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

AnčaPomaranča

Član

No, škoda, da tale forum ni deloval že prej… recimo… kakšnih 13 let nazaj…

Oziroma, da ga nisem vsaj kakšno leto prej odkrila…

Pa da sem se tako odmaknila od vsega, da mi tudi knjiga Holistična radiestezija do danes še ni prekrižala poti…

In sem tako morala priti kar sama do nekaterih “ugotovitev”….

No, strela, zdaj pa nimam nikjer sogovornika … ker me noben ne šteka… Ful fino.

Prišla sem namreč do tega, da je “resnica” v bistvu neopisljiva.

“Resnica” je v očeh opazovalca…. Misel ne spreminja zgolj trdne materije. Kot si sam napisal “… fino energijsko strukturo spreminjamo že s samim opazovanjem… ” in so zato “… vsa odkritja odvisna od mentalne naravnanosti tistega, ki v eterično plast posega…”

Kot da se posameznik odloči za vstop v eno izmed številnih kinodvoran v Koloseju…in pri tem pri ogledu filma dejansko sodeluje v multimedijski predstavi ne le z gledalci filma, ampak istočasno sodeluje tudi v filmu samem… in nato poljubno, v skladu s svojimi prepričanji, prehaja med posameznimi kinodvoranami, med posameznimi realnostmi….

Soobstoj različnih realnosti v istem trenutku časa in prostora.

Absolutna resnica v neki določeni realnosti, v kateri živi, oz. v katero je vpet, oz. za katero se je zavestno ali na nezavedni ravni nek posameznik odločil, je torej popolnoma odvisna od njegovih prepričanj.

Za tega posameznika je njegova realnost dejstvo. Zanj je to absolutna resnica.

Jaz tega npr. dolgo nisem mogla razumet: pa kako je mogoče, da vidi nekdo te in te stvari na ta in ta način … nekdo drug ima spet čisto različno razumevanje… vsi pa naj bi bili “avtoritete” na svojem področju ? Vsi pa so popolnoma prepričani vase, v svoje teorije, pravilnost svojega delovanja….

Uf… dolgo, dolgo, dolgo sem bila vpeta na področju računalništva… logično, racionalno, ekzaktno, na trdnih temeljih grajeno…če hočeš: dokazljivo….

Istočasno je bilo pa v meni prisotno tudi to “vedenje” ŠE NEČESA… In tu… no tu je bil vedno prisoten ta moj VEČNI ZAKAJ…. pa KAKO…

In iskanje odgovorov na moja večna, vedno nova in nova vprašanja.. kam me je pripeljalo?

OJOJ – do radiestezije. ;o)) Še danes ne vem, kako…

Ej, vse sem doživela na lastni koži, kar je bilo na tem forumu napisano o radiesteziji, HA HA HA.

Od skepticizma… do pozitivnega presenečenja… do skoraj navdušenja… do spraševanja in rojevanja dvoma, kje je v bistvu moj učitelj s svojim razumevanjem… do dostopa do informacij brez repa in glave… do prepoznave moči avtosugestije… do tega, da sem se v nekem trenutku zavestno umaknila in si rekla… ej, darling, tole ni zate, še zmešalo se ti bo… in nihala skorajda nisem več prijela v roke…

No pred nekaj meseci pa me je moj Izis spet “poklical”…. Se niti ne spomnim več, kdaj in zakaj… (ja, tudi s tem se strinjam…nihalo mi je bergla, ja, mi je )…

In: HA HA HA sem šla najprej spet skozi zelo poznane stare dobre scene… s to razliko, da sem bila tokrat nanje pripravljena…

In prebila sem…ne vem, kako bi to poimenovala… recimo – nek nivo razumevanja.. in stvari so se neverjetno izkristalizirale…

Vse skupaj je tako enostavno, da skorajda ne moreš verjeti…

Radiestezija… če je to moja realnost, se moram zavedati, da je tukaj kup navlake zaradi (subjektivnih) prepričanj posameznikov, raziskovalcev in napačnih rezultatov raziskovanj…

Hartmannova in Curryjeva mreža obstajata, seveda obstajata – v njunih glavah in v njunih prepričanjih. To je bila njuna realnost…in je realnost marsikaterega radiestezista, saj to vzame zdravo za gotovo in dalje goji in hrani ta prepričanja.

In ko na koncu govoriš o sekundarnih mrežah… ker so jih “s svojim razmišljanjem in prepričanji skreirali radiestezisti…” Sem si ČISTO ZARES, ampak res ČISTO ZARES oddahnila…

In zgodbica: z nihalom ( !!! je upanje za radiesteziste, je, ti povem !!!) dobim rezultat, da te mreže ne obstajajo, razen v prepričanjih (posameznih) radiestezistov.

Potem pa stojim z odprtimi usti, ko me prijateljica prosi pa pregled prostora in ugotovim, da je en mali delček hiše pod vplivom Curryeve mreže….

In ne morem verjet, da se mi je že spet strgal…

No pa se mi ni… prijateljica mi je razložila, da je pred časom neka radiestezistka delala zaščito proti različnim sevanjem… in je očitno skreirala tudi Curryjevo mrežo… no, ob zaščitah, ki jih je postavila, je pa en mali delček vseeno še ostal aktiven in na tega sem pa jaz nabasala…

JAZ! Se pravi: vem,da mreža ne obstaja, dobim pa rezultat, da je aktivna.

No, puzzle se sestavlja 200 na uro… kaže, da bo danes dober spanec.AnčaPomaranča2012-12-22 22:31:58